Jedro

Izračunani denarni znesek odškodnine, ki je enak tržni vrednosti, se valorizira z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila, zaradi izvršljivosti odločbe pa mora izrek odločbe vsebovati tudi rok in kot posledico zamude pri izplačilu, zamudne obresti. Izrek v ponovnem postopku izdane drugostopenjske odločbe ne vsebuje tudi odločitve o zamudnih obresti, na kar v tožbi opozarja tožnik, toda zato odločba ni nezakonita. Pravni naslov zamudnih obresti je zakon. Tudi če obveznost plačila zamudnih obresti v izreku odločbe ni izrecno navedena, to ne pomeni, da tožnik v primeru zamude plačila nima pravice do zamudnih obresti oziroma da te pravice ne bi mogel uveljavljati. Ob odločitvi, da se odškodnina valorizira, se zato tožnik ne more sklicevati na zamudo zato, ker odškodnina ni bila plačana v roku 8 dni po prejemu odločbe o novi razdelitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se A.A. za v komasacijski sklad vloženo parc. št. 754, njiva 5, v izmeri 6600 m2 in v vrednosti 488.40 cenilnih enot dodeli parc. št. 2923, njiva 4, v površini 6322 m2 in v vrednosti 466.934 cenilnih enot in gospodarsko poslopje v površini 69 m2, ter da je za razliko med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča upravičena do odškodnine 21.466 cenilnih enot x 4,42 SIT, kar je 94.880 SIT (1 točka izreka); da se A.A. in B.B. za v komasacijski sklad vloženi parc. št. 758, travnik 6, v izmeri 7844 m2 in v vrednosti 368.668 cenilnih enot in parc. št. 762, njiva 6, v izmeri 6644 m2 in v vrednosti 453.152 cenilnih enot dodelita parc. št. 2926, travnik 4, v površini 7531 m2 in v vrednosti 353.921 cenilnih enot ter parc. št. 2931, njiva 5, v površini 6238 m2 in v vrednosti 424.184 cenilnih enot, za razliko med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč pa sta upravičena do odškodnine v vrednosti 43.715 cenilnih enot x 4,42 SIT, kar je 193.220 SIT (2. točka izreka); da se odškodnina plača iz proračunskih sredstev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je odločbo izdal po pritožbi A.A. in B.B. Sklicuje se na izvedeniško mnenje izvedenca kmetijske stroke C.C. z dne 13. 1. 1999, iz katerega izhaja, da je izvedenec 18. 10. 1998 ob prisotnosti D.D. in njegove pooblaščenke opravil ogled. Na podlagi ugotovitev na ogledu je izvedenec podal mnenje, da je dodeljena parc. št. 2923 nekoliko slabše oblike v severnem delu kot na istem mestu vložena parc. št. 754, in je zato treba prevrednotiti del dodeljene parcele v površini 1000 m2 iz B v C vrednostni razred, lastnico pa se oprosti plačila odbitnega procenta za skupne namene; dodeljena parc. št. 2926 je po nasipu še vedno dostopna tako kot prej na istem mestu vložena parc. št. 758; dodeljeno parc. št. 2931 je treba ovrednotiti tako, da se celotno površino uvrsti v C vrednostni razred, lastnika pa se oprosti plačila odbitnega procenta za skupne namene; dodelitev parc. št. 2932 je popolnoma ustrezna. Izvedenec je v izkazu 392 za A.A. izračunal, da vrednost vložene parcele znaša 488.400 cenilnih enot in ostaja nespremenjena, predlagal pa je oprostitev odbitnega procenta za skupne namene, ter da je vrednost dodeljenega zemljišča 466.934 cenilnih enot. Iz izračuna izhaja, da je dodeljena parcela 4,4% manj vredna in 3,2% manjše površine. Za razliko 21.466 cenilnih enot je lastnica upravičena do odškodnine. V izkazu 388 za A.A. in B.B. pa je izvedenec izračunal, da znaša vrednost vloženih parcel 821.820 cenilnih enot in ostaja nespremenjena, predlagal pa je oprostitev odbitnega procenta za skupne namene, ter da znaša vrednost dodeljenih zemljišč 778.105 cenilnih enot. Dodeljene parcele so 5,3% manj vredne in 5,1% manjše površine. Razlika med vrednostjo vloženih in dodeljenih parcel znaša 43.715 cenilnih enot, za kar sta lastnika upravičena do odškodnine. Upravni organ je v svoji odločitvi upošteval ugotovitve izvedenca. Odločbo je oprl na drugi odstavek 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Drugostopenjski organ, ki je odločal po sodbi tega sodišča opr. št. U 522/02 z dne 2. 