Jedro

Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, pripada nadomestilo le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov – kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta. Kadar delodajalec začne s postopkom izredne odpovedi (s tem, da delavcu pošlje vabilo na zagovor z obdolžitvijo), lahko delavec že predvideva nadaljnji tok dogodkov, saj obstaja precejšnja verjetnost, da mu bo delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi podal. Kot nepredvidljive vzroke, da delavec dopusta ne more izrabiti, je mogoče šteti le npr. dalj časa trajajočo odsotnost delavca zaradi bolezni delavca v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in podobne razloge, na katere delavec nima vpliva. Če takšnih nepredvidljivih vzrokov ni, pa je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni dopust (v višini nadomestila) le, če je izrabo letnega dopusta v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zahteval, pa mu delodajalec izrabe dopusta ni omogočil. V obravnavanem primeru tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki ga ni izrabil do takrat, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu je pogodba o zaposlitvi prenehala po njegovi krivdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se v tem delu glasi: „ I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljeni dopust v višini 423,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, pod izvršbo.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 57,60 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljeni dopust v višini 423,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, pod izvršbo (1. odstavek I. točke izreka sodbe); - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, in sicer plačilo 101,80 EUR nadomestila za neizrabljeni dopust, plačilo bruto zneska nadomestila za neizrabljeni dopust in plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska nadomestila za neizrabljeni dopust, je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka sodbe).

- zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „1. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, nezakonito odpovedana z dnem 25. 9. 2012. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo, jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo, od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva ponovnega začetka opravljanja dela v skladu z nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, v višini, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007, upoštevaje delovno uspešnost, poslovno uspešnost ter druge dodatke, in sicer v skupni višini 1.050,00 EUR mesečno, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 15. dne v mesecu, do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo“ (II. točka izreka).

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 105,11 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek I. točke ter III. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da ta del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust, tožnikov zahtevek zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je zavrnilo. To odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik od trenutka odločitve toženca o prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2012 pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja (ko mu je bila vročena izredna odpoved, to je 27. 9. 2012) zaradi nepredvidljivih okoliščin (izredne odpovedi), torej objektivno, ni mogel izrabiti svojega letnega dopusta, saj za to ni imel možnosti. Zato mu po mnenju prvostopenjskega sodišča pripada denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012. Takšna odločitev sodišča je materialnopravno napačna in temeljni na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, obremenjena pa je tudi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 166. člen ZDR, ki določa, da je neveljavna izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, prav tako pa je neveljaven tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Smisel določila 166. člena ZDR (ki sicer v naš pravni sistem vpeljuje določilo 7. člena Direktive 2003/88/ES) je predvsem v tem, da se delavec in delodajalec v času trajanja delovnega razmerja ne moreta dogovoriti o izplačilu denarnega nadomestila namesto dejanske izrabe letnega dopusta. Izplačilo denarnega nadomestila namesto neizrabljenega letnega dopusta je torej dopustno samo ob prenehanju delovnega razmerja. Že na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da predstavlja pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS je v zadevah pod opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012 in VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012 obravnavalo vprašanje upravičenosti do nadomestila za neizrabljeni letni dopust po 166. členu ZDR oziroma po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES in v skladu s prakso Sodišča Evropske Unije (zadevi C-350/06 in C-520/06) in zavzelo stališče, da delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, nadomestilo pripada le v primeru, če delavec iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zgoraj citiranih odločbah izrecno poudarilo, da: - se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta, še pred prenehanjem delovnega razmerja; - v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust; - delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila), če ne zahteva izrabe letnega dopusta in ni izkazan obstoj nepredvidljivega vzroka za to in če tudi na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta.

Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (tako tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 799/2011). V konkretnem primeru je tožniku pogodba o zaposlitvi pri tožencu prenehala na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tožnikovih naklepnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej po njegovi krivdi. Izredne odpovedi (iz krivdnih razlogov) ni mogoče opredeliti kot nepredvidljivo okoliščino oziroma nepredvidljiv dogodek. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta, še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če se je tožnik zavedal, da ravnanja, ki je bilo razlog za izredno odpoved, ne bi smel storiti in se je zavedal celo, da toženec takšne obveznosti šteje za resne in zahteva, da jih vsi zaposleni spoštujejo (str. 8., točka 13 izpodbijane sodbe), bi se nedvomno moral in mogel zavedati tudi dejstva, da mu lahko na podlagi takšnega ravnanja delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tožnikovih naklepnih kršitev delovnih obveznosti zato nikakor ni mogoče šteti za nepredvidljiv, še manj pa za objektiven dogodek, zaradi katerega tožnik ne bi mogel izkoristiti letnega dopusta, pač pa kot dogodek oziroma razlog na strani tožnika. Če tožnik ne bi huje, naklepno kršil svojih delovnih obveznosti, mu delovno razmerje ne bi prenehalo in bi lahko do konca koledarskega leta (oziroma do 30. junija naslednje leto) izkoristil tudi preostali del letnega dopusta za leto 2012. Zato tožnik v konkretnem primeru ne more biti upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Prvostopenjsko sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je zaključilo, da vročitev vabila na zagovor v postopku ni relevantna za odločitev o pravici do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ker vabilo na zagovor še ne pomeni z gotovostjo, da bo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj se delodajalec šele na zagovoru seznani z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih se bo odločil, ali obstajajo pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali ne. Takšen zaključek sodišča je materialnopravno zmoten. Za predvidljivost vzroka, ki delavcu preprečuje koriščenje letnega dopusta, se v skladu s sodno prakso ne zahteva gotovost. Tožnik je, glede na to, da so bile njegove hujše kršitve naklepne, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mogel in moral predvidevati že v času, ko je kršitve storil, nedvomno pa najkasneje z vročitvijo vabila na zagovor. Posledično je napačen tudi zaključek prvostopenjska sodišča, da je relevantni čas, v katerem bi tožnik lahko izrabil letni dopust, čas med odločitvijo o izredni odpovedi in vročitvijo te tožniku. Glede na zakonsko ureditev instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot odpovedi brez odpovednega roka, obveznosti delodajalca v tem postopku in kratke zakonske roke, bi interpretacija prvostopenjskega sodišča v praksi pomenila, da bi bil praktično vsak delavec, ki mu je izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Takšna interpretacija pa je nedvomno v nasprotju z namenom določila 166. člena ZDR in 7. člena Direktive 2003/88/ES, kot tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso (tako slovenskih sodišč, kot tudi Sodišča Evropske Unije). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu odločbe zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je zmotno štelo, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega je tožnik avtomatično upravičen do denarnega nadomestila za letni dopust, sodišče sploh ni presojalo odločilnih dejstev, ki jih je navajal toženec in se do njih ni opredelilo. Zato sodba v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 166. člen ZDR in 7. člen Direktive 2003/88/ES, po katerih je denarna odškodnina (oziroma nadomestilo po terminologiji iz direktive) možna le ob prenehanju delovnega razmerja, če delavec dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Navedlo je še, da je za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožeča stranka se z razlogovanjem sodišča prve stopnje v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust v celoti strinja.

Tožeča stranka je po prejemu vabila na zagovor (da bi se umirila in se na zagovor pripravila) zaprosila za koriščenje letnega dopusta, kar pa ji je bilo odbito, z navedbo, da ga bo lahko koristila po opravljenem zagovoru, kar pa ji tudi ni bilo omogočeno. Tožena stranka je to dejstvo oziroma nezmožnosti koriščenja letnega dopusta v času trajanja postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi posredno potrdila z navedbami: „Zato toženec, glede na število zaposlenih, v kratkem času ni zmogel reorganizirati delovnega procesa tako, da bi tožeči stranki odredil prepoved opravljanja dela.“, na točki 5.4. na strani 8 odgovora na tožbo. Da je tožeča stranka zaprosila za letni dopust, izhaja tudi iz njenega zaslišanja. Glede na navedeno ter glede na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi odpoved brez odpovednega roka, tožeča stranka dejansko ni imela možnosti izrabiti pripadajočega letnega dopusta, čeprav je za izrabo prosila.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je in je bila tudi v konkretnem primeru nepredvidljiv dogodek, kajti tožeča stranka je do konca verjela, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bo podana (v bistvu je bila do odločitve sodišča prve stopnje prepričana, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita). Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je tožeča stranka že ob prejemu vabila vedela, da ji bo podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne zdrži resne kritike. Da ji bo delovno razmerje prenehalo, je tožeča stranka izvedela šele ob vročitvi odpovedi in nič prej. Direktiva govori o nadomestilu in ne o odškodnini (kar je slovenska sodna praksa vzela v obzir), pri čemer pa se sklicuje na pogoje, določene v nacionalni zakonodaji. Nacionalna zakonodaja oziroma zakon o delovnih razmerjih določbe, da delavcu v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi letni dopust zapade v korist delodajalca, nima. Edini pogoj za to, da delavcu pripada nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta, je prenehanje delovnega razmerja (kar je tudi skladno s Konvencijo MOD o letnem dopustu). Zaradi navedenega bi bila kakršnakoli drugačna odločitev sodišča druge stopnje tako v nasprotju z zakonodajo, kot tudi v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da pri svoji presoji ni upoštevalo oziroma se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je navajal toženec, ampak je zmotno štelo, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nepredvidljiv dogodek, zaradi katerega naj bi bil tožnik avtomatično upravičen do denarnega nadomestila za letni dopust. Sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga v prvi vrsti izraža nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Če sodba ne vsebuje razlogov v prid odločitvi, za katero se zavzema stranka, to seveda še ne pomeni, da je obremenjena z bistveno kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva ugotovljena, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja na zmotno pravno presojo sodišča prve stopnje v zvezi z upravičenostjo tožnika do odškodnine (nadomestila) za neizrabljeni letni dopust, zaradi katere je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

