Jedro

V konkretnem primeru sklicevanje predlagateljev zgolj na zemljiškoknjižne podatke, ne zadostuje za zaključek, da so materialnopravno legitimirani v obravnavanem primeru. Ne gre namreč spregledati, da so pravni predniki predlagateljev predmetno parcelo z veljavno pogodbo prodali pravni prednici nasprotne udeleženke, po kateri je ta parcela postala družbena lastnina v uporabi (upravi) pravne prednice nasprotne udeleženke, ki je na njej pridobila posest in z njo naprej razpolagala. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj in je pravna prednica nasprotne udeleženke to pravico pridobila že s podpisom pogodbe in prevzemom nepremičnine v posest, hkrati pa sta pravna prednika predlagateljev svojo solastninsko pravico na tej nepremičnini izgubila in zato predlagatelji obravnavane parcele niso mogli podedovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje Predlagatelji postopka in nasprotna udeleženka nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog (primarni in podrejeni) za določitev vsebine sporazuma lastnika zemljišča in imetnika stavbne pravice v celoti zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožujejo predlagatelji in to zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, nasprotni udeleženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov (ki jih specificirano priglaša) z obrestmi. Navajajo, da je med udeleženci sporno, kdo je lastnik zemljišč(a), ki je predmet tega postopka. Ker je ena izmed predpostavk za ugoditev obravnavanemu predlogu tudi lastništvo predlagateljev nad predmetnim zemljiščem, je jasno, da je za odločitev o predlogu potrebno rešiti to predhodno (pravno) vprašanje. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče to vprašanje nepravilno rešilo samo, saj so bila med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna njegova rešitev. Zato bi sodišče moralo postopek prekiniti in izdati ustrezni napotitveni sklep (na pot pravde za ugotovitev lastninske pravice na spornem zemljišču). Sodišče je zmotno presodilo, da med udeleženci niso sporna pravno relevantna dejstva. Predlagatelji so nasprotovali zatrjevani pridobitvi lastninske pravice s strani nasprotne udeleženke in to temeljili predvsem na navedbah, da pravni prednik nasprotne udeleženke kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 17.10.1963 nikoli ni plačal. Nasprotna udeleženka v postopku ni nikoli zatrjevala, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, kaj šele, da je bila njena posest pravična, poštena in pristna, torej dobroverna, navedenih trditev pritožnikov ni mogoče razumeti drugače, kot da so se z njimi upirali ravno navedenemu - da je bila posest nasprotne udeleženke dobroverna. Posest, ki temelji na neplačani kupnini namreč nikakor ne more biti poštena in pravična, s tem pa tudi ne dobroverna. Ob upoštevanju določb Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) je namreč potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bila kupnina po obravnavani pogodbi plačana, o čemer pa so si zatrjevanja strank diametralno nasprotna. Gre za izrazito pravno relevantno vprašanje, od katerega je odvisen odgovor na vprašanje, ali je bila posest nasprotne udeleženke poštena in pravilna, brez takšnega standarda posesti pa ni mogoč sklep o priposestvovanju. Tako je jasno, da sodišče ne bi smelo samo odločati o predhodnem vprašanju. V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče odločalo neupoštevaje določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih nasprotna udeleženka ni navajala (da ima te nepremičnine skupaj s pravnim prednikom v posesti 20 let, da je bila njena posest ves ta čas dobroverna) niti ni dalo predlagateljem možnost, da se o tako ugotovljenih dejstvih izjasnijo, s čemer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Podredno pa predlagatelji uveljavljajo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje o tem kar se navaja o tem v listinah in zapisnikih (neobstoječe navedbe nasprotne udeleženke) in v razlogih izpodbijanega sklepa (ko to zaključuje, da so bile takšne navedbe podane). Zaključek sodišča o prenehanju lastninske pravice pravnih prednikov predlagateljev zaradi priposestvovanja je napačen. Poleg tega pa je poudariti, da se je po obravnavani kupoprodajni pogodbi iz leta 1963 sporna nepremičnina prenašala v družbeno lastnino (prvi in drugi člen pogodbe) in ni bil namen pogodbe, da se na njej pridobi "klasična" lastninska pravica v korist pravnega prednika nasprotne udeleženke. Tako nasprotna udeleženka na podlagi predmetne pogodbe nikoli ni mogla biti v dobri veri, da je pridobila lastninsko pravico, kot je sedaj zaključilo sodišče. Instituta priposestvovanja družbene lastnine pravo ni poznalo in ga ne pozna. Tudi zato je zaključek o priposestvovanju napačen.

Nasprotna udeleženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Da je bila leta 1963 med pravnima prednikoma predlagateljev in pravno prednico nasprotne udeleženka sklenjena in overjena kupoprodajna pogodba za obravnavano parcelo 6 k.o. S. (priloga B2), za predlagatelje ni sporno. Kot izhaja iz navedene pogodbe, je obravnavana parcela postala družbena lastnina v uporabi (upravi) pravne prednice nasprotne udeleženke, ki je prevzela na njej posest. Z njo je razpolagala, saj jo je, kot navaja nasprotna udeleženka v odgovoru na predlog in česar predlagatelji niso prerekali, prodala podjetjem L., S. in T. Glede na to, da za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, je pravna prednica nasprotne udeleženke navedeno pravico pridobila že s podpisom pogodbe in prevzemom nepremične v posest, hkrati pa sta pravna prednika predlagateljev svojo lastninsko pravico na tej nepremičnini izgubila in zato predlagatelji obravnavane parcele niso mogli podedovati. Morebitno neplačilo kupnine (predlagatelji zatrjujejo, da pravna prednica nasprotne udeleženke ni plačal kupnine po navedeni pogodbi, nasprotna udeleženka to prereka), pa upoštevaje, da navedena pogodba ni razvezana (predlagatelji tega ne zatrjujejo), ne vpliva na prenos lastninske pravice oz. pridobitve obravnavane parcele v družbeno lastnino v uporabi pravne prednice predlagateljice. Dejstva, ki omogočajo zaključek, kdo je lastnik obravnavane parcele, tako niso sporna in 9. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) ni bil nepravilno uporabljen. V konkretnem primeru sklicevanje predlagateljev zgolj na zemljiškoknjižne podatke ne zadostuje za zaključek, da so materialnopravno legitimirani v obravnavanem primeru. Upoštevaje zgoraj navedena dejstva, ki s strani predlagateljev niso prerekana, so predlagatelji nedobroverni pridobitelji knjižnih pravic in njihovo zaupanje v zemljiškoknjižne podatke (na katerih temeljijo svoj predlog) ne more imeti prednosti pred pridobitvijo navedene nepremičnine v družbeno lastnino v uporabi pravne prednice nasprotne udeleženke. Ostale pritožbene navedbe so glede na navedeno brezpredmetne in zato ne terjajo odgovor pritožbenega sodišča. Glede na vse navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 356. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Vsak udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka (35. člen ZNP).