Jedro

Predhodno sklenjena predpogodba za nakup delnic Zavarovalnice ne izpodbija zakonske domneve, da odvisna družba pridobi delnice za račun svoje vsakokratne nadrejene družbe, ki jo ob nakupu delnic nesporno bila tretje tožeča stranka. Prav tako te domneve ne more izpodbiti nikoli realizirana namera tretjega subjekta, da ob uspešnem prevzemu Zavarovalnice vstopi v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Zato je tožena stranka odločila prav, ko je štela, da je tretje tožeča stranka položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je drugo tožeča kupila delnice Zavarovalnice, ob zgoraj povedanem pa je ta položaj ohranila vse do prodaje delnic Zavarovalnice tretje tožeči stranki in ga je imela tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka ugotovila, da ima neupravičeni pridobitelj kvalificiranega deleža družba A. (v nadaljevanju prvo tožeča stranka) delnice v B., d.d. (v nadaljevanju Zavarovalnica) v svojem imenu in za račun neupravičenega posrednega imetnika družbe C. (v nadaljevanju tretje tožeča stranka). Tretje tožeča stranka je položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je delnice Zavarovalnice v svojem imenu in za račun tretje tožeče stranke pridobila družba D., s.r.l. (v nadaljevanju drugo tožeča stranka). V točki 2 izreka je tožena stranka prvo tožeči stranki prepovedala uresničevanje vseh pravic iz delnic Zavarovalnice, ki presegajo 10 % delež v osnovnem kapitalu, zmanjšan za eno delnico, Zavarovalnici pa je, v točki 3 izreka, prepovedala, da neupravičenima imetnikoma omogoči uresničevanje pravic iz delnic, ki presegajo omenjeni delež.

