Jedro

Toženka tožniku neutemeljeno očita splošno neverodostojnost. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi pri presoji tega elementa upoštevala (tedanjo) mladoletnost tožnika. V tej luči in ob upoštevanju, da je tožnik navedel, da je imel doma družinske težave, po presoji sodišča od njega ni mogoče pričakovati, da bo situacijo pojasnil in o družinskim težavah obširno in natančno odgovarjal uradni osebi že ob prvem srečanju z njo brez ustrezne obravnave. Osebam, pri katerih obstaja sum, da so bile trpinčene oziroma zlorabljene, še zlasti mladoletnim, bi moral namreč organ zagotoviti posebno obravnavo ob sodelovanju ustrezne usposobljene osebe.

Družinske težave, kot jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja v smislu ZMZ, torej preganjanja, ki bi temeljilo na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Praksa EU sicer ni enotna, vendar pa se mednarodna zaščita priznava v glavnem v zvezi z nasiljem nad ženskami (kot posebno družbeno skupino), ne pa v zvezi z nasiljem staršev nad otroki. Prav tako v konkretni zadevi ni izkazano, da bi tožnik po vrnitvi v izvorno državo, sedaj ko je že polnoleten, bil (ponovno) potencialna žrtev trgovine z ljudmi. Pač pa sodišče v zvezi z vprašanjem, ali je podana pravica tožnika do subsidiarne zaščite, ugotavlja, da je toženka preuranjeno zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ. Glede vprašanja obstoja družinskega nasilja bi namreč toženka morala v postopku razčistiti oziroma ugotoviti intenzivnost maltretiranja tožnika s strani očeta ter raziskati, kakšne so realne možnosti, da bi bil tožnik na Kosovem deležen ustrezne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-21/2014/12 (1312-15) z dne 25. 4. 2014, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s presojo upravičenosti za priznanje statusa begunca toženka v obrazložitvi navaja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, ni predložil nobenih dokazov. Ob upoštevanju določbe prve alineje tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) toženka ugotavlja, da se tožnik ob podaji same prošnje za mednarodno zaščito za njeno utemeljitev ni potrudil. Na najpomembnejše vprašanje uradne osebe, da naj navede razloge, zakaj je zapustil izvorno državo, je navedel zgolj, da je imel doma družinske težave. Tudi na ostala vprašanja je odgovarjal zelo kratko, torej brez posebnega truda, da bi situacijo obširno in natančno pojasnil, kljub temu da je bil opozorjen, da naj čimbolj natančno in obširno odgovarja. Kar se tiče druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ pa toženka navaja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da bo skušal kontaktirati babico, da bo pridobila kakšno potrdilo iz bolnice v zvezi s poškodbami, ki mu jih je prizadejal oče in zaradi katerih je moral v bolnico. Izpostavlja, da tožnik vse do osebnega razgovora 13. 3. 2013 ni priložil nobenega dokazila, čeprav je, kot je sam zatrdil, poklical domov. Toženka meni, da je imel več kot dovolj časa, da bi v primeru, če bi si resnično želel pridobiti kakšno dokazilo, tega tudi pridobil. V njegovi izvorni državi živijo bližnji člani njegove družine, s katerimi se je tudi slišal po telefonu. Tako toženka meni, da ni podal utemeljenih razlogov glede predložitve dokazov oziroma se ni potrudil, da bi si dokaze tekom postopka sploh priskrbel. Dalje ugotavlja kontradiktornosti glede okoliščin telefonskih klicev tožnika v izvorno državo, ki jih je opravljal v Centru za tujce. Zaključuje, da njegove navedbe, da so ga v Centru za tujce prisilili, da pokliče domov, niso resnične. Prav tako meni, da je tudi nesporno dokazano, da tožnik ni opravil samo enega telefonskega klica, kot je to večkrat zatrdil. Naslednja njegova kontradiktornost se kaže v razgovoru s skrbnikom v Postojni. Iz dopisa namreč izhaja, da je tožnik sprva pristal na to, da se ga vrne v izvorno državo, kasneje pa je dejal, da ima doma težave v družini, ker nima kje živeti. V prošnji za mednarodno zaščito je na isto vprašanje navedel, da se želi vrniti na Kosovo, ker sta mu dva Albanca rekla, da se mora vrniti na Kosovo. Toženka zaključuje, da kolikor bi tožnik o svojih težavah res prvič spregovoril v azilnem domu, potem tudi iz dopisa skrbnika iz Centra za tujce ne bi izhajalo, da želi zaprositi za azil zaradi družinskih težav. Prav tako toženka dvomi, da bi mu v Centru za tujce rekli, da bo šel za tri do šest mesecev v zapor, saj za takšna dejanja nimajo nikakršne pravne podlage. Tako meni, da tožnik sprva sploh ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, temveč je preigraval različne možnosti in iskal zanj najbolj ugodne rešitve. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik zaprosil v Sloveniji za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, toženka ugotavlja, da je v Sloveniji prvič prišel v stik s policisti 24. 