3. 2004, je pritožbi delno ugodil ter prvostopenjsko odločbo spremenil v 3 točki izreka v zadnjem stavku, tako da se ta glasi: „navedena odškodnina se izplača v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe iz proračunske postavke sanacija komasacij, št. 2430, konto 4027, ki se na dan izplačila valorizira z indeksom cen življenjskih potrebščin“, v preostalem delu pa prvostopenjska odločba ostala nespremenjena. V obrazložitvi navaja, da je v skladu s sodbenimi napotili pozval pooblaščenko, da se opredeli do izvedeniških mnenj izvedencev C.C. in E.E., sicer bo štel, da se z njimi strinja. Na ta poziv je pooblaščenka odgovorila z dopisom z dne 21. 1. 2008, vendar se ni opredelila do izvedeniškega mnenja, temveč samo do vzpostavitve meje glede dodeljene parc. št. 2926. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da naj se upoštevajoč dogovor med prizadetimi komasacijskimi udeleženci odločba popravi tako, da se postavijo pri dodeljenih zemljiščih stare meje, drugostopenjski organ meni, da kogentna (upravna) pravila o komasacijskem postopku ne dopuščajo, da bi dispozitivna (civilna) pravila v obliki dogovora zavezovala upravni organ. Dogovor je sicer bil sklenjen v obliki zapisnika, vendar ga zaradi formalnih pomanjkljivosti (ni podpisa uradne osebe, ki je vodila postopek, ni odločitve te osebe glede sklenjenega dogovora) ni mogoče šteti za veljavnega in zavezujočega. Po vsebinski plati bi bili eventualni formalno veljavni dogovori sicer dopustni (kolikor ne posegajo v pravna razmerja tretjih oseb), vendar le glede prevzema posesti nad zemljišči in bi bili v tem smislu začasni, tj. vse do pravnomočne odločitve v komasaciji. Dogovore glede (meritorne) vzpostavitve starega stanja pa ni mogoče upoštevati v nobenem primeru. Dopustnost dogovora je pravno vprašanje, zato organ glede tega ni vezan na mnenje izvedenca (20. 11. 1994). Pritožnikove navedbe, da je na podlagi dogovora prejel dodeljeno parc. št. 2926 v obsegu starih mej in da z novimi mejami ni soglašal, pa ocenjuje za netočne, saj je pritožnik na podlagi odločbe lahko prevzel le dodeljeno parcelo v obsegu novih mej. Da je želel prevzeti parcelo v obsegu starih mej, je imelo učinek v posestnem smislu, ne pa v stvarno pravnem smislu, saj tak prevzem tehnično ni mogoč. Dodeljena parcela 2926 je namreč za razliko od na tem mestu vložene parc. št. 758 drugače zamejničena in je drugačne površine. Nasprotovanje dodeljenemu zemljišču je torej lahko le vsebinsko v okviru komasacijskega postopka, vendar po oceni drugostopnega organa pritožnik v dosedanjem postopku nasprotovanja v smislu uporabe določb ZKZ/86 ni prepričljivo utemeljil. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Drugostopenjskemu organu očita, da ni sledil sodbi opr. št. U 522/02, ker ni odločil glede zamudnih obresti. Napačna je tudi odločitev, da se odškodnina izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe, saj peti odstavek 89. člena ZKZ/86 (enako tretji odstavek 65. člena ZKZ/96) določa, da se razlika zaradi manjše skupne vrednosti prejetih zemljišč mora izplačati v osmih dneh po prejemu odločbe o novi razdelitvi zemljišč. Odločba je bila izdana 20. 5. 1999, tožniku pa vročena 24. 5. 1999, kar pomeni, da je toženka v zamudi s plačilom odškodnine že od 1. 6. 1999. Nadalje tožnik navaja, da se ni strinjal z elaboratom nove razdelitve in v njem na novo predvidenimi mejami, ker mu je predvidena nova meja preprečevala uvoz na njegovo zemljišče. Dodeljeno parc. št. 2926 je prevzel v posest in obdelavo v obsegu starih mej, oziroma jo je tako ves čas užival, in je postavitvi mejnikov ugovarjal (zapisnik z dne 21. 3. 1988). Posledično je bil sklenjen dogovor (zapisnik, sestavljen na Sekretariatu za družbeni razvoj Občine Novo mesto) dne 17. 