2.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 42. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvo tožeča stranka z nakupom delnic od drugo tožeče stranke pridobila 97, 22 % delež delnic v Zavarovalnici. Drugo tožeča stranka ji je te delnice prodala v posledici odredbe o odsvojitvi delnic št. 40100-3/2020-1 z dne 4. 3. 2020 (v nadaljevanju odredba o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020). V postopku je bilo ugotovljeno, in ta ugotovitev med strankami ni sporna, da je tretje tožeča stranka nadrejena družba tako prvo tožeči, kot tudi drugo tožeči stranki in da je bila drugo tožeči nadrejena že v trenutku, ko je ta kupila delnice Zavarovalnice od družbe E., S.a.r.l. Nadalje ni sporno, da drugo tožeča stranka po pridobitvi delnic Zavarovalnice ni pridobila dovoljenja tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža, prav tako tega dovoljenja ni pridobila tretje tožeča stranka. Drugo tožeča je vlogo za pridobitev dovoljenja sicer vložila, vendar je tožena stranka vlogo, zaradi njene nepopolnosti, dokončno in pravnomočno zavrgla. Posledično sta, po mnenju tožene stranke, tako drugo kot tudi tretje tožeča stranka v položaju neupravičenega neposrednega oziroma posrednega imetnika kvalificiranega deleža Zavarovalnice in ta položaj se za tretje tožečo stranko s prodajo delnic prvo tožeči stranki ni spremenil. To pa pomeni, da odredba o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020 ni bila izvršena. Da je prvo tožeča stranka odvisna družba tretje tožeče in da je delnice kupila za njen račun, med strankami ni sporno. Trditve drugo tožeče stranke, češ da delnic v Zavarovalnici ni kupila za račun tretje tožeče (s čimer drugo tožeča stranka želi zavrniti stališče tožene, češ da je tretje tožeča stranka prišla v položaj neupravičenega posrednega imetnika kvalificiranega deleža že z nakupom delnic Zavarovalnice s strani drugo tožeče), saj se je pravno zavezala k nakupu še preden je bila prevzeta s strani tretje tožeče stranke, tožena stranka označi kot nerelevantne. Dejstvo je namreč, da je bila tretje tožeča stranka ob nakupu delnic s strani drugo tožeče njena obvladujoča družba, da je v postopku pridobivanja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža sodeloval tudi zastopnik tretje tožeče stranke in da je drugo tožeča stranka v vseh vlogah nastopala s pristavkoma, da je družba v lasti tretje tožeče stranke. Glede na te ugotovitve tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tretje tožeča stranka v položaju tako neupravičenega posrednega imetnika, kot tudi v položaju neupravičenega posrednega pridobitelja delnic, saj se je s prodajo delnic s strani drugo tožeče stranke prvo tožeči stranki spremenil zgolj neposredni imetnik delnic, posredni imetnik pa je ostal isti. Zato je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3.Tožeče stranke se z odločitvijo ne strinjajo ter v tožbi toženi stranki očitajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev materialnega prava. Strinjajo se, da je tretje tožeča stranka posredni imetnik deleža v Zavarovalnici od trenutka, ko je te delnice pridobila prvo tožeča stranka, ne strinjajo pa se, da je bila v tem položaju že v času, ko je bila imetnik delnic drugo tožeča stranka. Nakup delnic v Zavarovalnici je drugo tožeča stranka namreč načrtovala že v januarju 2017, in sicer zato, ker je tako želel F., ki se je zanimal za nakup deleža v drugo tožeči stranki. Namera kupiti delnice je bila izražena v pismu o nameri, zaveza k nakupu pa izhaja tudi iz predpogodbe iz julija 2019. Tretje tožeča stranka zato ni vplivala na odločitev za nakup delnic Zavarovalnice, saj so bile vse odločitve in zaveze sprejete še pred njenim vstopom v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Tretje tožeča stranka je kapitalsko udeležbo v drugo tožeči pridobila s konverzijo svojih terjatev v njen kapital, torej zato, da je dosegla alternativen način poplačila svojih terjatev do drugo tožeče stranke. Poleg tega je tretje tožeča stranka v lastniško strukturo vstopila le prehodno, saj naj bi po pridobitvi delnic Zavarovalnice F. izvedel dokapitalizacijo drugo tožeče stranke, s čimer bi postal najmanj 90 % družbenik. Do teh poslov zaradi odločitev tožene stranke ni prišlo. Ker tretje tožeča stranka ni nikoli vplivala na odločitve drugo tožeče stranke glede nakupa delnic Zavarovalnice niti to ni bil njen namen, drugo tožeča stranka delnic v Zavarovalnici ni pridobila za račun tretje tožeče stranke in je ta ugotovitev v izpodbijani odločbi nepravilna. Posledično tretje tožeča stranka ni bila v položaju neupravičenega posrednega imetnika kvalificiranega deleža v času, ko je bila imetnik delnic Zavarovalnice drugo tožeča stranka. Enako, po mnenju tožečih strank, izhaja tudi iz ravnanj tožene stranke, saj je bila odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 izdana samo drugo tožeči stranki, ne pa tudi tretje tožeči stranki. Tretje tožeči stranki odsvojitev delnic ni bila nikoli odrejena, zato tudi ni bila dolžna ničesar odsvojiti. Vse obveznosti, ki jih je odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 nalagala, so bile v celoti izpolnjene. Sodelovanje zakonitega zastopnika tretje tožeče stranke v postopku pridobivanja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je bilo izključno v svojstvu zastopnika tretje tožeče stranke, na kar je bila tožena stranka v postopku tudi izrecno opozorjena. V tem postopku je bilo treba pridobiti tudi dokumentacijo za tretje tožečo stranko in vlagatelj zahteve za pridobitev dovoljenja je toženo stranko v zvezi s tem usmeril na malteški nadzorni organ zaradi ekonomičnosti postopka in oteženih razmer v času pandemije. Glede na navedeno tožeče stranke sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi.

