Jedro

S sklenitvijo cesijske pogodbe je tožena stranka prejela premoženjsko korist v terjatvah. Premoženjska korist v denarju je toženi nastala šele z izterjavo oziroma poplačilom cediranih terjatev.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka deloma spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 339.076,00 SIT zavrne za čas do 24.5.1999, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke 339.076,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih delnih zneskov te glavnice in od različnih datumov do plačila (2. točka izreka) in da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 72.207,00 SIT pravdnih stroškov (4. točka izreka). Proti tej odločitvi se je tožena stranka pritožila in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ali pa da sodišče druge stopnje samo odloči o izpodbijanem delu tožbenega zahtevka. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, katera odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba je deloma utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj pridobila premoženjsko korist v obliki denarja. Glede na to, da je tožeča stranka cedirala toženi stranki terjatve, je tožena stranka tista, ki je razpolagala s podatki in listinami o tem, ali je terjatve, ki so ji bile odstopljene, izterjala ali ne. Tožeča stranka je zato utemeljeno predlagala, da tožena stranka predloži dokazila (listine) o tem, ali še ima terjatve, ki so ji bile cedirane oziroma da predloži dokazila, da jih je izterjala (prvi odstavek 227. člena ZPP). Ker je tožena stranka trdila, da teh podatkov nima, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo (peti odstavek 227. člena ZPP), da so te njene trditve neprepričljive oziroma pravilno ocenilo, da to dejstvo pomeni, da je tožena stranka terjatve izterjala. Na podlagi tega je pravilno sklepalo, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanih pravnih dejanj dosegla premoženjsko korist v obliki denarnega zneska in sicer v višini odstopljenih terjatev. Sodba je glede dosežene premoženjske koristi torej dovolj obrazložena in zato ni bila storjena v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pač pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev z uporabo petega odstavka 227. člena ZPP napačno sklepalo, da je tožena stranka premoženjsko korist v denarju dosegla že z dnem sklenitve cesijske pogodbe. S sklenitvijo cesijske pogodbe tožena stranka še ni dosegla premoženjske koristi v denarju. S tem dnem je tožena stranka dosegla premoženjsko korist v terjatvah, ne pa v denarju. Premoženjsko korist je tožena stranka dosegla šele z izterjavo terjatev. Ker pa v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožena stranka terjatve izterjala, oziroma ni bilo ugotovljeno, kdaj je prejela denar, bi sodišče prve stopnje moralo o obrestnem zahtevku odločiti z uporabo 214. člena ZOR in naložiti toženi stranki plačilo obresti šele od dneva, ko je tožeča stranka vložila zahtevek za plačilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke glede obrestnega zahtevka v tem obsegu ugodilo in zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti do dneva vložitve tožbe oziroma toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki obresti šele od vložitve tožbe dalje (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani pritožbeno uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo glede glavničnega dela ni uspela oziroma je uspela le glede dela obrestnega zahtevka, glede katerega pa ji niso nastali nobeni posebni pritožbeni stroški. Zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).