V izpodbijanem delu sodbe je prvostopenjsko sodišče odločilo zahtevku za obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ki ga tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni mogel izrabiti. Tožniku je, kot je že navedeno uvodoma, prisodilo nadomestilo za 10 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v bruto znesku 423,20 EUR, toženi stranki pa naložilo, da mu izplača neto nadomestilo po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Svojo odločitev je sicer oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) ter 7. člena Direktive 2003/88/ES, po katerih je denarna odškodnina (nadomestilo) za neizrabljeni dopust možna le ob prenehanju delovnega razmerja, če delavec dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti, vendar je zmotno štelo, da tožnik zaradi nepredvidljivih dogodkov (izredne odpovedi), torej iz objektivnih razlogov, ni mogel izrabiti svojega letnega dopusta, ker za to ni imel možnosti.

Pritrditi je potrebno pritožbi, ki izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, namreč v skladu s 166. členom ZDR in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah, na katere se sklicuje pritožba (odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2010 z dne 20. 12. 2011 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je, kot pravilno navaja pritožba tožene stranke, v navedenih odločbah izrecno poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta, še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila), če ne zahteva izrabe letnega dopusta in ni izkazan obstoj nepredvidljivega vzroka za neizrabo dopusta in če tudi na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. zadeva opr. št. Pdp 799/2011), na katera se prav tako utemeljeno sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče, upoštevajoč zgoraj navedena stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zavzeta v citiranih judikatih ter uveljavljeno sodno prakso pritožbenega sodišča, meni, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov – kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec), ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta. Kadar delodajalec začne s postopkom izredne odpovedi (s tem, da delavcu pošlje vabilo na zagovor z obdolžitvijo), lahko delavec že predvideva nadaljnji tok dogodkov, saj obstaja precejšnja verjetnost, da mu bo delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi podal, zato je tudi s tem v zvezi potrebno pritožbi pritrditi. Kot nepredvidljive vzroke, da delavec dopusta ne more izrabiti, je mogoče šteti le npr. dalj časa trajajočo odsotnost delavca zaradi bolezni delavca v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in podobne razloge, na katere delavec nima vpliva. Če takšnih nepredvidljivih vzrokov ni, pa je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni dopust (v višini nadomestila) le, če je izrabo letnega dopusta v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zahteval, pa mu delodajalec izrabe dopusta ni omogočil. V obravnavanem primeru torej tožnik ni upravičen do nadomestila za 10 neizrabljenih dni letnega dopusta, ki ga ni izrabil do 27. 9. 2012, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu je pogodba o zaposlitvi prenehala po njegovi krivdi.

Tožnik sicer v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da je že po prejemu vabila na zagovor zaprosil za koriščenje letnega dopusta, kar naj bi mu bilo odbito z navedbo, da bo dopust lahko koristil po opravljenem zagovoru in da tožnik tudi po opravljenem zagovoru dopusta ni mogel izrabiti, ter da tudi iz zaslišanja tožnika izhaja, da je zaprosil za letni dopust. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnik po opravljenem zagovoru dne 24. 9. 2012 (ne pa pred tem datumom, po prejemu vabila na zagovor, ki ga je prejel 14. 9. 2012, kot izhaja iz izredne odpovedi – A3!) direktorja sicer res zaprosil za koriščenje letnega dopusta za pet dni, ki mu je bil tudi ustno odobren, vendar pa je tožnik zaprosil in nameraval izrabiti odobreni dopust po prvem oktobru, kar pa zaradi vročitve izredne odpovedi pred koncem septembra (27. 9. 2012) ni bilo več mogoče. Da bi tožnik že po prejemu vabila na zagovor zaprosil za dopust, ki naj bi ga izrabil še v septembru 2012, pa ni izpovedal niti tožnik sam. Na (dodatnem) zaslišanju na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik na vprašanje, ali mu je bilo v septembru 2012 odobreno koriščenje letnega dopusta in na kakšen način je zanj zaprosil, odgovoril, da je direktorja zaprosil za dopust ustno v septembru po zagovoru v njegovi pisarni, ker je vsako leto podobno oz. ob istem času koristil dopust in sicer od konca septembra do začetka oktobra v trajanju enega tedna. Iz izpovedi direktorja tožene stranke, ki je bil zaslišan na istem naroku, pa izhaja, da je tožnik v septembru leta 2012 zaprosil za koriščenje letnega dopusta v času od 1. do 7. 10. 2012, katerega mu je ustno odobril, to pa je bilo v času njegovega rojstnega dneva. Izpovedi direktorja s tem v zvezi pa tožnik na naroku ni oporekal. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust ter za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 57,60 EUR, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam (154., 155., 165. člen ZPP). Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami - ZOdvT), to je po tar. št. 3210 (vrednost spornega predmeta do 600,00 EUR - 30,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo po faktorju 1,6 - 48,00 EUR) ter tar. št. 6007 (DDV).