Jedro

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev sodelovalne dolžnosti, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Zakonodajalec je v noveli ZFPPIPP-H sledil razlogom Ustavnega sodišča in sodiščem naložil tehtanje obsega kršitve sodelovalne dolžnosti dolžnika.

Izrek

Pritožbi stečajnega dolžnika se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je predlog stečajnega dolžnika za začetek postopka osebnega stečaja z dne 24. 4. 2025 zavrglo.

2.Zoper takšen sklep je laično pritožbo vložil dolžnik in predlagal, da se mu dopusti začetek stečajnega postopka in postopek odpusta obveznosti.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka. Ugotovilo je, da za vodenje stečaja ni pravnega interesa, saj dolžnik nima premoženja, ki bi se lahko unovčilo, niti ni mogoč odpust dolžnikovih obveznosti, saj obstaja ovira za odpust obveznosti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP in sicer, ker je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti že pravnomočno zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo deset let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za stroške postopka in da ni nobenih možnosti za poplačilo upnikov.

5.Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da po noveli ZFPPIPP-H iz 2. alineje druge točke drugega odstavka 399. člena sicer izhaja določba, da je dovoljen odpust obveznosti tudi v primeru, ko je iz zgornjih razlogov zavrnjen, vendar pa mora dolžnik izkazati, da kršitve v času vodenja postopka zaradi odpusta obveznosti niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase. Ocenilo je, da je s tem, ko dolžnik v predhodnem stečajnem postopku upraviteljici ni pojasnil, da je našel novo zaposlitev in da ji ni poročal o svojih prizadevanjih, da najde zaposlitev, prav tako pa se ni odzval na narok, storil takšne kršitve, ki ne omogočajo ponovnega začetka postopka odpusta obveznosti.

6.Pritožnik navaja, da mu je bil v predhodnem postopku zavrnjen odpust obveznosti, vendar je bila kršitev poročanja posledica njegove osebne stiske in nevednosti, ne pa zlonamernega ravnanja. V času predhodnega postopka je bil brez podpore, v psihični stiski in zaradi nerazumevanja svojih obveznosti je opustil dejanja, ki jih je bil dolžan opravljati. Šlo je za kršitev poročanja, a je bila stečajna masa, kolikor je sploh bilo že ob začetku postopka, enaka ničli. Poudaril je, da zaposlitve ni namerno zamolčal, ker je bil prepričan, da do tega podatka upravitelj dostopa preko uradnih evidenc, saj ni pravno izobražen in se je prvič soočil s takšnim postopkom.

7.Spremenjena določba po ZFPPIPP-H o ponovnem vodenju postopka odpusta obveznosti, če je bil predhodni končan z zavrnitvijo odpusta obveznosti, ker je osebni dolžnik kršil sodelovalne dolžnosti, ki mu jih ZFPPIPP nalaga, je bila sprejeta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je 2. alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kolikor se nanaša na določbo 383. b člena ZFPPIPP, v neskladju z Ustavo. Določba 383.b člena ZFPPIPP določa, da je dolžnik dolžan sodelovati s sodiščem in z upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja. V drugem odstavku je tudi odločeno, da mora posredovati dolžniku in upravitelju določene podatke. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-512/18 z dne 23. 4. 2023 navedlo, da gre pri kršitvi obveznosti iz 383. b člena ZFPPIPP za zelo široko polje možnih kršitev na strani dolžnika. Ker je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednostno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj, je tudi vrednostno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Kršitve sodelovalne dolžnosti pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso in obseg ter časovni okvir poplačila upnikov. Zelo različna sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Posledično je tudi stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna.1 Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev sodelovalne dolžnosti, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Zakonodajalec je v noveli ZFPPIPP-H sledil razlogom Ustavnega sodišča in sodiščem naložil tehtanje obsega kršitve sodelovalne dolžnosti dolžnika. Upoštevaje razlago Ustavnega sodišča in določbo 399. člena ZFPPIPP mora sodišče v vsakem konkretnem primeru pretehtati težo kršitve v predhodnem postopku odpusta obveznosti. Ni že vsaka najmanjša kršitev takšna, da zahteva najstrožjo sankcijo, to je desetletno prepoved ponovnega vodenja postopka odpusta obveznosti.

8.V konkretnem primeru je edini očitek, ki ga sodišče prve stopnje naslovi na dolžnika to, da ni pravočasno obvestil upraviteljice o lastni zaposlitvi,2 da ji ni poročal o iskanju zaposlitve in da se ni udeležil naroka. Sodišče prve stopnje torej zgolj ugotovi kršitve sodelovalne dolžnosti in aplicira pravno posledico.3 Sodišče prve stopnje pa ni opravilo zgoraj navedenega tehtanja obsega kršitve sodelovalne dolžnosti, saj ni ugotavljalo niti, koliko časa je trajala kršitev, niti kakšne (pisne, telefonske, osebne) in koliko pozivov je upraviteljica naslovila na dolžnika, niti kakšne konkretne posledice je imelo to za stečajno maso, niti tega ali je bilo zaradi tega oteženo vodenje (npr. časovno podaljšano) stečajnega postopka upoštevaje osebne okoliščine in navedbe dolžnika.

9.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu ga vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pretehta težo kršitve, kot izhaja iz zgornje obrazložitve.

-------------------------------

1Glej U-I-512/18 z dne 23. 4. 2023.

2Pritožnik navaja, da je menil, da je to razvidno iz uradnih evidenc.

3V ločenem mnenju k omenjeni odločbi US, sodnik Acceto prejšnji zakonodaji očita: "… rigidnost, ki se ne kaže zgolj znotraj različnih kršitev obveznosti po 383.b členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), temveč tudi v primerjavi teh primerov kršitev s primeri pravnomočnih obsodb za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, urejenimi v prvi alineji drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Slednja določba, ki se glede trajanja prepovedi sklicuje na izbris iz kazenske evidence po poteku preizkusnega obdobja ali izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, v praksi celo v primeru številnih obsodb za kazniva dejanja predvideva krajši rok prepovedi odpusta obveznosti kot v primeru kršitev iz 383.b člena, ki vsaj praviloma vsebujejo bistveno manjšo stopnjo vrednostnega očitka storilcu. Tudi ta vidik zame dodatno utemeljuje potrebo po ureditvi, ki bi sodiščem dopuščala ustrezno vrednotenje konkretnih okoliščin posameznih postopkov."