4.V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasni, da je tretje tožeča stranka neupravičeni imetnik v smislu 42. člena ZZavar-1. Glede na določbo prvega odstavka 41. člena ZZavar-1 v zvezi z določbo 31. člena ZZavar-1 je neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža vselej tisti imetnik, ki pred pridobitvijo deleža ne pridobi dovoljenja tožene stranke. Ni sporno, da ne drugo in ne tretje tožeča stranka nista pridobili dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Zato je tretje tožeča neupravičeni imetnik delnic in tudi neupravičeni pridobitelj. Glede tožbene trditve, da bo v primeru pravnomočnosti izpodbijane odločbe tožena stranka avtomatično zavrnila tudi zahtevo prvo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, tožena stranka pojasnjuje, da o tej zahtevi še ni odločila, da bo v tem postopku opravljena celovita presoja zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja, obstoj izpodbijane odločbe pa bo ena od okoliščin v okviru te presoje. Bistveni tožbeni ugovor na ugotovitev v izpodbijani odločbi glede tega, kdaj je tretje tožeča stranka pridobila položaj neupravičenega posrednega imetnika delnic, tožena stranka označi kot brezpredmeten in neutemeljen. Okoliščine, na katerih temelji ugovor tožečih strank, so, po mnenju tožene stranke, brezpredmetne in s temi okoliščinami, četudi so resnične, tožeče stranke niso izpodbile zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Četudi držijo tožbene navedbe, da tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev drugo tožeče stranke za nakup delnic Zavarovalnice, saj naj bi bile zaveze za nakup na pravno zavezujoč način dane že pred njenim vstopom v lastniško strukturo drugo tožeče stranke, ni sporno, da je bila tretje tožeča stranka ob nakupu delnic Zavarovalnice s strani drugo tožeče stranke njena nadrejena družba. V postopku pa ni bilo izkazano, da bi bila med drugo in tretje tožečo stranko vzpostavljena razmerja, ki bi onemogočala vpliv obvladujoče družbe nad odvisno družbo. Tožeče stranke torej niso izkazale, da vpliv tretje tožeče stranke sploh ne bi bil mogoč, kar pa je, po stališču tožene stranke, za uspešno izpodbijanje zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 odločilno. Zato izpodbojne zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 (in tudi domneve iz drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) tožeče stranke niso uspele ovreči. Odredba o odsvojitvi z dne 4.3.2020 je bila izdana zgolj drugo tožeči stranki, saj je le neposredni imetnik delnic aktivno legitimiran za njihovo prodajo. Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ponovi, da je G. G. aktivno sodeloval v postopku za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža drugo tožeči stranki, kar tožena stranka smatra kot dodaten dokaz, da se je tretje tožeča stranka za nakup delnic v Zavarovalnici zanimala že pred nakupom v novembru 2019. Vsled vseh okoliščin predlaga zavrnitev tožbe.

5.Tožeče stranke so vložile še pripravljalno vlogo, v kateri izpostavijo, da tožena stranka ne prereka dejstva, da je tretje tožeča stranka vstopila v lastniško strukturo drugo tožeče po tem, ko je bila že sprejeta zavezujoča odločitev o nakupu delnic Zavarovalnice. Prav tako ne prereka trditve, da bi tretje tožeča stranka v tem primeru izgubila prevladujoč položaj v tej družbi in s tem ne bi bila več nadrejena družba drugo tožeči stranki. Menijo, da te okoliščine izpodbijajo domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Po mnenju tožečih strank tožena stranka napačno razlaga 20. člen ZZavar-1, in sicer enako kot domnevo neodvisnosti iz 529. člena ZGD-1, ki je zgolj opredelilni element dejanskega koncerna, ne določa pa nobene posebne posledice te opredelitve. Drugače pa 20. člen ZZavar-1 določa posledico, češ da je podrejena družba pri pridobitvi delnic ravnala tako, da jih je dejansko pridobila za račun druge nadrejene osebe. To domnevo pa je mogoče izpodbiti, in sicer z dokazi, da je podrejena družba pri pridobitvi delnic ravnala neodvisno od nadrejene. In če je pridobitev delnic posledica zaveze, ki jo je podrejena sprejela, še preden se je vzpostavilo razmerje z nadrejeno družbo, potem je pravna domneva izpodbita.

