Jedro

Osemdnevni ugovorni rok po prvem odstavku 274. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok, katerega podaljšanja ZKP ne dopušča.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica senata prvostopenjskega sodišča, na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenila, da zavrne predloge zagovornikov obdolženih P. K., F. L., J. R. in B. P. za podaljšanje osemdnevnega roka za podajo ugovora zoper obtožnico.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženih P. K., J. R. in B. P. ter slednji obdolženec osebno. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve ustavnih pravic obdolženih. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbam ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencem dovoli podaljšanje roka za podajo ugovora zoper obtožnico oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma, da sodišče druge stopnje samo prekine kazenski postopek in prične postopek za oceno ustavnosti določbe prvega odstavka 274. člena ZKP.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Vsi pritožniki so si edini v trditvi, da jih v konkretnem primeru, ko gre za izredno obsežno obtožnico, določba prvega odstavka 274. člena ZKP, ki določa le osemdnevni ugovori rok, spravlja v neenakopraven položaj z državnim tožilstvom kot nasprotno stranko v predmetnem kazenskem postopku. Medtem, ko je državno tožilstvo imelo na voljo več kot tri leta časa za pripravo obtožnice, je obdolžencem na voljo le kratek osemdnevni ugovorni rok. Neenakopraven položaj proti tožilstvu kot nasprotni stranki v kazenskem postopku pomeni kršitev nekaterih ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po 22. členu Ustave je namreč vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem. Po prvi alineji 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Takšna jamstva izhajajo tudi iz b. točke tretjega odstavka 6. člena in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tudi po četrtem odstavku 12. člena ZKP se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, po prvem odstavku 16. člena ZKP pa imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (t. i. načelo enakosti orožij v kontradiktornem postopku).

5. Kot izhaja iz zgoraj povzetega je predmet pritožbenega odločanja presoja, ali je sodišče prve stopnje vezano na osemdnevni ugovorni rok iz prvega odstavka 274. člena ZKP in če je vezano, ali je ravnalo pravilno, ko glede na konkretne okoliščine primera, ni sledilo predlogu obrambe, prekinilo kazenski postopek ter pred ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti predmetne procesne določbe.

6. Sodišče druge stopnje glede procesne narave osemdnevnega ugovornega roka po prvem odstavku 274. člena ZKP ugotavlja, da so tozadevni zaključki sodišča prve stopnje pod točkama 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa neoporečni. Gre za prekluzivni zakonski rok, katerega podaljšanja kazenski postopkovnik ne dopušča. Sodišče druge stopnje v tej zvezi zavrača pritožbeno stališče zagovornika obtoženega P. K., da nobena procesna določba izrecno ne prepoveduje podaljšanja predmetnega roka. Po prvem odstavku 87. člena ZKP se namreč roki, ki so določeni po zakonu, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje. ZKP v nobeni od svojih določb izrecno ne dovoljuje podaljšanja osemdnevnega ugovornega roka po prvem odstavku 274. člena. Tako z zamudo prekluzivnega zakonskega roka procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje. Kot v nadaljevanju pravilno argumentira sodišče prve stopnje, v primeru zamude ugovornega roka procesni udeleženec nima niti možnosti zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Po prvem odstavku 89. člena ZKP lahko sodišče vrnitev v prejšnje stanje dovoli le obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi.

7. Glede na procesnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da predlagateljem osemdnevnega ugovornega roka v smislu določb ZKP ni dopustno podaljšati, se torej postavi vprašanje, ali sodišče prve stopnje neutemeljeno ter brez razumne pravne argumentacije ni sledilo predlogom obrambe za prekinitev predmetnega kazenskega postopka ter pred ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti določbe prvega odstavka 274. člena ZKP?

