Jedro

Tožniku je bilo stanje nepremičnine vseskozi znano, prav tako mu je bilo znano, da na zemljišču stoji komunikacijski objekt ter da je za potrebe komunikacijskega objekta predlagan in uveden postopek omejitve lastninske pravice v javno korist ter da je bil v postopek tudi vključen kot stranka postopka (tako kot pooblaščenec kot imetnik stvarne pravice). Tožnikove navedbe, da so bile njegove procesne pravice kršene in da bi bilo potrebno postopek ustaviti ter ga začeti na novo zoper njega kot novega lastnika nepremičnine s predložitvijo nove ponudbe za sklenitev pogodbe so napačne. Ob dejstvu, da je tožnik vseskozi aktivno sodeloval v psotopku in je bil seznanjen s potekom razlastivenega postopka, se v konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in z odločbo državnega organa ustanovljene stvarne služnosti, ne more sklicevati, da mu stanje nepremičnin ni bilo poznano in da ne bi smel trpeti škodljivih posledic.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zavrne se zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

III.Zavrne se zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota Slovenske Konjice je v izpodbijani odločbi odločila, da se v korist družbe T., d.d. (prizadete stranke v tem postopku) oziroma vsakokratnega operaterja infrastrukture ustanovi služnost v javno korist na nepremičnini parc. št. 403/2 k. o. C., last A. A. (tožnik v tem postopku), s služnostjo graditve, postavitve in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture; dostopa do elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture za potrebe njihovega obratovanja in vzdrževanja; izvedbe in vzdrževanja napeljave kablov (komunikacijskih in napajalnih) za zagotovitev prenosa in drugih instalacij, potrebnih za obratovanje elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture; ter odstranjevanje naravnih ovir pri graditvi, postavitvi, obratovanju in vzdrževanju elektronskega komunikacijskega omrežja oz. objekta - radijske bazne postaje mobilnega javnega radijskega omrežja, ki se nahaja na 33,75 m2 zemljišča in s kabli v približni dolžini ca. 45 tekočih metrov, z vsemi potrebnimi ozemljitvami za delovanje komunikacijskega objekta, vse za čas obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila o obveznosti služnostne upravičenke dopustiti skupno uporabo v 1. točki izreka opredeljenega komunikacijskega objekta tudi drugim fizičnim in pravnim osebam, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja v skladu z Zakonom o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), v 3. točki izreka, da lahko služnostna upravičenka ali služnostni zavezanec v nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah sproži postopek za določitev odškodnine za obremenitev nepremičnine s služnostjo, v 4. točki, da pritožba zoper odločbo ne zadrži ustanovitve služnosti v javno korist na parceli iz 1. točke te odločbe ter v 5. točki izreka, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, katero je toženka z odločbo, številka 35021-4/2021-2550-2 z dne 30. 4. 2021, zavrnila (1. točka izreka) ter odločila, da je stroške pritožbenega postopka dolžan tožnik nositi sam (2. točka izreka).

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ustanovitve služnosti v javno korist v breme nepremičnine v nasprotju z voljo lastnika nepremičnine kar jasno kaže, da nasprotna stranka postopka lahko zgolj in samo lastnik nepremičnine v breme katere se predlaga ustanovitev služnostne pravice. V času podaje predloga tožnik ni bil lastnik nepremičnine, v breme katere se ustanavlja služnostna pravica v korist predlagatelja, temveč le nosilec hipoteke. To pa je bil tudi razlog, da se mu je priznal status stranke postopka, ne pa kot lastniku nepremičnine.

