Jedro

ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Izrek

I.Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila pritožbo zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje s 26. 9. 2024.

II.Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje s 4. 12. 2025 se zavrne in se ta sklep potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1.Tožnika sta 14. 7. 2023 vložila tožbo, s katero zahtevata ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... (v nadaljevanju: Kreditna pogodbe) in notarskega zapisa Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, notarke A. A., SV 000 s 16. 5. 2007 (v nadaljevanju: Notarski zapis), ki sta bila sklenjena med tožnikoma in toženko. Zahtevata tudi plačilo 39.276,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke pod ID pravice 000 pri nepremičnini ID znak: parcela 001 ki je bila vknjižena v korist toženke na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa.

2.V predlogu za izdajo začasne odredbe z 19. 9. 2024 sta tožnika predlagala, da se začasno zadrži učinkovanje Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po Kreditni pogodbi in Notarskem zapisu, drugačno plačilo teh terjatev ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršnokoli drugačno plačilo teh terjatev ter da v centralni register SISBON vnaša podatke o neplačanih obveznostih, ki bi nastale v času zavarovanja s to začasno odredbo, v primeru kršitve pa sta predlagala izrek denarne kazni.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom s 26. 9. 2024 začasno zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka (I. točka izreka), v preostalem delu pa predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka).

4.Zoper ta sklep sta se glede zavrnjenega dela pritožila tožnika iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS, toženka pa je glede ugodilnega dela vložila ugovor.

5.S sklepom s 4. 12. 2024 je sodišče prve stopnje ugovor toženke zavrnilo in odločilo, da bo o stroških postopka o ugovoru odločalo s končno odločbo.

O pritožbi tožnikov zoper zavrnilni del sklepa s 26. 9. 2024

6.Tožnika sta z vlogo s 25. 3. 2026 pritožbo umaknila. Ker sta umaknila pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe (drugi odstavek 334. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O pritožbi toženke zoper sklep s 4. 12. 2024

7.Toženka uvodoma sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave in s tem absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni vsebinsko presojalo njenega ugovora. V sklepu je le povzelo trditve iz ugovora in zaključilo, da je ugovor toženke, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost, neutemeljen, tega zaključka pa ni pojasnilo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povsem ustrezajo standardu pojasnilne dolžnosti. Dopis Banke Slovenije iz julija 2006 ne vsebuje informacij o podcenjenosti CHF in o realnem pričakovanju njegovega dviga, ki jih sodišče omenja v 13. točki obrazložitve, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, vsebovani v 15. in 16. točki obrazložitve, so v nasprotju z razlogi iz 12. točke obrazložitve, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Sodišče ne glede na lojalno razlago in stališča SEU ne bi smelo ugoditi predlogu tožnikov, če iz njega ne izhajajo trditve in dokazi, saj bi to pomenilo popoln zaobid pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Določila ZIZ niso v nasprotju s cilji Direktive 93/13.

9.Tudi morebitna ugotovitev sodišča, da toženka naj ne bi opravila pojasnilne dolžnosti, sama po sebi ne privede do zaključka o slabi veri toženke, sodišče bi moralo ugotavljati dejstva z domnevno nedobrovernostjo toženke. Tožnika bi morala dokazati, da je toženka vedela ali celo pričakovala večja nihanja tečaja, pa ju s tem ni seznanila. Zgodovinsko unikaten dogodek apreciacije CHF napram EUR ni bil niti hipotetično pričakovan. Sodišče ni opravilo nobene dokazne ocene, da bi bila toženka v razmerju do tožnikov v izraziti informacijski premoči. Do predlaganih dokazov se ni niti opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev toženkine pravice do poštenega sojenja oziroma enakega varstva pravic. V predmetni zadevi je namreč bistveno, da je toženka tožnika seznanila z vsemi informacijami, s katerimi je bila tudi sama seznanjena.

10.Zmotno je stališče sodišča, da že dejstvo, da v konkretnem primeru obstaja tveganje, da sta/bosta tožnika banki vrnila znesek, ki presega izposojeni znesek, samo po sebi utemeljuje izdajo začasne odredbe. Upoštevati je treba pogoje za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ. Konkretnih trditev v zvezi z obstojem nevarnosti tožnika nista podala in tudi sodišče ni ugotavljalo, ali so pogoji podani in concreto, ne samo na abstraktni ravni. Sodišče tudi povsem zmotno ugotavlja, da sta tožnika že pred vložitvijo tožbe toženki vrnila več, kot sta si od nje izposodila, seznam plačil predstavlja kvečjemu trditveno podlago, ki pa je sporna. Kaj je v primeru ničnosti Kreditne pogodbe dolgovano, je stvar nacionalnega prava, zato tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi VSL Sklep I Cp 2075/2023 "preplačilo" v luči stališč SEU pojmuje kot preplačilo prejete glavnice in prejetih koristi v obliki obogatitvenih obresti. Stališče sodišča glede upoštevanja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je materialnopravno zmotno.

11.V odgovoru na pritožbo tožnika nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

12.Pritožba ni utemeljena.