6.Tožena stranka, po mnenju tožečih, tudi zmotno meni, da je odločilen trenutek, ko je bila vložena vloga za pridobitev dovoljenja. Bistveno je, za čigav račun je neposredni imetnik deloval pri pridobitvi delnic, saj je le takrat utemeljena domneva, da je nadrejeni družbenik usmerjal odločitve podrejene družbe. Če pa nadrejena družba takega položaja ni imela v trenutku pridobitve delnic, je domneva nerazumna. Tožeče stranke zato ponovno izpostavljajo nesporna dejstva, da je drugo tožeča stranka 29. 7. 2019 podpisala pravno zavezujočo predpogodbo (20. 5. 2017 pa pismo o nameri), tretje tožeča pa je v lastniško strukturo vstopila 4. 10. 2019. Tretje tožeča stranka nastopa kot investicijski sklad, ki na trgu deluje z visoko stopnjo integritete in ugleda ter ne krši pogodbenih obveznosti. Zato se tretje tožeča stranka v ta proces pridobitve delnic ni vmešavala. Tudi pooblaščenci drugo tožeče stranke v postopku pridobivanja dovoljenja tretje tožeče niso imeli za posredno imetnico, saj je kot take niso priglasili.

7.Na poziv sodišča so se tožeče stranke opredelile še do vprašanja, ali še imajo pravni interes za tožbo. Tožeče stranke obstoj pravnega interesa zatrjujejo na postopkih tožene stranke, ki so sledili izpodbijani odločbi in so v končni konsekvenci pripeljali do likvidacijskega postopka Zavarovalnice. Tožečim strankam je odločba preprečevala izvrševanje glasovalnih pravic, tožena stranka pa je na njeni podlagi utemeljila tudi sporen ukrep zavrnitve zahteve prvo in tretje tožeči stranki za izdajo dovoljenja za imetništvo kvalificiranega deleža. Tožeče stranke tako vztrajajo na pravnem interesu za izpodbojno tožbo, podredno pa tožbo dopolnjujejo še z ugotovitvenim tožbenim predlogom.

Sklep Vrhovnega sodišča in glavna obravnava

8.Sodišče je o zadevi že odločilo s sodbo I U 473/2021-21 z dne 1. marca 2022, s katero je tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sklepom V Ips 1/2022 z dne 10. decembra 2024 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v ponovno sojenje z napotkom, da mora sodišče odločiti po opravljeni glavni obravnavi.

9.Sodišče je glavno obravnavo opravilo 3. 3. 2025, na katero pa tožeče stranke, kljub pravilno izkazanem vabilu (pooblaščenec tožeče stranke je sicer kasneje, to je po vročitvi vabila, pooblastilo preklical, kar pa je stvar razmerja med tožečimi strankam in pooblaščencem), niso pristopile. Na glavni obravnavi je sodišče kot dokaz sprejelo vse k tožbi priložene listine, zavrnilo pa je dokazni predlog za zaslišanje G. G.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po določbi 447. člena ZZavar-1 sodišče izpodbijano odločbo preizkusi v mejah tožbenega zahtevka in v mejah tožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na bistvene kršitve določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker nobena od tožečih strank ni več posredni ali neposredni imetnik delnic Zavarovalnice, se sodišče strinja s toženo stranko, da tožeče nimajo več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj si z odpravo odločbe, s katero bi ponovno pridobile pravico do uresničevanja pravic iz delnic, ki jih več nimajo, ne morejo več izboljšati svojega pravnega položaja.

Ker pa je izpodbijana odločba učinkovala in je tudi vodila v nadaljnje postopke pred toženo stranko v zvezi z Zavarovalnico, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov in je trenutno v likvidacijskem postopku (kot to pojasnjujejo tožeče stranke in je poznano sodišču iz vseh postopkov v zvezi s tem, ki se vodijo pred sodiščem), se sodišče strinja, da imajo tožeče stranke interes za ugotovitveno tožbo, zato tožbe ni zavrglo, temveč je na glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), dopustilo spremembo iz izpodbojne v ugotovitveno tožbo.

12.V zadevi ni sporno, da je tretje tožeča stranka v trenutku, ko je drugo tožeča stranka prodala delnice Zavarovalnice prvo tožeči stranki, obvladujoča družba prvo in drugo tožečih strank. Nadalje ni sporno, da drugo in tretje tožeči stranki v zvezi z nakupom delnic Zavarovalnice nista pridobili dovoljenja tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža. Zato je tožena stranka izdala Odločbo o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020, s katero je drugo tožeči stranki naložila odsvojitev delnic. Prav tako ni sporno, da je bila prvo tožeča stranka ustanovljena za namene nakupa delnic Zavarovalnice in da je prvo tožeča stranka delnice pridobila za račun tretje tožeče stranke.