4.Poudarja, da upravni organ samega postopka zoper tožnika sploh ne bi smel dopustiti. Tožnik je od dneva pravnomočnosti sklepa sodišča v izvršilni zadevi In 49/2017 nastopal kot le pooblaščenec prejšnjega lastnika nepremičnine B. B., ki je bil na dan podaje predloga po podatkih zemljiške knjige edini lastnik nepremičnine parc. št. 403/2 k. o. C. Tedaj ni bilo potrebe po vključitvi tožnika v postopek. Poudarja, da za vodenje predmetnega postopka zoper tožnika sploh ni potrebne pravne podlage. Vsakršno nadaljnje postopanje organa prve stopnje zoper tožnika v konkretnem primeru je pravno povsem zgrešeno in brez kakršnekoli pravne podlage. V času sprožitve samega postopka tožnik ni bil lastnik, saj je to postal šele konec junija 2020 na podlagi pravnomočne sodne odločbe, to je s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah In 49/2017. Zato je tudi odločba upravnega organa zgrešena in tudi nezakonita. Poudarja, da je odločba nezakonita tudi, ker tožnik ni pravni naslednik predhodnega lastnika iste nepremičnine, zoper katerega se je predmetni upravni postopek uvedel. Opozarja, da je srž problema v tem, da tožnik pred 24. 6. 2020 (ko je postal pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine parc. št. 403/2 k. o. C. tožniku) sploh ni bil lastnik nepremičnine in tako niti ni mogel svoje strinjanje o ustanovitvi služnosti v korist predlagatelja na noben pravno sprejemljiv ali veljaven način podati. Meni, da ni mogoče uporaba določb četrtega odstavka 195. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), saj ni šlo za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla, temveč za pridobitev nove lastninske pravice, in sicer na podlagi ustrezne sodne odločbe, izdane v sodnem postopku, na kar je bila toženka izrecno opozorjena. Prav tako opozarja na vsebino sklepa sodišča z dne 9. 6. 2020, iz katerega jasno izhaja, da se v korist tožnika ustanavlja nova lastninska pravica, ki je povsem neobremenjena, vsa morebitna bremena, ki bodo v zemljiško knjigo vknjižena naknadno, pa se bodo po uradni dolžnosti s strani samega sodišča ustrezno izbrisala, ker ni več pravne podlage za njihovo vknjižbo v zemljiško knjigo. To pa je veljalo oziroma velja tudi za sam naveden upravni postopek, ki se do 9. 6. 2020 ni ustrezno zaključil do izdaje končne odločbe. In tako upravni organ pri izdaji svoje končne odločitve - izpodbijane odločbe - tudi ne more preko tistega kar je v svojem sklepu odločilo sodišče, saj bi takšno početje pooblaščene osebe upravnega organa bilo ne samo nezakonito temveč neustavno. Meni, da je glede na določbe ZUreP-2 ter Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) jasno določeno, da mora predlagatelj pred podajo predloga za ustanovitev služnosti v javno korist ponuditi lastniku nepremičnine sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti in je to procesna predpostavka. To procesno predpostavko pa je predlagatelj oziroma v tem postopku prizadeta stranka izpolnila le glede takratnega lastnika B. B., ne pa glede tožnika. Nadalje izpostavlja, da se toženka do pritožbenih ugovorov ni ustrezno opredelila. Opozarja, da se predlagatelj ne more sklicevati na dejstvo, da ima postavljen objekt, še vedno veljavno gradbeno in uporabno dovoljenje, saj sta oba akta z dnem prenehanja veljavnosti same pogodbe z dne 30. 9. 2004 tudi sama prenehala veljati. Namreč izdana akta ne moreta imeti daljše pravne veljave kot pa je veljava pravnega akta, na podlagi katerega sta bila dejansko izstavljena.

5.Tožnik osporava tudi samo utemeljenost predloga. Opozarja, da je predlagatelj, torej T., d. d., podal zgolj navedbe, ki jih upravni organ v obeh odločbah v celoti povzema povsem nekritično. Opozarja, da glede dejstva ali je sporna mobilna bazna postaja res tako nujno potrebna za samo elektronsko mobilno omrežje, se ni izvedel noben dokaz, ki ga je podala toženka prav tako tudi ne dokaz tožnika po angažiranju izvedenca in tako ni poznano tožniku na podlagi česa je podan zaključek, da je potrebno podeliti z namenom zagotavljanja konkretne javne koristi navedeno služnost. Upravni organ je na slepo in povsem nekritično verjel navedbam predlagatelja kot podana, vse v pričakovanju, da se v breme nepremičnine ustanovi služnostna pravica, ki je pred tem že na podlagi veljavnih pogodbenih določil ugasnila in bila izbrisana iz zemljiške knjige. Meni, da kakršnakoli pravna presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe toženke ni mogoča.

6.Tožnik poudarja, da v okviru upravnega postopka niso bili izvedeni prav nobeni dokazi, niti na naroku 5. 5. 2020, ki ga je upravni organ kot edinega dejansko izvedel in je zatrjevanje, da odločba temelji na izvedenem dokaznem postopku povsem neizkazana in celo protispisna. Tožnik predlaga odpravo odločbe in zavrnitev predloga predlagatelja ter povrnitev stroškov.