1. 2014. Odpeljan je bil v Center za tujce, kjer je bil kot tujec nastanjen. Šele dvanajsti dan je nato podal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, ker ima težave v družini, ker nima kje živeti. Toženka tako zaključuje, da je imel tožnik več priložnosti zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Svoje težave bi tako lahko najprej zaupal policistom PP A., ali bi to storil kasneje v Centru za tujce. Navaja tudi, da je imel tožnik, kot mladoletna oseba, postavljenega skrbnika, ki mu je zagotovo pomagal in bi lahko prošnjo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, nedvomno izrazil že prvič, ko je prišel v stik z njim. Navaja tudi, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da je bila njegova ciljna država Italija. Na podlagi vsega tega toženka ne verjame njegovim navedbam in posledično ugotavlja, da ni podal prepričljivih razlogov, zakaj za zaščito ni prosil, kakor hitro je bilo mogoče. Tako zaključuje, da pogoji, vsebovani v prvih štirih alinejah tretjega odstavka 21. člena ZMZ, niso izpolnjeni in splošna verodostojnost tožnika ni bila ugotovljena. Dalje ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami, saj ga je doma oče pretepal. Meni, da dejanja, ki so povezana z dejstvom, da ima tožnik v izvorni državi težave z očetom, ne more šteti za dejanja preganjanja. Poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih po Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožnik pa ni niti enkrat (ne v prošnji, kot tudi ne na osebnem razgovoru) navedel, da bi bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi navedenih razlogov. Meni tudi, da tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel tudi, da je bil en mesec v nekem lokalu, katerega imena ne ve. Moška, s katerima je skupaj potoval, je spoznal preko Facebooka. Bili so skupaj v tem lokalu. Ta dva moška, B. in C. oziroma Č. in D. sta bila na začetku do njega besedno bolj groba, nato pa sta se lepo obnašala, ko je pristal, da gredo iz države. Toženka na tem mestu ugotavlja, da tožnik podaja kontradiktorne izjave. Na osebnem razgovoru je namreč navedel, da si je želel iz Kosova in zato so mu pomagali prijatelji. Torej je že prej, preden je prišel v ta lokal, iskal ljudi, da bi mu pomagali iz države. Poleg tega je pri podaji prošnje navedel, da ni nikoli nič slišal in razumel, kaj sta se ta dva moška pogovarjala, v nasprotju s tem pa je na osebnem razgovoru navedel, da je v hotelu v E. na Hrvaškem slišal ta dva moška, ki sta se pogovarjala o njem in se ustrašil, ker je slišal, da so ga hoteli prodati. Ko ga je uradna oseba vprašala, v katerem jeziku je Albanec komuniciral s sprovajalcem iz Italije, je navedel, da v angleškem jeziku. Tako glede na to, da tožnik ne govori drugih jezikov, temveč le albanski jezik, toženka tem navedbam težko verjame. Poleg tega ugotavlja, da se tožniku v tem lokalu ni zgodilo nič slabega. Na osebnem razgovoru je še povedal, da je bil ves čas v sobi in da je lahko šel za 10-15 minut ven na zrak, vendar ni smel komunicirati z drugimi. Niti enkrat ni navedel kakšnih okoliščin ali podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost s strani teh dveh moških. Dalje navaja, da v konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrniti v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Sam je namreč izjavil, da v izvorni državi ni imel težav, zaradi katerega od razlogov, določenih po Ženevski konvenciji. Toženka pa pripominja, da tožnik v izvorni državi kljub temu, da ga je oče pretepal, dvakrat ali trikrat je moral celo poiskati zdravniško pomoč, ni poiskal pomoči policije, ni vložil tožbe zaradi zatrjevanega napada na življenje in telo na pristojno sodišče, prav tako ni poiskal pomoči katere druge organizacije, ki bi ga pred zatrjevanimi grožnjami lahko zaščitila, niti se ni po pomoč obrnil k učiteljem ali prijateljem. Navedel je sicer, da očeta ni upal prijaviti in da se je ustrašil, saj če bi oče izvedel, bi lahko bilo še slabše. Takšne izjave tožnika pa toženka ocenjuje kot pavšalne in navaja, da jih tožnik ni podkrepil z nobenim dejstvom. Ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Po oceni toženke tožnik v konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi, saj ob njegovem zatrjevanju, da ga je oče pretepal in sumu, da so ga hoteli prodati, s tem, da si zoper takšno zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. Iz poročil, ki jih je pridobila toženka, glede na to da tožnik uveljavlja družinske težave in sumi, da je bil žrtev trgovine z ljudmi, izhaja, da kosovska vlada docela ne izpolnjuje minimalnih standardov o odpravi trgovine z ljudmi, vendar se na tem področju zelo trudi. Posodobila je posebne operativne postopke za prepoznavanje žrtev trgovine in pomoč, financirala zavetišča in vodila kampanje za preprečevanje trgovine z ljudmi. Komisija za pravno pomoč, neodvisni vladni organ, zagotavlja brezplačno pravno pomoč, namenjeno civilnim ali upravnim zadevam. Sekcija je zagotavljala brezplačno pravno pomoč žrtvam vseh kaznivih dejanj, s posebnim poudarkom na družinskem nasilju, trgovini z ljudmi, zlorabah otrok in posilstvih. Iz poročil tudi izhaja, da je vlada potrošila denar za varno hišo za žrtve trgovine z ljudmi, za pomoč in varstvo žrtev ter za zdravstveno oskrbo, svetovanje in pravno pomoč preko centrov za socialno skrbstvo v skladu s svojo ustavno obveznostjo do decentralizacije služb. Centri za socialno delo so obravnavali otroške žrtve trgovine in jih nastanili v zavetišča ali zagotovili posredovanje družine in jih ponovno vključili v šolo. V zvezi s poročili, ki jih je predložil tožnik, pa toženka ugotavlja, da so nekatera že zelo zastarela. Tako poročil, ki so bila objavljena leta 2003, 2010, 2011 in 2012 pri presoji dejanskega stanja ni upoštevala, saj so nekatere informacije prestare, poleg tega pa se na noben način ne nanašajo na prosilčevo dejansko stanje, zato so med drugim tudi nerelevantne za konkretni primer. Meni, da kolikor bi tožnik zaščito in pomoč dejansko iskal in mu ne bi bila nudena na ustrezen način, bi se šele takrat lahko skliceval na nedelovanje centrov za socialno delo ali policije. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V zvezi s tem citira 28. člen ZMZ in ugotavlja, da v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi po prvi alineji 28. člena ZMZ. Meni pa tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo na podlagi druge in tretje alineje 28. člena ZMZ. Njegove navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države so temeljile na družinskih težavah ter sumu, da je žrtev trgovine z ljudmi, ki jih je toženka presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca.

Tožnik v tožbi v zvezi s presojo toženke po prvi alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ navaja, da je njen zaključek pavšalen, saj ni konkretno navedla, v katerem delu so bili njegovi odgovori preveč skopi, prav tako ga ne pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in ne na osebnem razgovoru ni opozorila, da so njegovi odgovori pomanjkljivi in v katerem delu od njega pričakuje od njega bolj natančen odgovor. Prepričan je, da je na vprašanja odgovarjal dovolj podrobno, opozarja tudi na svojo mladoletnost v času podaje prošnje, ki upoštevaje posebna postopkovna pravila o obravnavanju prošenj mladoletnikov in zahtevo po posebni strokovni usposobljenosti odločevalcev v teh primerih prav gotovo vpliva na presojo načina podajanja njegovih odgovorov. V zvezi s presojo toženke po drugi alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ navaja, da ni upoštevala vseh dejstev in okoliščin, saj je spregledala, da je pri podaji prošnje pojasnil, da tudi babica ne sme nič urejati, saj če bi oče to izvedel, bi bila tudi ona ogrožena pred njim. To pomeni, da ni imel možnosti pridobiti dokumentacije iz izvorne države, saj mu je nihče ni mogel posredovati. Zato je zmotna ugotovitev toženke, da je imel več kot dovolj časa, da bi v primeru, če bi si to resnično želel, dokazila tudi pridobil. V zvezi s presojo njegove splošne verodostojnosti pa navaja, da je argumentacija toženke v tem delu sama s seboj v nasprotju, saj na eni strani ugotavlja, da ni bistvenih neskladij v tožnikovih izjavah, po drugi strani pa izpelje zaključek o njegovi splošni neverodostojnosti. Meni, da v njegovih izjavah, na katere opozarja toženka v izpodbijani odločbi, ni mogoče ugotoviti nobenih neskladij. Dalje tudi navaja, da je navedba toženke, da težave, ki jih ima tožnik v izvorni državi (družinsko nasilje), ne more predstavljati preganjanja, materialnopravno zmotna. V mednarodni sodni praksi in teoriji je mogoče najti veliko število primerov, ko je bilo tudi družinsko nasilje podlaga za podelitev azila. Ker je toženka torej zmotno uporabila materialno pravo, je tudi dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tako toženka ni ugotavljala, ali zatrjevano dejanje preganjanja (družinsko nasilje) temelji na njegovi pripadnosti določeni družbeni skupini. V nasprotju z osmo in deveto alinejo 23. člena ZMZ ni presojala vprašanja izpostavljenosti albanskih otrok družinskemu nasilju, kar je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Tožnik, v spornem obdobju mladoletnik, je bil namreč izpostavljen dolgoletnemu fizičnemu in psihičnemu nasilju svojega očeta, za kar pa jasno ni mogoče reči, da ne more predstavljati dejanja preganjanja. Vprašanje, ali so subjekti zaščite le-to tožniku sposobni tudi nuditi, je ostalo prav tako nepopolno ugotovljeno. Tožnik je namreč povedal, da nima kam iti, nima kje živeti