Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbenega zahtevka: utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP) in glede katerih se šteje, če je toženec pasiven, da priznava njihovo resničnost. Tožnik zahteva plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, torej, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Izpodbijana delna zamudna sodba nima razlogov o obstoju tistih dejanskih okoliščin, ki so po presoji sodišča pravno relevantne. Iz obrazložitve ne izhaja, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago za svojo odločitev in tudi ne, na katero pravno normo je oprlo odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, delna zamudna sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta drugi in tretji toženec U.B. in V.B. solidarno dolžna plačati tožniku 3.190.518,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska v višini 93.838,77 SIT za obdobje od 05.08.2000 dalje do 05.07.2003, kot izhaja iz sodbenega izreka, 616.149,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.07.2003 dalje do plačila in od 05.08.2003 dalje vse dokler prva ali druga tožena stranka ne bosta tožniku vrnili oziroma izročili v posest poslovni prostor, vsak mesec 93.838,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega v mesecu do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila drugemu in tretjemu tožencu tožba pravilno vročena v odgovor, pa nanjo v roku iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) nista odgovorila. Ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in ker izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje v skladu s 318.čl. ZPP izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku zoper drugega in tretjega toženca ugodilo, saj ne gre za enotne sospornike .

Zoper delno zamudno sodbo se pritožujeta drugi in tretji toženec po pooblaščencu in predlagata, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili ZPP in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po oceni drugega in tretjega toženca nista izpolnjena pogoja iz 3. in 4. tč. 318. čl. ZPP, saj iz samih tožbenih navedb, priloženih listin in predlaganih dokazov izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, prav tako pa so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je že v tožbi kot edini dokaz svojim navedbam o protipravnem ravnanju toženih strank predlagal vpogled v celoten spis Okrajnega sodišča v Kopru pod opr.št. P 388/2000 (kasneje opr.št. P 76/2003 oziroma P 466/2003), pri čemer je tožnik navedel, da pričakuje, da bo v motenjski pravdi uspel in bi bil posledično upravičen do povračila utrpele škode. Takšen scenarij se ni uresničil, na kar je opozoril sam tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 26.11.2003, kjer je navedel, da je pravnomočno ugotovljeno, da je posest motila le prva tožena stranka, ne pa tudi drugi in tretji toženec. S sklepom okrajnega sodišča pod opr.št. P 466/2003 z dne 06.01.2003, ki je postal pravnomočen 10.02.2004, torej kar sedem mesecev pred izdajo napadene zamudne sodbe, je bil toženi zahtevek zoper drugega toženca zavrnjen. Ta sklep pritožnika tudi prilagata tej pritožbi kot dokaz. Iz navedenega izhaja, da drugi toženec ni z ničemer motil posesti tožnika, torej ni zagrešil nikakršnega protipravnega ravnanja, ki bi lahko bil temelj civilnega delikta in morebitne odškodninske odgovornosti. Tožniku ni mogla nastati nobena škoda, ker motenja ni bilo. Ker manjka temeljni element odškodninske odgovornosti, je jasno, da drugemu in tretjemu tožencu ni mogoče naložiti povračila škode in je zahtevek že po temelju neutemeljen. Zgolj s strani tožnika podano pričakovanje v drugi pravdi ne more biti zadostna opora za meritorno odločitev v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje bi v času izdaje izpodbijane sodbe, upoštevaje edini dokaz, ki ga je tožnik predlagal za svoje navedbe, torej vpogled v spis motenjske pravde, moralo vedeti, da je bil zahtevek zoper drugega toženca že pravnomočno zavrnjen. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v nasprotju z dokazi, ki jih je predlagal sam tožnik. Zaradi neutemeljenosti zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje ravnati skladno s 3. odst. 318. čl. ZPP in izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo. V očitnem nasprotju z določili 318. čl. ZPP je izpodbijana sodba tudi v delu, ki se nanaša na tretjega toženca. Zoper slednjega se nikoli ni vodila pravda zaradi motenja posesti, prav tako tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi tretji toženec motil njegovo posest. Tretji toženec naj bi bil po navedbah tožnika odgovoren, ker naj bi naklepno odredil poseg v posest tožnikovega poslovnega prostora. Iz česa naj bi to izhajalo, tretjemu tožencu ni jasno, saj določilo Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v ničemer ne dajejo osnove za odškodninsko odgovornost tretjega toženca za motenje posesti, ki naj bi ga izvršila prva tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v celoti v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi napačno pravno presojo o tem, da tožene stranke niso enotni sosporniki. Dejstvo namreč je, da zahtevek zoper vse tožene stranke temelji na isti dejanski in pravni podlagi ter da tožnik zahteva povračilo škode nerazdelno od vseh toženih strank. Slednje imajo v tej pravdi status