7.Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, ki pa jo je sodišče s sklepom IV U 99/2021-7 z dne 14. 7. 2021 zavrnilo.

8.Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

9.Odgovor na tožbo v zadevi pa je podala prizadeta stranka. Navajala je, da ni sporno, da je upravni organ tožniku priznal status stranke v postopku kot imetniku hipoteke in ne kot lastniku nepremičnine. Sporno ni niti, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini šele tekom postopka z nakupom na javni dražbi, in sicer z dnem pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu 24. 6. 2020. Opozarja, da je že v vlogi z dne 27. 12. 2019 tožnik nastopal po pooblaščencu odvetniku I. I. kot pooblaščenec B. B. in samostojno kot stranka z interesom. Tega toženka nikoli ni osporavala, prav tako so bile tožniku vročene vse odločbe. V dvojni vlogi, se pravi kot pooblaščenec prejšnjega lastnika B. B., in samostojno, kot hipotekarni upnik, je tožnik vlagal vse svoje nadaljnje vloge in se udeležil tudi naroka 5. 5. 2020. S pridobitvijo lastništva je tožnik v skladu z 195. členom ZUreP-2 v povezavi z 211. členom ZUreP-2 postal nov služnostni zavezanec in je prizadeta stranka predlagala nadaljevanje postopka zoper tožnika. Pravna podlaga je zato v določbi drugega odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanja ZUP). Opozarja, da nobena zakonska odločba ne predvideva ustavitev postopka in je napačno stališče tožnika, da upravni organ postopka zoper tožnika ne bi smel dokončati. Meni, da je nepomembno, da tožnik ob vložitvi zahteve za ustanovitev služnosti v javno korist ni bil lastnik parc. št. 403/2 k.o. C. in da je upravni organ pravilno ugotovil, da je prizadeta stranka z uvedbo postopka za omejitev lastninske pravice parc. št. 403/2 k. o. C. s služnostjo v javno korist z vročitvijo predloga pogodbe takratnemu lastniku B. B. izpolnila procesno odprto postavko za uvedbo postopka. Nobena zakonska določba ne določa, da bi moral upravni organ v primeru spremembe lastništva med postopkom ustaviti postopek proti prvotnemu lastniku oziroma ponovno poslati predlog pogodbe tožniku kot novemu lastniku in mu omogočiti rok iz sedmega odstavka 20. člena ZEKom-1. Tukaj namreč 50. člen ZUP jasno določa nadaljevanje postopka zoper novega lastnika. Ob tem pa ni pomembna ali je bila pridobitev lastninske pravice originarna, upravni postopek namreč ni breme, ki bi ga bilo potrebno po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu izbrisati iz zemljiške knjige. Neutemeljen je tudi očitek, da zahtevek prizadete stranke v nasprotju z moralnim načelom in s kogentnimi predpisi, ker je pogodba z dne 30. 9. 2004 določala, da če ne bo podaljšana, se bodo urejala razmerja in da bi s tem prizadeta stranka skušala zaobiti svoje pogodbene obveznosti po izteku pogodbe. Prizadeta stranka je zgolj z ustanovitvijo služnost v javno korist izkoristila zakonske možnosti, ki jih dajeta ZEKom-1 in ZUreP-2. Veljavnost gradbenega in uporabnega dovoljenja ni časovno omejena. Tako je ugotovila tudi gradbena inšpekcija, ki je preverila in potrdila legalno gradnjo kot izhaja iz sklepa Inšpektorata za okolje in prostor z dne 8. 6. 2020. Meni, da so razlogi za odločitev jasni. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne ter naloži tožniku plačilo stroškov postopka.

Glavna obravnava

10.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Tega se je udeležil pooblaščenec tožnika ter pooblaščenka prizadete stranke, toženka pa je soglašala, da se narok v zadevi ne opravi in da sodišče odloči na podlagi listin v spisu.

11.Na naroku sta prisotni stranki vztrajali pri že podanih navedbah.

Dokazni sklep

12.Sodišče je v zadevi v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze v sodnem spisu v prilogah A2-A7.