in tudi država mu ustrezne zaščite ne more nuditi. Toženka tudi v zvezi s tem vprašanjem ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Poročila, na katera se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, obravnavajo zgolj vprašanje zaščite v primeru trgovine z ljudmi, pa še glede tega je zapisano, da kosovska vlada ne izpolnjuje niti minimalnih standardov, ne obravnavajo pa ta poročila vprašanja ravnanja države za zaščito svojih državljanov v primeru družinskega nasilja. Da socialne službe na Kosovem ne delujejo, izhaja iz poročil, ki jih je predložil tožnik, vendar jih toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala. Meni, da ni mogoče pričakovati in zahtevati, da nekdo pri pristojnih organih išče zaščito, če se že vnaprej ve, da je ne bo mogel dobiti. Prav tako je toženka nepravilno presodila navedbe tožnika o tem, da je (potencialna) žrtev trgovine z ljudmi. Presoja toženke, da ravnanja moških, s katerima je potoval tožnik, v ničemer ne kažejo na to, da bi ga hotela prodati ali ubiti, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Toženka namreč ne upošteva določbe 3. člena Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi. Tožnik je res navedel, da je želel iz Kosova in da je zato iskal ljudi, ki bi mu pomagali iz države, vendar je na podlagi tega mogoče sklepati zgolj to, da so ti ljudje, na katere je tožnik naletel, izkoristili njegovo ranljivost. Meni pa tudi, da je napačna odločitev toženke o tem, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po drugi alineji 28. člena ZMZ. Tej določbi nedvomno ustreza tudi dolgotrajno psihično in fizično nasilje v izvorni državi ter dejstvo, da v izvorni državi niti nima kje živeti, zaradi česar ni poskrbljeno niti za njegov najbolj osnovni eksistenčni minimum. Zato je izpostavljen tudi resni nevarnosti, da ponovno postane žrtev trgovine z ljudmi. Sodišču predlaga, da ga na glavni obravnavi zasliši ter da zasliši tudi pričo F.F., CSD Postojna ter njegovo zakonito zastopnico G.G. ter da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali v državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

V zvezi s presojo subjektivnega elementa pri utemeljevanju tožnikove prošnje (21. člen ZMZ) in zaključkom toženke o njegovi splošni neverodostojnosti sodišče meni, da mu toženka neutemeljeno očita neverodostojnost. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi toženka pri presoji tega elementa upoštevala, da je bil tožnik, ko je prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo 24. 1. 2014, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 2. 2014 ter tudi še v času osebnega razgovora 13. 3. 2014 mladoleten. V tej luči ter ob upoštevanju, da je tožnik navedel, da je imel doma družinske težave, po presoji sodišča ni mogoče od tožnika pričakovati, da bo o tem, kljub temu, da je bil opozorjen, da naj odgovarja čimbolj natančno in obširno, pojasnil situacijo in o družinskim težavah obširno in natančno odgovarjal uradni osebi ob prvem srečanju z njo brez ustrezne obravnave. Osebam, pri katerih obstaja sum, da so bile trpinčene oziroma zlorabljene, ob tem da je šlo v tistem času v tem primeru za mladoletnika, bi moral namreč organ zagotoviti posebno obravnavo ob sodelovanju ustrezne usposobljene osebe oziroma oseb, ki bi delale s tožnikom. Prav tako bi po mnenju sodišča organ moral vprašanje možnosti predložitve dokazov (potrdilo bolnice) presojati v luči tožnikove mladoletnosti. Presodil pa tudi ni njegovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, da tudi njegova babica ne sme zanj nič urejati, saj bi bila, če bi to izvedel tožnikov oče, tudi sama ogrožena. Sodišče pa na tem mestu še dodaja, da iz mnenja skrbnika za poseben primer, ki ga je izdal CSD Postojna 5. 2. 2014 in ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, sicer res izhaja, da je tožnik sprva pristal na to, da se ga vrača v matično državo, vendar pa na podlagi tega (ob tem da že sama dikcija v tem mnenju „pristal“ kaže na to, da mu je bila vrnitev v matično državo predlagana s strani uradnih oseb) in dejstva, da je za mednarodno zaščito zaprosil dvanajsti dan po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožnik preigraval različne možnosti in iskal zanj najbolj ugodno rešitev. Tudi vprašanje podaje prošnje za mednarodno zaščito dvanajsti dan po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, bi moral organ presoditi ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti in po njegovi ustrezni obravnavi zaradi suma zlorabe zaradi zatrjevanih družinskih težav (to je očetovega pretepanja). Prav tako bi toženka tožnika po mnenju sodišča z njegovimi izjavami, ki jih označuje kot nasprotujoče, morala soočiti in morebitna neskladja v postopku razčistiti tako, da bi tožniku dala možnost, da jih pojasni.