4. 1990 oziroma 24. 4. 1990, ki je določil mejo med parc. št. 2926 in 2926 na staro uživalno mejo. Med ostalimi udeleženci sta se za tako mejo izrecno dogovorila F.F. (parc. št. 757, sedaj parc. št. 2925) in tožnik (parc. št. 758, sedaj parc. št. 2926). Tožnik je na to okoliščino na ogledu 18. 11. 1994 obvestil izvedenca E.E., ki je v svojem mnenju predlagal, da se GU Novo mesto zadolži, da na podlagi razpoložljivih podatkov prenese prvotne posestne meje v naravo. Tožnik pojasnjuje, da je na S delu obstoječi mejnik med parcelama v pravilni legi, na J strani ob javni poti pa sega 5,5 korakov zahodno od plastičnega, v komasaciji (nepravnomočno) postavljenega mejnika. Posest po stari uživalni meji je bila sicer na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I P 220/99 tudi vzpostavljena, s tožnikove parcele pa odstranjen peščeni tampon, zemljišče zravnano in zatravljeno, med parcelama pa postavljena ograja. Tekom postopka je tožnik opozarjal na nepravilnosti (oblikovna sprememba parcele in onemogočen uvoz na parcelo) in na nujno upoštevanje dogovora z dne 17. 4. 1990 in 24. 4. 1990, vendar se organa o tem nista obrazloženo opredelila. Zahteva po obravnavanju dogovora pa izhaja tudi iz četrtega odstavka 88. člena ZKZ/86. Drugostopenjski organ sicer omeni njegov obstoj, vendar zelo splošno, brez vsake pomembnejše vsebine. Nadalje tožnik navaja, da upravni organ v komasacijski kot eni izmed prostorskih izvedbenih operacij odloča o pridobitvi lastninske pravice komasacijskih upravičencev. Gre za odločanje o civilnopravni lastninski pravici v upravnem postopku, zato je treba upoštevati načela avtonomije civilnopravnih razmerij. Zato je dogovor o meji zavezujoč. Dogovor ne posega v nobeno pravno razmerje tretjih oseb, glede na določbo tretjega odstavka 96. člena ZKZ/86 pa za tako spremembo na strani parc. št. 2925 ni nobenih pravnih zadržkov. Dogovor je treba upoštevati tudi skozi ugovor, da po novi razdelitvi zemljišč nima možnosti uvoza na novo odmerjeno parcelo in o nesmotrnosti obdelave zemljišč po novi razdelitvi. Na novo odmerjena parc. št. 2926 se je namreč oblikovno spremenila v obliko trapeza, zato bi bilo obdelovanje njive zelo otežkočeno in neracionalno. Gre za razjasnitev dejanskega stanja, o katerem bi se tožena stranka lahko prepričala, če bi upoštevala vsa relevantna dejstva in dokaze, ki zadevajo dogovor (vsebino zapisnika, izvedeniško mnenje z dne 20. 11. 1994, zapisnik z dne 21. 3. 1988, sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I O 220/97-71 z dne 13. 11. 2000) ter se o stanju prepričala z ogledom v naravi. Dogovor torej vsebinsko ni bil obrazloženo obravnavan, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, na škodo tožnika pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj tožniku vsebinsko možnost sodelovanja v postopku ni bila nudena. V posledici teh kršitev odločba tudi ni obrazložena, in je zato storjena še kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik predlaga, da se obe odločbi odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je to sodišče že odločalo. S sodbo opr. št. U 522/2002 z dne 2. 3. 2004 je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. 466-19/99 z dne 23. 1. 2002 ter drugostopenjskemu organu naložilo preveritev dokazovanja z izvedencem (da razčisti z vročitvijo izvedeniškega mnenja strankam, po potrebi zasliši izvedenca) ter da razčisti obstoj dogovora med solastniki glede vzpostavitve starih meja. Glede določitve odškodnine za razliko med vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč je sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da se izračunani denarni znesek odškodnine, ki je enak tržni vrednosti, valorizira z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila, zaradi izvršljivosti odločbe pa mora izrek odločbe vsebovati tudi rok plačila in kot posledico zamude pri izplačilu zamudne obresti.