13.Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, saj je bil ta dokazni predlog nerelevanten glede na pravilno uporabo materialnega prava, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta je namreč potrebno opraviti glede na zakonsko določene pogoje za razlastitev, z navedenim dokaznim predlogom pa se tako dokazuje dejstva, ki za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno relevantna.

K I. točki izreka

14.Služnost v zvezi z elektronskimi komunikacijami je opredeljena v ZEKom-1 in predstavlja poseben primer služnosti v javno korist, ki jo na splošno ureja ZUreP-2, podredno pa tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Iz določb prvega, drugega in tretjega odstavka 211. člena ZUreP-2 izhaja, da se s služnostjo v javno korist lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe. Če tako določa poseben zakon, v obravnavani zadevi je to ZEKom-1, pa se lahko služnost ustanovi tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov javne infrastrukture. V tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture. Po določbi 16. člena ZEKom-1 je gradnja, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v skladu s predpisi v javno korist. Javno komunikacijsko omrežje je treba načrtovati tako, da so posegi v tujo lastnino čim manjši. Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičninah se v javno korist lahko odvzame ali omeji, kadar je to potrebno zaradi gradnje, postavitve, obratovanja in vzdrževanja javnega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture. Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičninah se odvzame ali omeji po postopku in na način, določen z zakonom, ki ureja razlastitev nepremičnin in omejitve lastninske pravice, ter zakonom, ki ureja stvarne pravice, razen če ta zakon ne določa drugače.

15.Po določbi prvega odstavka 19. člena ZEKom-1 je služnost na podlagi tega zakona stvarna pravica, ki obsega za služnostnega upravičenca iz 16, 17. in 18. člena tega zakona naslednja upravičenja: (1) gradnjo, postavitev, obratovanje in vzdrževanje elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture, (2) dostop do elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture za potrebe njihovega obratovanja in vzdrževanja, (3) odstranjevanje naravnih ovir pri gradnji, postavitvi, obratovanju in vzdrževanju elektronskega komunikacijskega omrežja. Kako se služnost ustanovi pa je urejeno v 20. členu ZEKom-1. Ta opredeljuje njen obseg (nujno potreben za gradnjo, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje elektronskega komunikacijskega omrežja) in časovno obdobje (čas obratovanja omrežja, prvi odstavek 20. člena ZEKom-1). V določbah njegovega drugega in tretjega odstavka pa je opredeljeno, da mora služnostni upravičenec za ustanovitev služnosti lastniku nepremičnine predložiti predlog pogodbe ter njeni obvezni sestavini, ki ju mora vsebovati (določilo o višini denarnega nadomestila za služnost in določilo o dopustnosti skupne uporabe komunikacijskih objektov). Po sedmem odstavku 20. člena ZEKom-1 lahko služnostni upravičenec, če lastnik nepremičnine v 10 dneh po prejemu predloga pogodbe ne pristane na njeno sklenitev, zahteva, da o ustanovitvi služnosti v skladu s 16., 17. in 18. členom tega zakona odloči pristojni upravni organ. Po določbi devetega odstavka 211. člena v zvezi s 196. členom ZUreP-2 odločajo o tem na prvi stopnji upravne enote, na drugi stopnji pa ministrstvo.

16.200. člen ZureP-2 v tretjem odstavku določa, da pošlje upravni organ sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka. Dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, ali njeno bistveno spreminjanje, brez soglasja razlastitvenega upravičenca. Pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen (tretji odstavek 200. člena ZUreP-2).

17.Relevanten za odločanje je tudi 50. člen ZUP, ki v drugem odstavku določa, da če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke.

18.Izhajajoč iz citiranih določb je tako ugotoviti, da lahko služnost nastane pravnoposlovno, to je s sklenitvijo pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine, ali prisilno, to je z odločbo pristojnega upravnega organa, kot je to v konkretni zadevi.