13.Sporno pa je, ali lahko tožeče stranke z zatrjevanjem in dokazovanjem, da tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev drugo tožeče za nakup delnic Zavarovalnice, saj naj bi bila ta odločitev s strani drugo tožeče stranke in na pravno zavezujoč način sprejeta že pred vstopom tretje tožeče stranko v lastniško strukturo drugo tožeče (kar se v tožbi dokazuje s Pismom o nameri z dne 20. 5. 2017 in Predpogodbo o nakupu delnic Zavarovalnice z dne 29. 7. 2019), izpodbijejo zakonsko domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Če da, potem bi bilo stališče v izpodbijani odločbi, da je tretje tožeča stranka ob prodaji delnic prvo tožeči v položaju neupravičenega imetnika delnic Zavarovalnice, po mnenju tožeče stranke, nepravilno.

14.Drugi odstavek 20. člena ZZavar-1 določa izpodbojno pravno domnevo, po kateri se šteje, če se ne dokaže drugače, da je podrejena družba pridobila delnice, ki zagotavljajo udeležbo v upravljanju ali v kapitalu, za račun svoje nadrejene družbe. Zakonodajalec je torej razmerje nadrejenosti in podrejenosti med dvema družbama določil kot okoliščino, zaradi katere se, če se ne dokaže drugače, šteje, da je podrejena družba delnice Zavarovalnice pridobila za račun nadrejene družbe, kar slednjo po prvem odstavku istega člena postavi v položaju posrednega imetnika delnic.

15.Razmerje nadrejene in podrejene družbe opredeljuje prvi odstavek 14. člena ZZavar-1. Nadrejena družba je družba, ki v razmerju do druge družbe (podrejene družbe) izpolnjuje vsaj enega od štirih zakonskih pogojev. Tako je razmerje nadrejenosti vzpostavljeno v primeru, če ima družba večino glasovalnih pravic v podrejeni družbi (1. točka prvega odstavka 14. člena ZZavar-1) ali če ima pravico imenovati ali odpoklicati večino članov organa vodenja ali nadzora in je hkrati družbenik oziroma delničar te družbe. Kot že povedano, ni sporno, da je tretje tožeča stranka imela večinski delež v drugo tožeči stranki v trenutku, ko je le-ta kupila delnice Zavarovalnice, in tudi v trenutku, ko jih je prodala pravo tožeči stranki. Tožeče stranke ne v postopku pred toženo stranko ne v tem postopku upravnega spora niso zatrjevale, da prevzem drugo tožeče stranke s strani tretje tožeče stranke med tema dvema družbama ne bi vzpostavil razmerja nadrejene in podrejene družbe (kot to razmerje opredeljuje prvi odstavek 14. člena ZZavar-1). Prav tako tožeče stranke niso dokazovale, da s tem prevzemom med družbama ne bi prišlo do razmerja obvladovanja. Obvladovanje je razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo ali temu razmerju podobno razmerje med drugo nadrejeno osebo in podrejeno družbo (15. člen Zzavar-1). To obvladovanje se vzpostavi na temelju korporacijskih pravic, ki jih pridobi prevzemnik s prevzemom samih delnic oziroma deleža, kar izhaja tudi iz 1. in 2. točke prvega odstavka 14. člena ZZavar-1. Da bi bila korporacijska razmerja med tretjo in drugo tožečo stranka kakor koli drugače urejena (npr. s pogodbo o neodvisnosti ali pogodbo o dogovoru glede razdelitve dobička), tožeče stranke niti ne zatrjujejo.