Izrek v ponovnem postopku izdane drugostopenjske odločbe ne vsebuje tudi odločitve o zamudnih obresti, na kar v tožbi opozarja tožnik, toda zato po mnenju sodišča odločba ni nezakonita. Pravni naslov zamudnih obresti je zakon; Obligacijski zakonik v 378. členu določa, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje še zamudne obresti (izplačilo odškodnine tožniku je denarna obveznost Republike Slovenije). Zato tudi če obveznost plačila zamudnih obresti v izreku odločbe ni izrecno navedena, to ne pomeni, da tožnik v primeru zamude plačila nima pravice do zamudnih obresti oziroma da te pravice ne bi mogel uveljavljati. Če zavezanka odškodnine v danem roku ne bo plačala, tožnik lahko v ustreznem postopku zahteva tudi plačilo zamudnih obresti. Vendar tožnik, po presoji sodišča, napačno meni, da je toženka v zamudi od 1. 6. 1999. Določba petega odstavka 89. člena ZKZ/86 (Uradni list RS, št. 17/86), na katero se tožnik v svojem stališču opira, je določala, da je razliko treba plačati v osmih dneh po prejemu odločbe o novi razdelitvi; če se v pritožbenem postopku ugotovi še nadaljnja razlika, se le-ta poravna praviloma v denarju po pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč. V tem primeru se vrednost kmetijskega zemljišča, navedena v elaboratu vrednotenja zemljišč, valorizira glede na splošno gibanje cen. Iz navedene določbe izhaja, da je zakon določal izplačilo v 8 dneh po prejemu odločbe o novi razdelitvi, za tisto, kar ni bilo plačano (zakon to aplicira na situacijo, ko je v pritožbenem postopku ugotovljena drugačna razlika med vloženimi in dobljenimi zemljišči), pa je določal valorizacijo. Ker v obravnavanem primeru odškodnina še ni bila plačana, kar med strankami ni sporno, je z določitvijo (v izreku odločbe), da se valorizira, ohranjena njena vrednostna raven ob izplačilu. Na ta način je kompenziran učinek zamudnih obresti, ki je v poravnavi škode zaradi zamude plačila. Ob odločitvi, da se odškodnina valorizira, se zato tožnik ne more sklicevati na zamudo zato, ker odškodnina ni bila plačana v roku 8 dni po prejemu odločbe o novi razdelitvi (leta 1999).

Glede toženega ugovora o (ne)upoštevanju dogovora z dne 17. 4. 1990 in 24. 4. 1990 lastnikov parcel o ohranjanju mej, kakršne so bile pred komasacijo, sodišče ugotavlja, da se je drugostopenjski organ je v svoji odločbi opredelil, da upravnega organa pri odločanju o razdelitvi zemljišč dogovor ne veže. Ker je odrekel njegovo upoštevanje, pa mu ni mogoče očitati, da se ni opredelil do vsebine dogovora kot takega. Z razlogi, zakaj je v komasacijskem postopku omejeno načelo avtonomnega urejanja lastninske pravice kot civilne pravice, se sodišče strinja. Namen komasacije kot ene od agrarnih operacij je urejanje kmetijskih zemljišč zaradi njihovega izboljšanja oziroma izboljšanja pogojev obdelave (64. člen ZKZ/86, 39. člen ZKZ/99). V komasaciji se zemljišča zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokroženo zemljišče (80. člen ZKZ/86). Glede na pomen kmetijskih zemljišč v družbenoekonomski ureditvi se z agrarnimi operacijami poleg zasebnega zasleduje tudi javni interes. Zaradi doseganja javnega interesa pa je dopustno omejevanje lastnikove oblastvene svobode na tej vrsti nepremičnin. V ustavnopravnem smislu gre za uresničevanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine (67. člen Ustave RS). Zato tudi po mnenju sodišča lastniki zemljišč v komasacijskem postopku ne morejo lastninskih upravičenj uresničevati prosto. V zvezi z upoštevanjem dogovora je tudi brezpredmetno opozarjanje na tretji odstavek 96. člena ZKZ/86. Po tej določbi se na podlagi pritožbe lahko spremeni tudi tisti del izreka odločbe, ki se ne nanaša na pritožnika, kar pa pride v poštev le, če je pritožnik s svojo pritožbo uspešen.

Pritrditi pa je tožniku, da je njegovo uveljavljanje dogovora o mejah parcel treba upoštevati v smislu njegovih ugovorov zoper novo razdelitev zemljišč. Drži tožbena navedba, da je tožnik v upravnem postopku, tako na prvi kot na drugi stopnji, ugovarjal (tudi) v zvezi z dodeljeno parc. št. 2926, konkretno glede njene oblike oziroma meje. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila ta parcela dodeljena za na istem mestu vloženo parc. št. 758. Sodišče ugotavlja, da sta oba upravna organa ta njegov ugovor obravnavala in v zvezi z njim izvedla dokazni postopek. V prvostopenjskem postopku je bilo pridobljeno mnenje cenilca in izvedenca C.C. z dne 13. 1. 1999, na katerega se je prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi tudi oprl. Iz navedenega mnenja izhaja, da je bil dne 18. 10. 1998 opravljen ogled, katerega se je s svojo pooblaščenko udeležil tudi tožnik. V pritožbi je tožnik svoj ugovor glede dodelitve parcele v nespremenjeni obliki vložene parcele uveljavljal preko zahteve za upoštevanje dogovora o mejah. Do tega vprašanja, kot tudi do pomena odločitve v motenjskem sporu, se je pritožbeni organ v svoji odločbi opredelil. Sodišče je preverilo, da se je o dokazih, na katerih je bila sprejeta odločitev, tožnik tudi imel možnost izjasniti, zato v izpodbijanih odločbah ne najde bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita tožnik.