19.V konkretni zadevi ni sporno, da je pravna prednica prizadete stranke (M., d.d.) imela s pravnim prednikom tožnika sklenjeno pogodbo z dne 30. 9. 2004, na podlagi katere je imela služnostno pravico. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 15 let in je potekla 30. 9. 2019. Nadalje ni sporno, da pogodbeni stranki pogodbe nista podaljšali. Sporno ni niti, da je prizadeta stranka pred podajo predloga za ustanovitev služnosti v javno korist ponudila takratnemu lastniku, pravnemu predniku tožnika, sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, vendar do sporazuma ni prišlo. Tožnik meni, da bi morala prizadeta stranka tudi tožniku ponuditi sklenitev pogodbe, ob dejstvu, da je lastnik postal 24. 6. 2020, torej po vložitvi predloga prizadete stranke za ustanovitev služnosti v javno korist, vendar je takšno njegovo naziranje pravno zmotno, kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

20.Sodišče se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da je v skladu z določili 238. člena ZEKom-1 potrebno dopustiti uporabo nepremičnin, na katerih so obstoječi objekti elektronskega komunikacijskega omrežja (za potrebe gradnje ali postavitve, vzdrževanja in obratovanja), če je sklenjena pogodba, iz katere izhajajo upravičenja v obsegu stvarne služnosti. Iz listin izhaja, da je objekt v uporabi v enakem obsegu že od leta 2004, ter ima vse dostope, instalacije urejene tako, da bistveno ne ovirajo lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice. Je pa skladno z določili ZEKom-1 potrebno upoštevati, kje se nahaja objekt in upravičenja izvrševati tako, da se lastnika nepremičnine moti in omejuje služeče zemljišče le v najnujnejšem obsegu. Če lastnik nepremičnine zaradi izvrševanja teh upravičenj utrpi škodo, jo mora povzročitelj povrniti v skladu z zakonikom, ki ureja obligacijska razmerja.

21.Zahteva za ustanovitev služnosti v javno korist je vložena v skladu z 211. členom ZUreP-2, in 16. členom, sedmim odstavkom 20. člena, 21. členom 23. členom ter 238. členom ZEKom-1. Glede dokazane javne koristi ter utemeljenosti in nujnosti postopka se uporabljajo določbe ZUreP-2 o razlastitvi ter določbe specialnega zakona ZEKom-1. ZUreP-2 tako v petem odstavku 194. člena določa, da se ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 194. člena istega zakona šteje, da je javna korist za prevzem nepremičnin iz 1. alineje prvega odstavka 193. člena tega zakona izkazana pri že zgrajenih objektih in omrežjih gospodarske javne infrastrukture ali njihovih delih, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture, kar pa obstoječi komunikacijski objekt je, česar tožnik v konkretnem postopku ne prereka. Tako je zavrniti navedbo tožnika, da je upravni organ povsem nekritično sledil predlogu prizadete stranke in ni ugotavljal nujnosti in potrebnosti objekta. Glede na citirano zakonsko določbo je namreč z domnevo o obstoju javne koristi po petem odstavku 194. člena ZUreP-2 zadošča, da so objekti ter omrežja javne infrastrukture oziroma njihovi deli že zgrajeni in da so zabeleženi v zbirnem katastru. Ti predpostavki pa sta, kot navedeno, izpolnjeni. Glede na navedeno v tem delu ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, kot zmotno meni tožnik.

22.Sodišče zavrača navedbe tožnika, da je izpodbijana odločba zgrešena in da povsem nekritično sledi predlogu prizadete stranke. Upravna odločba je jasno obrazložena in prav tako je razdelana pravna podlaga za ustanovitev služnosti v javno korist.

23.Prav tako ZEKom-1 v prvem in drugem odstavku 9. člena določa, da se javno komunikacijsko omrežje in pripadajoča infrastruktura štejeta za gospodarsko javno infrastrukturo ter da se šteje, da je v javno korist gradnja v naslednjih primerih; javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture; gradnja elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture za potrebe varnosti, policije obrambe in zaščite, reševanja in pomoči ter gradnja drugih elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture na nepremičninah v lasti oseb javnega prava, nad temi nepremičninami ali pod njimi. ZUreP-2 v 5. točki 3. člena določa, da so gospodarska javna infrastruktura objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter objekti ali omrežja za druge namene v javnem interesu, ki so kot taki določeni z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi. Iz tega izhaja, da je vsaka graditev, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v javno korist, podlaga za to pa je določba. 16. člen ZEKom-1, ki v tretjem odstavku določa, da se lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičninah v javno korist lahko odvzame ali omeji, kadar je to potrebno zaradi gradnje, postavitve, obratovanja in vzdrževanja komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture. Omejitev lastninske pravice je možna po postopku, ki ga določa ZUreP-2 (četrti odstavek 16. člena ZEKom-1), saj zakon sam določa javno korist in je zato ni potrebno posebej dokazovati (tako tudi sodba UPRS III U 269/2012 z dne 9. 7. 2013).