8. V 156. členu Ustave je določeno, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodnik je dolžan zakon oziroma njegove posamezne določbe primerjati z ustavo in zakon razlagati ustavno skladno. K takšnemu ravnanju lahko sodnika spodbudijo tudi stranke v postopku, vendar pa sodnik takšnemu predlogu ni dolžan slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen (iura novit curia). Je pa vsekakor sodnik dolžan svoje stališče primerno obrazložiti. To svojo pojasnjevalno dolžnost je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje izčrpno ter z razumnimi razlogi opravilo pod točkami 10 do 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Smiselno je izhajalo iz procesnega značaja obtožnega akta, ko je z njim določen subjekt in objekt sojenja ter zamejen okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi, pri čemer pa pravica obdolžencev do obrambe ni zamejena le na akt vložitve obtožnice, pač pa so jo lahko udejanjali tekom preiskave ter jo še bodo tudi v nadaljevanju v postopku na glavni obravnavi, seveda če bo obtožnica vzdržala formalni in materialni preizkus. Kot je že v izpodbijanem sklepu izpostavilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na ZKP s komentarjem mag. Š. H., ugovor zoper obtožnico ni pravno sredstvo, ker ni usmerjeno zoper odločbo sodišča, temveč je obrambno procesno dejanje, s katerim se zavrača utemeljenost očitkov obtožnice.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa svojo odločitev ustrezno pospremilo z odgovorom na sklicevanja obrambe obdolženega P. K. na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Dombo Beheer proti Nizozemski z dne 27. 10. 1993 ter Artico proti Italiji z dne 13. 5. 1980. Pravilno je opozorilo, da določba prvega odstavka 16. člena ZKP deklarira obdolžencu in tožilcu načeloma položaj enakopravnih strank v postopku, vendar z zadržkom „kolikor procesni zakon ne določa drugače“. Pri tem je pojasnilo, da so instrukcijski roki namenjeni sodišču in tožilstvu, prekoračitev le-teh pa ima za kršitelja lahko druge posledice kot so npr. disciplinska ali odškodninska odgovornost. S stališča ustavnosodne prakse je predstavilo, da se vsebina ustavnih odločb, na katere se sklicuje obramba, ne nanaša na z zakonom določene prekluzivne roke, temveč na roke, ki jih sodišča sama določijo strankam v postopku.

10. Ob tem, ko zagovorniki izpostavljajo izjemnost predmetne kazenske zadeve, ko naj bi šlo, kot navaja zagovornik obtoženega P. K., za tako obsežno obtožnico, s kakršno se je slovensko sodstvo prvič srečalo, se sodišču druge stopnje postavlja vprašanje, ali je lahko ena, sicer res zelo zahtevna kazenska zadeva in posledično obsežna obtožnica, razlog za zatrjevanje neustavnosti določbe prvega odstavka 274. člena ZKP, še zlasti, ker ta določba doslej še nikoli ni bila ustavnopravno problematizirana. Nenazadnje podobno določbo poznajo procesna pravila primerljivih držav. Tako avstrijski Strafprozessordung v drugem odstavku 213. člena določa 14-dnevni nepodaljšljiv ugovorni rok, pri čemer o ugovoru odloča višje deželno sodišče. Hrvaški Zakon o kaznenom postupku pa v prvem odstavku 346. člena predpisuje 8-dnevni rok za odgovor na obtožnico, o katerem odloča senat. Na koncu velja še opozoriti, da ZKP obdolžencem nudi še dodatne varovalke, povezane z formalnim in materialnim preizkusom obtožnega akta. Po drugem odstavku 284. člena ZKP lahko zunajobravnavni senat v primeru, če ugovor zoper obtožnico ni bil vložen ali je bil zavržen, na zahtevo predsednika razpravnega senata odloči o vsakem vprašanju o katerem se na podlagi ZKP odloča v zvezi z ugovorom. Prav tako je predsednik razpravnega senata po drugem odstavku 270. člena ZKP dolžan takoj po prejemu obtožnice preizkusiti, ali je obtožnica sestavljena po predpisih (269. člen ZKP). Če spozna da ni, jo vrne tožilcu, naj jo v roku treh dni popravi. 281. člen ZKP pa določa, da če podajo samo nekateri od več obdolžencev ugovor zoper obtožnico in če so razlogi, zaradi katerih je sodišče spoznalo, da se obtožba ne dopusti ali da se obtožnica zavrže, v korist tudi nekaterim obdolžencem, ki niso podali ugovora, ravna senat tako, kakor da bi podali ugovor tudi ti (t. i. beneficium cohaesionis).

11. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je osemdnevni ugovorni rok po prvem odstavku 274. člena ZKP prekluzivni zakonski rok in s tem nepodaljšljiv ter stališče tega sodišča, da predmetna določba ni v nasprotju z 22., 23. in 29. členom Ustave, zaradi česar bi bilo potrebno sprožiti postopek za oceno njene ustavnosti.

12. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je vse štiri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

13. Če bo za obdolžene nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper predmetni sklep v znesku 30,00 EUR po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.