Jedro

Za nakup stanovanja po določilu 117. in naslednjih členov SZ je bistvena lastnost imetništva stanovanjske pravice na dan uveljavitve zakona. Zato kasnejša sklenitev najemne pogodbe za stanovanje ne vpliva na dolžnost lastnika, da proda stanovanje po privatizacijskih določilih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti in overiti prodajno pogodbo, s katero proda tožeči stranki štirisobno stanovanje v izmeri 119,91 m2, za kupnino 985.127,00 tolarjev, ki jo bo tožnica plačala v enkratnem znesku v roku 60 dni, ter dovoliti ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi. Obenem je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je zahtevala tožnica določitev nižje cene za nakup stanovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je namreč vse dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča kot popolne in kot pravilne ter pritrdilo njegovi pravni presoji.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja da je tožničina pokojna mati dne 15.5.1992 s toženo stranko sklenila najemno pogodbo za sporno stanovanje, ki je v tej pogodbi opredeljeno kot službeno. Meni, da je s podpisom te pogodbe izgubila status imetnice stanovanjske pravice in ni več upravičena do nakupa po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91 do 23/96). Sodišču druge in prve stopnje očita, da sta zmotno uporabili 141. člen SZ, ki izrecno določa, da stanovanjska pravica preneha z dnem sklenitve najemne pogodbe. Ker je tožnica šele po tem vložila zahtevo za odkup stanovanja, tožena stranka trdi, da njen zahtevek ni utemeljen.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), je tožnica odgovorila na revizijo. Poudarja, da je za odločitev o odkupu stanovanja odločilen položaj v času uveljavitve SZ, da je odkup možen v 2 letih in da dolžnost sklenitve najemne pogodbe v 6 mesecih od uveljavitve zakona na odkup ne more vplivati. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. To presojo opira sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Stališču tožene stranke, češ da bi tožnica oz. njena mati s podpisom najemne pogodbe po prvem odstavku 147. člena SZ izgubila pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih določilih iz 117. in naslednjih členov, ni mogoče pritrditi. 117. člen SZ namreč določa dolžnost lastniku družbenega stanovanja, da ga proda imetniku stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imel, torej prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Tožnica oz. njena mati s podpisom najemne pogodbe ni izgubila prejšnjega statusa, saj ni prenehala biti oseba, ki je bila ob uveljavitvi SZ imetnica stanovanjske pravice. Zato je tudi po sklenitvi najemne pogodbe za sporno stanovanje ohranila pravico, da od tožene stranke zahteva, da ji ga proda po pogojih iz privatizacijskih določb, če jo (ona ali z njenim soglasjem njen družinski član) uveljavi v roku iz prvega odstavka 123. člena SZ. Podrobnejšo in povsem izčrpno obrazložitev, zakaj stališče tožene stranke nima podlage v določbah SZ, sta dali že sodišči prve in druge stopnje, zato je ne gre ponavljati.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in in da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

O stroških revizijskega postopka je odločilo po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka sicer ni zahtevala povrnitve stroškov, tožeča stranka, ki je priglasila stroške za odgovor na revizijo pa do njih ni upravičena, ker jih ni opredelila in ker odgovor ni prispeval k pojasnitvi zadeve, torej ni bil potreben (155. člen ZPP).