Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava so (v tem sporu res) bistvena samo naslednja dejstva: da je stanovanje hišniško, da toženec hišniških del ne opravlja ter da s tožečo stranko ni dosegel drugačnega sporazuma.

To obenem pomeni, da tožeča stranka tožencu ni dolžna preskrbeti ne drugega primernega stanovanja, ne najpotrebnejših prostorov. Prav tako ni dolžna dokazati, da stanovanje potrebuje za drugega hišnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da mora izprazniti sporno hišniško stanovanje v Ljubljani do 19.10.1992. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da ima na stanovanju stanovanjsko pravico in da mu zato gre nadomestno stanovanje. Za razsojo ne zadošča zgolj dejstvo, da je stanovanje hišniško. Sodišči bi morali ugotoviti ali ga tožeča stranka zase sploh potrebuje. Njen sedanji hišnik namreč stanuje drugje, kar pomeni, da tožeča stranka ni izkazala pravdnega interesa v tem postopku. Trdi še, da bi mu sodišče moralo določiti vsaj daljši izpraznitveni rok ter da je v sodbi določen rok potekel pred pravnomočnostjo sodbe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ponavlja svoje ugovore iz prvostopnega in drugostopnega postopka. Nanje sta mu sodišči prve in druge stopnje že odgovorili in sicer glede na to, da stanovanja ni pripravljen prostovoljno izprazniti, pravilno. Za pravilno uporabo materialnega prava so v tem sporu res bistvena samo naslednja dejstva: da je stanovanje hišniško, da toženec hišniških del ne opravlja ter da s tožečo stranko ni dosegel drugačnega sporazuma. Ta dejstva so bila med strankama nesporna in jih toženec tudi v reviziji ne izpodbija. Če pa je tako, so izpolnjeni pogoji za izpraznitev po 157. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). To obenem pomeni, da tožeča stranka tožencu ni dolžna preskrbeti ne drugega primernega stanovanja ne najpotrebnejših prostorov. Prav tako ni dolžna dokazati, da stanovanje potrebuje za drugega hišnika. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno in zato toženec tudi v revizijskem postopku s temi ugovori ne more uspeti.

Sodišči prve in druge stopnje sta končno pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku tudi glede roka za izpraznitev stanovanja. SZ v 157. členu določa enoletni rok, ki teče od uveljavitve SZ. V primerjavi z rokom, ki ga zakon določa za odpoved najemnega razmerja (največ 90 dni, 2. odstavek 59. člena), je ta rok bistveno daljši in tako v korist toženi stranki. Tožba je bila namreč vložena 10.4.1992, izpraznitev pa naj bi bila opravljena najkasneje do 19.10.1992. Ker prisilna izselitev pred pravnomočnostjo sodbe ni mogoča, je rok dejansko še daljši. Zato tudi ta ugovor tožene stranke ni utemeljen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).