13.Pravno podlago za presojo v tej zadevi, v luči 272. člena ZIZ glede verjetnosti terjatve, predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter temeljna načela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).1 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen.2 Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot).3

14.ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.4 V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od izpolnitve pojasnilne dolžnosti.5 Ob obrazloženi in strukturirani tezi tožnikov, da na tveganost niso bili opozorjeni, je bilo zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo, na toženi banki.6 Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze glede (ne)dobrovernosti toženke in s tem povezan očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni7 sodišča prve stopnje, da že iz samih ugovornih trditev toženke ne izhaja verjetnost, da je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.8 Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami pa je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"9).10 Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.11 Na pritožbeno trditev, da je bila apreciacija CHF zgodovinsko unikaten primer, ki ni bil niti hipotetično pričakovan, je odgovorjeno že v razlogih izpodbijanega sklepa (16. točka obrazložitve), in sicer, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega ukrepa in tveganji, ki izhajajo že iz samega mehanizma kredita v tuji valuti, in bi jih banka kot profesionalna organizacija na podlagi preteklih izkušenj mogla in morala pričakovati. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je bistveno, da je toženka tožnika seznanila z vsemi informacijami, s katerimi je bila tudi sama seznanjena.

16.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pogojev za izdajo začasne odredbe ni presojalo glede na določbo 272. člena ZIZ oziroma pogojev ni ugotovilo na konkretni ravni. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno pojmovanje standarda težko nadomestljiva škoda, ki ne odstopa od novejše primerljive sodne prakse. Upoštevaje načelna stališča SEU v sodbi C-287/22 je treba preprečiti vsakršno nepotrebno dodatno otežitev potrošnikovega položaja med pravdo, če je verjetno izkazano, da bo s tožbenim zahtevkom uspel in je že oz. bo med pravdo verjetno preplačal izposojeni znesek glavnice. V nasprotnem primeru bi potrošnika poleg obveznosti nadaljnjega plačevanja (visokih) kreditnih obrokov, za katere je verjetno izkazano, da jih ne dolguje in da mu jih bo morala toženka vrniti, zadelo tudi še breme (dodatni stroški) v zvezi z uveljavljanjem vračila teh istih obrokov, čemur se je mogoče (enostavno) izogniti z začasno odločitvijo plačevanja obveznosti med pravdo. Upoštevati je torej treba potrošnikov celoten pravni položaj, ne le njegovo (ne)zmožnost spremembe tožbe oz. vložitve nove tožbe.

17.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnika po sporni Kreditni pogodbi preračunano v EUR prejela 99.050,23 EUR in da sta do vključno 13. 9. 2024 iz tega naslova preračunano v EUR toženki plačala že 151.970,15 EUR. Toženka je tako v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi kot sedaj v pritožbi navedla le, da seznam plačil predstavlja kvečjemu trditveno podlago. Ker trditev o posameznih plačilih ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), je na njihovi podlagi sodišče prve stopnje utemeljeno zgradilo zaključek o znesku preplačila. Zakaj naj bi bil seznam plačil sporen, toženka tudi v pritožbi ne pojasni.

18.Pritožba še izpostavlja, da bi moralo sodišče pri izračunu preplačila upoštevati tudi ustrezne pogodbene obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem vprašanjem utemeljeno oprlo na sodbo SEU C-520/21 s 15. 6. 2021, v kateri je poudarjeno, da bi razlaga nacionalnega prava, po kateri ima banka pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, lahko ogrozila odvračalni učinek prepovedi nepoštenih pogojev, ki se želi doseči z Direktivo.12

Za izdajo začasne odredbe (poleg verjetnosti obstoja terjatve) zadostuje izpolnitev pogoja po drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje se po ugotovitvi, da je verjetno podana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ni bilo treba ukvarjati še s tehtanjem neugodnih posledic pravdnih strank (po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), saj pogoja nista določena kumulativno. Tudi sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU C-287/22 zavzelo stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji vprašanje tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika ni pravno odločilno. Pritožbene navedbe o zmotnosti stališča prve stopnje glede pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato niso utemeljene.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje s 4. 12. 2024 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Postopek zavarovanja je del pravdnega postopka, zato so stroški tega postopka del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo posledično odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir.

2Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz 1. odst. 22. člena ZVPot (glej sodba II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023).

3Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

4Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023 (28. tč. obrazložitve).

5Glej VS RS II Ips 8/2022, II Ips 54/203, II Ips 49/2023.

6Glej VS RS II Ips 37/2023 (tč. 27), VSL II Cp 114/2025, II Cp 2188/2024, II Cp 1052/2025.

7S to oceno ni prejudicirana dokončna odločitev sodišča. V tej fazi postopka je sodišče presojalo le verjetnost obstoja uveljavljene terjatve.

8Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

9Pri čemer tega izraza ne gre razumeti dobesedno, ampak predstavlja pravni standard, ki ga je mogoče izraziti tudi drugačnimi besednimi zvezami. Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. tč obrazložitve. Glej sodbe C-609/19, 51. tč. obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. tč. obrazložitve: " ...da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”

10Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

11Prim. VSL II Cp 1219/2024 in II Cp 138/2024, VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38.

12Tudi SEU je v sklepu C-368/25 z dne 26. 2. 2026 že podalo odgovor, ki pritožbenega stališča ne podpira.