24.Ker gre v predmetni zadevi za gradnjo javnega komunikacijskega omrežja in povezanih ureditev za zagotavljanje delovanja le-tega je organ upošteval tudi specialne določbe, ki urejajo predmetno področje. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZEKom-1 je organ presojal obseg in trajanje, ki je nujno potrebno za gradnjo, postavitev, vzdrževanje ali obratovanje omrežje ter na podlagi zahteve in dejstva, da gre pri zagotavljanju komunikacij za časovno nedoločljivo ter neomejeno trajanje je potrebno upoštevati obseg, kot opredeljen z zakonom, torej se služnost vzpostavi za čas obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in v korist operaterja infrastrukture in skupne uporabe. Ob upoštevanju konkretno že obstoječe infrastrukture na predmetni parceli, ter dejstvu, da je bila ponujena odškodnina za poseg v zasebno lastnino, je organ presodil, da je podana sorazmernost namena obremenitve lastninske pravice in posega v zasebno lastnino. Nujnost in utemeljenost zahteve za ustanovitev služnosti v javno korist je izkazana, saj kljub poizkusom sporazumne pridobitve služnosti v javno korist le ta ni bila pridobljena.

25.Iz zadeve izhaja, da bi z onemogočenjem dostopa in napeljav do obstoječega komunikacijskega objekta onemogočili nadaljnje vzdrževanje in obratovanje komunikacijskega objekta, s tem pa onemogočili delovanje elektronskih komunikacijskih storitev. Ureditev služnosti za potrebe komunikacijskega objekta je zato nujna za nadaljnje vzdrževanje in obratovanje komunikacijskega objekta.

26.Določba tretjega odstavka 199. člena ZUreP-2 določa, kaj je potrebno priložiti k zahtevi za razlastitev. Prizadeta stranka ni zahtevala razlastitve tožnice, ampak ustanovitev služnosti v javno korist. V skladu z devetim odstavkom 211. člena ZUreP-2 se določbe tega zakona o razlastitvi v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist uporabljajo le glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, če ni v 211. členu ZUreP-2 določeno drugače.

27.Služnost v javno korist mora omogočiti funkcionalnost javne infrastrukture ne glede na to, kdo je trenutni upravljalec oziroma lastnik te infrastrukture, zato mora biti pravica ustrezno prenosljiva, če se upravljalec javne infrastrukture zamenja (npr. zaradi statusnih sprememb ali odvzema koncesije in prenosa dejavnosti) in mora služnost v javno korist učinkovati v korist vsakokratnega upravljalca infrastrukture. Ta zahteva namreč izhaja iz 22. člena ZEKom-1, ki je v razmerju do SPZ specialni predpis.

28.Bistvo toženih navedb tožnika je še, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet ustanovitve stvarne služnosti originarno, in sicer z nakupom na javni dražbi in potem s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu 24. 6. 2020.

29.V zadevi je sicer nesporno, da je prizadeta stranka podala 21. 10. 1019 zahtevo za ustanovitev stvarne služnosti v javno koristi na par. št. 403/2 k. o. C., takrat v lasti B. B., tožnik pa je bil takrat hipotekarni upnik. Iz spisa tudi izhaja, da je sklep o uvedbi postopka bil izdan dne 27. 1. 2020, in je v 3. točki tudi vseboval poočitev zaznambe začetka postopka razlastitve v zemljiški knjigi v skladu s 200. členom ZUreP-2. Prav tako ni nepomembno, da je bil navedeni sklep vročen tako tožniku osebno in pooblaščencu I. I. Zaznamba razlastitvenega postopka je začela pri nepremičnini parc. št. 403/2 k. o. C. učinkovati 15. 5. 2020, kar je pred pridobitvijo lastninske pravice s strani tožnika, ki jo je pridobil 24. 6. 2020.