enotnih sospornikov, saj je zoper tožene stranke mogoče izdati le eno sodbo z enako odločitvijo. Tožnik zahteva povračilo iz naslova izgubljenega zaslužka, ki naj bi ga prejel na podlagi sklenjene najemne pogodbe, za katero pa ni nikakršnega dokaza, da je bila kadarkoli razdrta. Posledično tožnik tudi ne more zahtevati odškodnine, ampak bi jo kvečjemu lahko zahteval najemnik poslovnega prostora v primeru, da ga določen čas ni mogel uporabljati. Poleg tega najemna pogodba ni bila predložena sodišču v izvirniku, niti ni bila prijavljena pri pristojnemu davčnemu organu, zato toženca oporekata tudi njeni verodostojnosti. Pritožnika dalje ocenjujeta, da sodišče ne more izdati zamudne sodbe, saj sama višina škode ni določljiva. Tožnik v dejanskih navedbah tožbe, četudi bi jih šteli kot nesporne, ne daje nikakršne opore za pravilno materialnopravno odločitev, da mu pripada odškodnina v višini, kot to izhaja iz tožbenega zahtevka, saj v dokaz svojim pavšalnim navedbam predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti opravi ustrezne poizvedbe oziroma v ta namen imenuje izvedenca ustrezne gradbene stroke. Sama višina škode je torej odvisna od dokaznega postopka. Posledično izpodbijana sodba pomeni arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje, ki v dejstvih, navedenih v tožbi, nima nikakršne osnove za izdajo zamudne sodbe. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba v nasprotju z dokazi, ki jih je predlagal tožnik v tožbi in zaradi tega ni pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Na pritožbo je odgovoril tožnik po svoji pooblaščenki in navajal, da je v tožbi zadosti podrobno opisal motilno dejanje, zaradi katerega mu je bila povzročena škoda in navedel motilca - prvo in drugo toženo stranko. K tožbi ni predložil listinskih dokazov, ki bi bili v nasprotju s tožbenimi navedbami. Res je predlagal tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis drugega sodišča glede motenja posesti, vendar pa takšen dokazni predlog ni bil v očitnem nasprotju s tožbenimi navedbami. Predlagan je bil dokaz z vpogledom v drug spis drugega sodišča, ki pa ga sodišče zaradi pasivnosti tožencev ni moglo izvesti, s tem pa ni zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP, saj se v postopku za izdajo zamudne sodbe dokazni postopek ne izvaja. Tožnik je predlagal še druge dokaze, kot so ogled in zaslišanje strank in bi po logiki toženih strank moralo sodišče pred izdajo zamudne sodbe izvesti tudi ostale predlagane dokaze. Pritožbena trditev, da je bil v motenjski pravdi tožbeni zahtevek na odstranitev oziroma prenehanje motenja zoper drugega toženca zavrnjen, je v bistvu očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega pritožbe ni več mogoče vložiti. Poleg tega gre za novo dejstvo, na katerega se toženca v postopku na prvi stopnji nista sklicevala in tudi ne ob vložitvi tožbe, niti ob nastopu pogojev za izdajo zamudne sodbe, to je po poteku roka za odgovor na tožbo, ni obstajalo. Ne drži, da je odgovornost tretjega toženca v nasprotju z materialnim pravom, kot se trdi v pritožbi in da je povezana s tem, ali je tretji toženec motil posest. Tožniku ni bilo treba dokazovati, da je tretji toženec naklepno odredil poseg v posest tožnikovega poslovnega prostora, saj je to dejstvo postalo nesporno s tem, ko tretji toženec ni odgovoril na tožbo. Zato se pritožnika neutemeljeno sprašujeta, iz česa naj bi izhajalo to, kar trdi tožnik glede tretjega toženca. Napačen je zaključek tožencev, da bi lahko izgubljen zaslužek iz naslova najemnine uveljavljal le najemnik. Pogoj za veljavnost najemne pogodbe tudi ni njena overitev ali prijava pri davčnemu organu. Višina škode je opredeljena s tožbenimi navedbami, ki so zadosti podrobne in tudi listinsko izkazane. Tožnik zato predlaga, da sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ob tem pa je pazilo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po določbi 2. odst. 350.čl. ZPP uradoma, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so izpolnjene vse predpostavke za izdajo delne zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP. Na podlagi navedene določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbenega zahtevka: utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP) in glede katerih se šteje, če je toženec pasiven, da priznava njihovo resničnost. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, torej, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Izpodbijana delna zamudna pa sodba nima razlogov o obstoju tistih dejanskih okoliščin, ki so po presoji sodišča pravno relevantne. Iz obrazložitve ne izhaja, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago za svojo odločitev in tudi ne, na katero pravno normo je oprlo odločitev. Za izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava mora pritožnik vedeti, katero pravno normo je sodišče uporabilo, da bi lahko pretehtal, ali je uporabilo pravo normo in ali jo je pravilno uporabilo. Seveda pa mora pri tem vedeti, katera dejstva je sodišče štelo kot pravno relevantna, to pa iz obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe ne izhaja. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče po 1. odst. 354. čl. ZPP delno zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ti niso bili potrebni, ker z odgovorom ni ničesar doprinesel k odločitvi.