Jedro

Obsojencu izrečena kazen zapora se je izvrševala z delom v splošno korist, vendar je opravljanje obveznosti samovoljno opustil. Ni izkazal, da bi bil izostanek z dela povezan z njegovimi zdravstvenimi težavami in nezmožnostjo za delo.

S pravnomočno sodbo je bilo določeno, da je dolžan obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ dveh let od njene izvršljivosti. To pa ne pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče čakati na iztek omenjenega roka, če že pred tem ugotovi, da obsojenec dela ne opravlja iz neopravičenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se enotna kazen dveh let, obsojenemu A. A. izrečena s sodbo istega sodišča II K 20245/2015 z dne 2. 3. 2016, v zvezi s popravnim sklepom z dne 17. 3. 2016, izvrši v obsegu neopravljenega dela, in sicer z enim letom, enajstimi meseci in trinajstimi dnevi zapora.

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obsojenčev zagovornik. Višjemu sodišču je predlagal, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki so sodišče prve stopnje privedli do zaključka, da je obsojenec obveznosti iz dela v splošno korist prekinil samovoljno in ne na podlagi okoliščin, ki bi mu izvrševanje dela objektivno preprečevale. Odločitev, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, je zato pravilna in zakonita.

5. Drži, kot to pravilno izpostavlja pritožnik, da ima obsojenec vrsto let težave zaradi zmernih degenerativnih sprememb hrbtenice, ki se kažejo z akutnimi bolečinami v ledveno - križnem delu in se širijo tudi v noge. Prav tako ima pritožnik prav, da je obsojenec trpel bolečine ravno v obdobju neposredno po pravnomočnosti in izvršljivosti obravnavane sodbe, tj. po 12. 4. 2016, in sicer nekaj manj kot eno leto. Iz v spisu vsebovane in pritožbi priložene zdravstvene dokumentacije je namreč razvidno, da je bil obsojenec nezmožen za delo v obdobju z januarja na februar 2016 ter junija 2016, septembra istega leta pa naj bi postalo jasno, ali bo pri obsojencu potreben operativni poseg. Iz radiološkega izvida ... z dne 20. 7. 2016 (ki je pritožbi priložen nepopolno - le v kopiji prve strani) je nadalje razviden podatek o zmernih degenerativnih deformantnih sprememb ali hrbtenice s pridruženimi manjšimi degenerativni spremembami malih sklepov, kar pa je pravzaprav kronološko zadnji zdravniški dokument, ki izkazuje težo obsojenčevih zdravstvenih težav. Pristojnemu centru za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) je obsojenec novembra 2016 zatrjeval, da je še vedno dela nezmožen, vendar je trajalo vse do januarja 2017, da je o tem predložil časovno usklajeno potrdilo osebne zdravnice. Iz slednjega pa ne izhaja, kot to zmotno navaja pritožnik, da bi bil obsojenec "še vedno" nezmožen za delo, saj je zdravnica odsvetovala "le" težko fizično delo, da ne bi prišlo do poslabšanja obsojenčevega zdravstvenega stanja. Niti na CSD niti obravnavani pritožbi pa obsojenec ali pritožnik nista predložila kakršnega koli dokazila o tem, da so se obsojenčeve zdravstvene težave kdajkoli zatem ponovno intenzivirale do te mere, da slednji ne bi bil zmožen dela.

6. Obsojenec je ravno zaradi pričujočih težav dogovor o opravljanju in vrsti dela v splošno korist sklenil šele 9. 3. 2017, torej v obdobju, ko je bila delanezmožnost ugotovljena le za težka fizična dela, s čimer je obsojenec tekom izbiranja primerne izvajalske organizacije CSD seznanil tudi sam (tč. 2 sklepa), delo v splošno korist pa bi lahko opravljal "po dogovoru". V skladu s to omejitvijo in obsojenčevim soglasjem je bilo dogovorjeno, da bo urejal okolico in druga dela, ki jih bo določila izvajalska organizacija, obsojenec pa je nato kljub temu od 1460 ur opravil zgolj 32,25 ur. O zdravstvenih težavah, ki naj bi mu objektivno onemogočale opravljanje dela, ni tekom nadaljnjih osmih mesecev predložil nobenega dokazila, čeprav sta ga k temu pozvala tako izvajalska organizacija kot sodišče. Še več; obsojenec na pozive, poznavajoč posledico neizpolnjevanja nalog v okviru dela v splošno korist, ni reagiral z ničemer. Pritožnikovo pričakovanje, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu v postopku angažirati sodnega izvedenca, je zato brez vsakršne (dokazne) podlage. Glede na predstavljeno časovno sosledje obsojenčevih zdravstvenih težav ter sklepanje tri-partitnega dogovora o opravljanju dela v splošno korist se za zavajajoče pokaže tudi navajanje pritožnika o sklepanju obsojenca, da je bilo njegovo "psihofizično stanje" vsem deležnikom, vključno s sodiščem, znano.

7. Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca pripravi, vodi in nadzoruje CSD, ki je dolžno sodišče obvestiti o morebitnem neizpolnjevanju nalog, določenih z dogovorom, kar je pristojni CSD v obravnavanem primeru tudi storil z dopisom z dne 24. 7. 2017. Tudi pred tem pa je sodišče sámo pridobilo informacije, da je bil obsojenec v obdobju do septembra 2016 za delo nezmožen, medtem ko z začetkom leta 2017 osebna zdravnica o tem ni več poročala; na podlagi poročila CSD z dne 17. 1. 2017 je sodišče namreč prejelo tudi vso relevantno obsojenčevo zdravstveno dokumentacijo. Pritožnikovi očitki o zadrževanju podatkov o obsojenčevem zdravstvenem stanju so zato protispisni in povsem neosnovani.

8. S pravnomočno sodbo je bilo določeno, da je dolžan obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ dveh let od njene izvršljivosti. To pa ne pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče čakati na iztek omenjenega roka, če že pred tem ugotovi, da obsojenec dela ne opravlja iz neopravičenih razlogov (enajsti odstavek 86. člena KZ-1). Samovoljna opustitev prihoda na delo v splošno korist po le nekaj dneh in dobrih 32 urah opravljenega dela, brez pojasnil, dokazil ali morebitnega predloga za spremembo dogovorjene oblike in vrste dela, kakor je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, gotovo je utemeljen razlog za odločitev, da se zaporna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. Da je obsojenec oče samohranilec dveh mladoletnih hčera, zato na presojo ne more imeti tehtnega vpliva. Nenazadnje je bil ravno s tem podatkom utemeljen predlog državnega tožilca, da se obsojencu izrečena enotna kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, kar je bilo slednjemu znano, pa je to obliko nadomestne izvršitve kazni preprosto - zlorabil. 9. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep, niso bili podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker je bil pritožnik s pritožbo neuspešen, je dolžan obsojenec kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Ta po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 30,00 EUR.