Sodišče tudi nima pomislekov o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Na ogledu, na podlagi katerega je izvedenec C.C. pripravil svoje mnenje, je bilo ugotovljeno, da je parc. št. 2926 po nasipu še vedno dostopna kot prejšnja parc. št. 758 (dostopnost parcele je v svojem mnenju potrdil izvedenec), prav dostop pa je tožnik uveljavljal kot razlog svojega nasprotovanja novi razdelitvi zemljišč. Sodišče v spisu ni našlo nobenega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da zemljišča v komasaciji niso bila razdeljena v cilju te agrarne operacije. Izvedenec C.C. je v izvedeniškem mnenju z dne 13. 1. 1999 natančno opisal dodeljene parcele in jih je tudi ovrednotil (ponovno v mnenju z dne 21. 1. 2002). Iz tega mnenja ne izhajajo nedopustna odstopanja. Izvedenec E.E. je v svojem izvedeniškem mnenju z dne 4. 9. 1999 (iz predloženega spisa je razvidno, da je bilo to mnenje poslano tožnikovi pooblaščenki z dopisom drugostopenjskega organa z dne 11. 1. 2008, kar je pooblaščenka potrdila z dopisom z dne 21. 1. 2008) ugotovil, da sta B.B. in A.A. skupaj vložila 4 parcele na 4 mestih, dodeljene so jima bile 4 parcele na 3 mestih, z združitvijo zemljišč pa so se pogoji obdelave izboljšali. Izvedenec je tudi ocenil, da je oblika dodeljenih parcel, razen parc. št. 2923, za obdelavo ugodnejša. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi uspel prepričljivo ovreči mnenje izvedencev. Kolikor se v tožbi sklicuje na zapisnik z dne 21. 3. 1988 (sodišče ugotavlja, da je to zapisnik o zamejničenju posestnih meja, določenih v komasacijskem postopku), ta listina vsebuje le njegovo nasprotovanje zamejničenju, ne pa tudi presojo utemeljenosti njegovega ugovora. Izvedeniško mnenje izvedenca E.E. z dne 20. 11. 1994 prav tako vsebinsko ne podpira njegovega ugovora. Iz njega namreč ne izhaja, da bi se izvedenec v strokovnem smislu opredelil do nove razdelitve zemljišč (da bi menil, da je ustreznejša dodelitev parcele v starih mejah), temveč da je bilo pri ogledu na terenu 18. 11. 1994 ugotovljeno, da do realizacije dogovora o mejah med lastniki še ni prišlo, na tem dogovoru pa je tožnik vztrajal. Da ni v pristojnosti izvedenca, da odloči o vezanosti upravnega organa na dogovor med lastniki – kar je pravno vprašanje – pa je pravilno menil že drugostopenjski organ v svoji odločbi. Upošteven argument, da bi tožniku morala biti v komasacijskem postopku dodeljena parcela v prejšnjih mejah, tudi niso njegove trditve, da je parcelo prevzel tako, in tudi da je bila posest v tem obsegu vzpostavljena s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 220/99. Tudi do teh ugovorov se je drugostopenjski organ pravilno opredelil. V drugem odstavku 95. člena ZKZ/86 je imel podlago za stališče, da je tožnik moral prevzeti v posest parcelo v takih mejah, ki so bile upoštevane v komasacijskem postopku, saj je ta določba zavezovala lastnike, da so prevzeli v posest in obdelavo zemljišča, ki so jim bila dodeljena iz komasacijskega sklada. Zato se tožnik tudi po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na odločitev, sprejeto v sodnem postopku o motenju posesti. Na podlagi navedenega sodišče zavrača tožbeni ugovor o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Ker sodišče nima dvomov v ugotovitev, da je so bila tožniku v komasacijskem postopku dodeljena ustrezna zemljišča, upoštevajoč določbo 89. člena ZKZ/86, pa mora zavrniti tudi ugovor o kršitvi materialnega prava.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primerih, da sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže.