Jedro

Določbe 55. člena ustave o svobodnem odločanju o rojstvih otrok urejajo temeljno svoboščino (ne pravico), za katero država zagotavlja možnost za njeno uresničevanje z ustvarjanjem razmer, ki omogočajo staršem, da se svobodno odločajo za rojstva svojih otrok. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) je posebni zakon, ki ureja način uresničevanja ustavne svoboščine o svobodnem odločanju o rojstvih otrok. Po določbi 1. odstavka 1. člena ZZUUP se sterilizacija opravi šele, ko poteče šest mesecev od njene dovolitve, razen v primerih, ko je sterilizacija potrebna iz zdravstvenih razlogov. Torej gre za odločanje na podlagi posebnega zakona, ki ureja uresničevanje ustavne svoboščine v strokovnem pogledu. Zato gre po presoji sodišča za posamični akt po 2. odstavku 157. člena ustave, ki se sme izdati kot sklep.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi z dne 18.07.1996 izpodbija sklep Komisije II. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti z dne 20.06.1996, s katerim je ta na njegovo pritožbo zoper sklep Komisije I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti z dne 30.04.1996 odločila enako in sicer s sklicevanjem na 16. člen zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (Uradni list SRS, št. 11/77 in 42/86, v nadaljevanju : ZZUUP) ugodila njegovi zahtevi za sterilizacijo po 6 mesecih od sklepa Komisije I. stopnje dalje (z dne 30.04.1996). V uvodu sklepa navaja, da je opravila postopek v skladu z ZZUUP.

V tožbi tožnik kot podlago za upravni spor navaja določbe 4. odstavka 15. člena, 3. odstavka 120. člena in 157. člena ustave Republike Slovenije (ustava) ter določbe 2., 6., 7., 12., 15., 24. in 66. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Enako kot v pritožbi navaja, da je Komisija I. stopnje njegovemu zahtevku za takojšnjo sterilizacijo delno ugodila tako, da se dovoljuje sterilizacija s šestmesečnim odložnim rokom kot določa 1. odstavek 16. člena ZZUUP. Rojen je leta 1941 in ima dva sinova (30 in 27 let) in hčerko (3 leta). Z ženo sta se dokončno odločila za njegovo sterilizacijo. Meni, da je s šestmesečnim odložnim rokom za premislek kršena njegova ustavna pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok po 55. členu ustave, ki ne določa nobenega roka za premislek. Tožena stranka je kljub pritožbenemu ugovoru o prednosti ustave pred zakonom in predlogu za dovolitev sterilizacije brez odložnega roka in ugovoru, da bi bilo treba odločiti z odločbo, odločila enako kot Komisija I. stopnje s sklepom, ki ga ni obrazložila, v spremnem pismu pa je pojasnila, da se v primeru, kadar je neka materija urejena z zakonom, uporabljajo določbe veljavnega zakona in ne ustave. Po tožnikovem mnenju tožena stranka ne bi smela uporabiti določbe 1. odstavka 16. člena ZZUUP, temveč neposredno določbo 55. člena ustave, ki ne določa odložnega roka, saj gre za neposredno uresničevanje človekove pravice, ko ni mogoče z zakonom predpisati načina njenega uresničevanja po določbah 15. člena ustave. Poleg tega sta 1. člen in 1. odstavek 16. člena ZZUUP inkoherentna, saj sta 55. člen ustave in 1. člen ZZUUP enakovredna, v 1. odstavku 16. člena pa ne gre za način uresničevanja ustavne pravice, ampak za časovno določitev uresničevanja ustavne pravice o svobodnem odločanju o rojstvih otrok. Tožena stranka bi bila morala ugoditi pritožbi ter izdati odločbo o dovolitvi sterilizacije brez odložnega roka in ne izdati sklepa, saj ne gre za sklep o vprašanjih, ki se tičejo postopka ali o drugih postranskih vprašanjih v zvezi z izvedbo postopka po 220. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sama bi lahko obravnavala neskladnost zakona kot predhodno vprašanje po 146. členu ZUP ali prekinila postopek po 144. členu ZUP. Ker tožena stranka ni ravnala tako, sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter na podlagi 3. odstavka 42. člena ZUS samo odloči, da se mu dovoli sterilizacija brez odložnega roka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je vso dokumentacijo, povezano z obravnavo tožnikovega zahtevka za sterilizacijo.

Tožba ni utemeljena.

Dokončni posamični akt in sodno varstvo zoper tak akt sta opredeljena v 1. odstavku 157. člena ustave. Določeno je, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Odločanje o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, ki jih izdajo subjekti iz 1. odstavka 157. člena ustave, je urejeno v določbi 2. odstavka 157. člena ustave. Po tej določbi odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz tožbenih navedb in poslane dokumentacije tožene stranke je razvidno, da tožnik uveljavlja takojšnjo uresničitev pravice do zdravstvene storitve sterilizacije, ki jo je zahteval po določbi 13. člena ZZUUP in mu je bila po odločitvi Komisije I. stopnje in Komisije II. stopnje odobrena v šestih mesecih od njene dovolitve na prvi stopnji na podlagi določbe 1. odstavka 16. člena ZZUUP. Zato gre po presoji sodišča v navedenem primeru za posamični akt po 2. odstavku 157. člena ustave. Po določbi 1. odstavka 1. člena ZZUUP namreč ima človek, tako kot po 55. členu ustave, pravico, da svobodno odloča o rojstvih otrok; ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico. V 2. členu ZZUUP pa je določeno, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjenja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev; zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju te pravice, pa so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta.

Sterilizacija je vrsta kontracepcije in človek ima po določbah 6. in 7. člena ZZUUP pravico, da mu zdravnik predpiše in svetuje najprimernejše sredstvo. O zahtevi za sterilizacijo odloči komisija I. stopnje potem, ko seznani tistega, ki sterilizacijo zahteva, z njenim pomenom in posledicami (14. člen ZZUUP). Po določbi 1. odstavka 16. člena ZZUUP se sterilizacija opravi šele, ko poteče šest mesecev od njene dovolitve, razen v primerih, ko je sterilizacija potrebna iz zdravstvenih razlogov. Po določbah 55. člena ustave je odločanje o rojstvih otrok svobodno; država zagotavlja možnost za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Gre torej za temeljno svoboščino (ne pravico), za katero država zagotavlja možnost za njeno uresničevanje z ustvarjanjem pogojev, ki človeku omogočajo svobodno odločanje ter za zagotavljanje zdravstvenih in drugih storitev za njeno uresničevanje, zlasti da se omogoči izpolnitev človekove želje, da ima otroka. Po presoji sodišča ni možno določb 1. člena ZZUUP razlagati izolirano brez upoštevanja določb 2. člena tega zakona, ki so prav tako skupne določbe, in ob povezavi teh določb sodišče ne vidi neskladja 1. odstavka 16. člena s 1. členom tega zakona niti s 55. členom ustave, kar zatrjuje tožnik. Tožena stranka je odločala na podlagi posebnega zakona, ki ureja uresničevanje ustavne svoboščine v strokovnem pogledu. Gre za akt o načinu uresničevanja ustavne svoboščine (ne za odločanje o pravici). Zato je po presoji sodišča namesto odločbe smela izdati sklep. Ker ima tak sklep samostojno pravno varstvo, bi ga tožena stranka kljub temu, da ZZUUP nima postopkovnih določb o obrazložitvi, sicer morala obrazložiti v skladu z določbami 25. člena ustave o pravici do pravnega sredstva, ker le tako lahko stranka učinkovito izpodbija akt, s katerim ni zadovoljna. Toda tožena stranka je tako kot prvostopni organ odločila v skladu z zakonom, zato pomanjkljivost glede obrazložitve ni mogla vplivati na odločitev o stvari.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi s 66. členom ZUS. ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).