16.Domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 tožeče stranke izpodbijajo z navajanjem in dokazovanjem, da se je drugo tožeča stranka že pred njenim prevzemom s strani tretje tožeče stranke zavezala kupiti delnice Zavarovalnice in da jih iz tega razloga že pojmovno ni mogla pridobiti za tretje tožečo stranko, temveč jih je pridobila za račun F., ki je sklad, ki bi v primeru uspešnega prevzema Zavarovalnice z dokapitalizacijo vstopil v lastniško strukturo drugo tožeče stranke in bi postal njen večinski delničar (kar se dokazuje z Zapisnikom skupščine drugo tožeče stranke z dne 2. 10. 2017). Sodišče tudi v ponovljenem sojenju pritrjuje toženi stranki, da te okoliščine niso pravno relevantne, zato tožeče stranke z njihovim navajanjem niso izpodbile pravne domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Pravna domneva namreč ni vzpostavljena zaradi dejanskega vpliva nadrejene družbe pri odločitvi odvisne družbe za sklenitev določenega pravnega posla (v tem primeru nakupa delnic Zavarovalnice) in četudi je drugo tožeča stranka odločitev za nakup sprejela samostojno in brez dejanskega vpliva nadrejene družbe (ob samem nakupu ali že prej), se na podlagi drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 domneva, da so delnice pridobljene za račun nadrejene družbe, v kolikor se ne dokaže drugače. Glede slednjega pa sodišče sodi, da tožeče stranke niso dokazale drugače, saj se zaveza F., da bo vstopila v lastniško strukturo drugo tožeče stranke, nesporno ni uresničila. Ta zaveza je bila dana najmanj pod odložnim pogojem, da drugo tožeča stranka uspešno prevzame Zavarovalnico, za kar je potrebovala najmanj dovoljenje tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža. Ker se ta pogoj nesporno ni izpolnil, saj je tožena stranka 16. 12. 2019 izdala sklep o zavrženju zahteve drugo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, kasneje pa še Odredbo o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2000, se vstop v lastniško strukturo drugo tožeče stranke ni nikoli zgodil. Zgolj nikoli realizirana namera za prevzem drugo tožeče stranke pa ne more biti okoliščina, s katero bi se štelo, da so bile delnice Zavarovalnice pridobljene za račun drugega subjekta in ne za račun nadrejene družbe.

17.Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da predhodno sklenjena predpogodba za nakup delnic Zavarovalnice ne izpodbija zakonske domneve, da odvisna družba pridobi delnice za račun svoje vsakokratne nadrejene družbe, ki jo ob nakupu delnic nesporno bila tretje tožeča stranka. Prav tako te domneve ne more izpodbiti nikoli realizirana namera tretjega subjekta, da ob uspešnem prevzemu Zavarovalnice (za kar bi drugo tožeča stranka morala dobiti dovoljenje tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža) vstopi v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Zato je tožena stranka odločila prav, ko je štela, da je tretje tožeča stranka položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je drugo tožeča kupila delnice Zavarovalnice, ob zgoraj povedanem pa je ta položaj ohranila vse do prodaje delnic Zavarovalnice tretje tožeči stranki in ga je imela tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe.

18.Dejstva, da je bila odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 izdana zgolj drugo tožeči stranki (ne pa tudi tretje tožeči stranki), ni mogoče šteti kot dokaz, da tožena stranka tretje tožeče stranke ni smatrala za neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža. Drugo in tretje tožeči stranki sta, navkljub razmerju nadrejenosti in podrejenosti, ločeni pravni osebi. Pravno je imetnik delnic Zavarovalnic zgolj neposredni delničar in to je bila, v času izdaje odločbe o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020, drugo tožeča stranka. Zato je samo ta družba prodajalec delnic Zavarovalnic in je tožena stranka odredbo o odsvojitvi delnic z dne 4.3. 2020 pravilno izdala zgolj drugo tožeči stranki kot neposrednemu imetniku delnic Zavarovalnice.

19.Ker je po povedanem, upoštevajoč meje preizkusa izpodbijane odločbe po 447. členu ZZavar-1, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

20.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožeče stranke so sicer uspele z revizijo pred Vrhovnim sodiščem, v posledici česar je tukajšnje sodišče o zadevi odločalo dvakrat. Ker pa tožeče stranke v drugem sojenju ponovno niso uspele, jim upoštevajoč končni uspeh v zadevi, povračilo stroškov postopka ne pripada.

-------------------------------

1

Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na obstoj pravnega interesa pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.