30.Tožnik tudi ne prereka ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožnik sodeloval v postopku razlastitve kot pooblaščenec prejšnjega lastnika, in sicer je iz pooblastila z dne 1. 10. 2019 razvidno, da takratni lastnik B. B. pooblašča tožnika, da ga v polnem obsegu zastopa pri sklenitvi pravega posla - pogodbe o ustanovitvi služnosti z družbo T., d. d., na služečih nepremičninah 403/2 in 932, obe k.o. C., nadalje v dopis tožnika z dne 3. 10. 2019 predsedniku uprave T., d.d. ta predlaga ureditev podaljšanja služnosti na parc. št. 403/2 in 932, to pa je razvidno tudi iz poziva odvetnika I. I. T., d.d. z dne 8. 10. 2019 na odstranitev komunikacijskega objekta (bazne postaje za mobilno telefonijo pri Poljčanah). Tako je iz navedenih listin razvidno, da tožnik v obravnavani zadevi nastopa v dveh statusih, in sicer kot pooblaščenec B. B. (v času vročitve ponudbe za sklenitev pogodbe in vložitve zahteve za ustanovitev služnosti zk-lastnik parc. št. 403/2) in kot hipotekarni upnik, kar je upravni organ prve stopnje zaznal in upošteval. Z dopisom z dne 4. 12. 2019 je v skladu z določbo 209. člena ZUreP-2 upravni organ tožnika oziroma njegovega pooblaščenca seznanil in obvestil, da ima kot hipotekarni upnik status stranke v postopku in mu zato posredoval tudi vso dokumentacijo - zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist s prilogami in s pozivom, da poda o tem izjavo ter opozorilom na postopanje v primeru, če izjave v roku ne bo prejel. Iz tožnikovega odgovora na predlog (z dne 27. 12. 2019) izhaja, da nanj odgovarja kot pooblaščenec B. B. (lastnika nepremičnine 403/2) in kot imetnik zavarovanja v obliki vknjižene hipoteke na navedeni nepremičnini (uporabi tudi izraz v dvojini - nasprotna udeleženca) in v nadaljevanju pojasni in utemelji, zakaj se s predlogom - zahtevo ne strinja in upravnemu organu predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju ugotovitvenega postopka je upravni organ obravnaval B. B. in tožnika kot hipotekarnega upnika (imetnika stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet zahtevka) kot stranko postopka in mu je vročal ter ga seznanjal z vso dokumentacijo in ga aktivno vključeval v postopek. Tožnik pa v vlogah, ki jih je imel, prav tako aktivno sodeloval v postopku, bodisi neposredno sam, bodisi preko pooblaščencev (odvetnikov I. I. in J. J.). Ugovor, da je deloval le v funkciji pooblaščenca takratnega lastnika - torej B. B., je neutemeljen.

31.Pravilno je tudi stališče, da ni pogojev za ustavitev postopka, ker je med postopkom ustanovitve služnosti v javno korist prišlo do spremembe lastništva (tožnik je pridobil lastništvo na zemljišču parc. št. 403/2, k.o. C., s pravnomočnostjo sklepa Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I 49/2017 z dne 24. 6. 2020) in bi morala prizadeta stranka tožniku kot novemu pridobitelju lastninske pravice ponuditi sklenitev nove pogodbe o ustanovitvi služnosti.

32.Ni sporno, da je tožnik postal lastnik zemljišča, ki je predmet ustanovitve služnosti v teku postopka ustanovitve služnosti, s čimer je bil seznanjen tako upravni organ kot vse stranke postopka ter da je s tem dobil položaj stranke v postopku po drugem odstavku 195. člena ZUreP-2, po katerem je razlastitveni oziroma služnostni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet omejitve lastninske pravice. To situacijo dodatno ureja še določba četrtega odstavka istega člena, ki določa status razlastitvenega (služnostnega) zavezanca, kadar pride tekom postopka do sprememb v zvezi z lastništvom zemljišča. Iz te določbe pa ne izhaja, da bi moral razlastitveni (služnostni) upravičenec v primeru spremembe zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, umakniti svojo zahtevo zoper zavezanca, ki ni več lastnik obravnavanih nepremičnin in vložiti novo zahtevo zoper novega lastnika kot zavezanca, temveč je ob analogni uporabi četrtega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 50. člena ZUP razumeti, da je novi zavezanec dolžan sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je postopek ob njegovem vstopu. Da je tožniku tudi po tem dejstvu bilo omogočeno prevzeti položaj stranke postopka in da temu služnostna upravičenka ni nasprotovala, pa ni sporno.