Se pa sodišče strinja s toženko, da družinskih težav, kot jih zatrjuje tožnik v tem postopku (da ga je doma pretepal oče, ki ima od leta 1999 psihične težave, saj ima povojni sindrom ter da ga je intenzivno začel pretepati julija ali avgusta 2013, zaradi česar je šel dvakrat ali trikrat k zdravniku, ker je bil hudo telesno poškodovan, saj je imel poškodbe po celem telesu; levo roko pa je imel celo tako poškodovano, da je moral na operacijo in ga še vedno boli), ne predstavlja preganjanja v smislu ZMZ (torej preganjanja, ki bi temeljilo na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju). Praksa EU sicer v zvezi s tem vprašanjem ni enotna, vendar pa se mednarodna zaščita priznava v glavnem v zvezi z nasiljem nad ženskami (kot posebne družbene skupine), ne pa v zvezi z nasiljem staršev nad otroki. Tudi v zadevi, na katero se izrecno sklicuje tožnik v tožbi (Islam (A.P.) v. Secretary of State for the Home Department Regina v. Immigration Appeal Tribunal and Another Ex Parte Shah (A.P.)), je šlo za vprašanje nasilja oziroma diskriminacije žensk v Pakistanu na splošno.

Glede vprašanja o tem, ali je bil tožnik (potencialna) žrtev trgovine z ljudmi so sicer zaključki toženke o neverodostojnosti tožnikovih navedb v izpodbijani odločbi po presoji sodišča napačni, vendar pa sodišče s tem v zvezi navaja, da iz vseh podatkov zadeve izhaja, da je tožnik v osnovi želel izvorno državo zapustiti zaradi družinskega nasilja ter da je do vprašanja, ali je bil žrtev trgovine z ljudmi v njegovem primeru prišlo naknadno, ko je zaradi primarnih težav iskal poti oziroma ljudi, ki bi mu pomagali zapustiti izvorno državo. Sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi tožnik po vrnitvi v izvorno državo, sedaj ko je že polnoleten, bil (ponovno) potencialna žrtev trgovine z ljudmi.

V zvezi z vprašanjem, ali je podana pravica tožnika do subsidiarne zaščite pa sodišče meni, da je toženka določbo druge alineje 28. člena ZMZ napačno uporabila in zato preuranjeno zaključila, da v obravnavani zadevi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa druga alineja 28. člena ZMZ (to je nečloveško oziroma nehumano ravnanje ali poniževalno ravnanje v izvorni državi). Glede vprašanja obstoja družinskega nasilja (pretepanja oziroma maltretiranja tožnika s strani očeta) se sodišče sklicuje na 7. točko obrazložitve te sodbe. S tem v zvezi bi morala toženka v postopku razčistiti oziroma ugotoviti intenzivnost maltretiranja tožnika s strani očeta ter raziskati, kakšne so realne možnosti, da bi bil tožnik na Kosovem deležen ustrezne zaščite (s pridobitvijo relevantnih informacij o izvorni državi). Očetovo pretepanje tožnika bi namreč predstavljalo resen znak, da se takšno njegovo ravnanje ob vrnitvi tožnika domov lahko ponovi.

Zaradi zmotne uporabe druge alineje 28. člena ZMZ in ugotovljenih kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati gornja stališča sodišča, odpraviti ugotovljene nepravilnosti in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je kljub tožnikovim dokaznim predlogom o zadevi odločilo obrez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi zgoraj navedenega treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženki v ponovni postopek.