33.Tudi navedbe, da je tožnik lastninsko pravico na zemljišču pridobil originarno z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku, z izbrisom vseh pravic in bremen ter neodvisno od volje prejšnjega lastnika, nima nobenega vpliva. Nesporno je namreč, da je tožnik že v času teka izvršilnega postopka bil hipotekarni upnik, na čigar zahtevo je bil tudi uveden postopek izterjave dolga zoper dolžnika B. B., in mu je bilo znano pravno in dejansko stanje nepremičnine, kar izhaja tako iz sklepa o domiku z dne 9. 3. 2020 ter iz sklepa o izročitvi nepremičnine tožniku z dne 9. 6. 2020, kjer so navedene pravice in bremena, ki se brišejo. Ker gre pri zaznambi uvedbe razlastitvenega postopka (postopek ustanovitve služnosti) za pravno dejstvo, ki je pomembno za pravni promet (publicitetni učinek), to ne predstavlja bremena, ki bi ga bilo potrebno po tem, ko je bil izdan sklep o izročitvi zemljišča parc. št. 403/2 tožniku, izbrisati. Gre za javno objavo, ki opozarja, da po zaznambi začetka razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi namreč ne more več nastati položaj iz četrtega odstavka 200. člena ZUreP-2, saj bi bil pravni posel, sklenjen v nasprotju s to zakonsko določbo, ničen. Ob izkazanem, kar potrjujejo listine spisa, da je bilo tožniku stanje nepremičnine vseskozi znano, prav tako mu je bilo znano, da na zemljišču stoji komunikacijski objekt ter da je za potrebe komunikacijskega objekta predlagan in uveden postopek omejitve lastninske pravice v javno korist ter da je bil v postopek tudi vključen kot stranka postopka (tako kot pooblaščenec kot imetnik stvarne pravice), ni pritrditi njegovim navedbam, da so bile njegove procesne pravice kršene in da bi bilo potrebno postopek ustaviti ter ga začeti na novo zoper njega kot novega lastnika nepremičnine s predložitvijo nove ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist. Dodati je še, da ob dejstvu, da je tožnik vseskozi aktivno sodeloval v tem postopku in je bil seznanjen s potekom razlastitvenga postopka, se ne more, v konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in z odločbo državnega organa ustanovljene stvarne služnosti, ne more sklicevati, da mu stanje nepremičnin ni bilo poznano in da ne bi smel trpeti škodljivih posledic. Kljub vedenju poteka postopka razlastitve, v katerem je bil udeležen kot stranka, je sam zavestno sodeloval v postopku javne dražbe za pridobitev lastninske pravice na isti nepremičnini, za katero mu je bilo jasno, da je v postopku razlastitve, o čemer je nenazadnje pričala tudi zaznamba v zemljiški knjigi.

34.Prav tako je ob izkazanem, da je komunikacijski objekt - radijska bazna postaja mobilnega javnega radijskega omrežja vpisana v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture, da je zanjo izdano tako gradbeno kot uporabno dovoljenje, ki nista časovno omejena, so ugovori, da je zahtevek služnostne upravičenke v nasprotju z moralnimi načeli in s kogentnimi predpisi, neutemeljen.

35.Dodati je še, da ZUP spremembo stranke v postopku dopušča v 50. členu, ki se uporablja tako za postopke, ki tečejo na zahtevo stranke, kot postopke, ki tečejo po uradni dolžnosti. Pogoj za vstop stranke oziroma spremembo stranke na podlagi navedene določbe je, da gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ki vstopa v postopek (tudi) namesto prvotne stranke. Če med postopkom zaradi spremembe lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke. Tako so bile v skladu z vsemi zakonskimi določbami tudi spoštovane tožnikove pravice.

36.Glede na vse povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

37.O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

38.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka prizadete stranke temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Prizadeta stranka je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pomenilo, da mu mora tožnik povrniti stroške postopka. Ker pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči sodišče (155. člen ZPP), sodišče priglašenih stroškov prizadet stranki ni priznalo, ker je presodilo, da niso bili potrebni za rešitev upravnega spora.

---

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 16, 20, 20/7, 21, 22, 23, 238

Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 3, 3/5, 193, 193/1, 193/1-1, 194, 194/5, 209

---

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.