Jedro

Izpodbijana druga sodba v odločitvi, da se za čas od 1.3.1998 preživnina zviša na znesek 16.000,00 SIT, vsebuje že pravnomočno odločitev o zvišanju preživnine od navedenega obdobja na znesek 14.000,00 SIT. Z odločitvijo, da je zmožnostim primeren očetov prispevek k preživljanju hčerke 16.000,00 SIT mesečno, čeprav ima boljše premoženjske razmere, ni drugič poročen in nima drugih mladoletnih otrok, je sodišče preostanek preživninskega bremena v znesku 34.000 SIT (v čemer je vštet tudi znesek otroškega dodatka, ki za enega otroka znaša 8.150,00 SIT) mesečno očitno naložilo na materina ramena. Ne samo, da je sodišče pomanjkljivo navedlo razloge glede višine očetovega prispevka, ampak je glede te odločitve povzročilo nejasnost in nasprotje med razlogi sodbe.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se: izrek v 1. točki razveljavi glede zvišanja preživnine za čas od 1.3.1998 na znesek 14.000,00 SIT in v tem delu tožba zavrže, izrek v 1. in 4. točki v preživninskem delu razveljavi glede zvišanja preživnine za čas od 1.3.1998 nad zneskom 14.000,00 (torej za 2.000,00 SIT) in zavrnitve zvišanja preživnine nad zneskom 16.000,00 SIT (do 20.000,00 SIT) ter v 3. točki glede odločitve o pravdnih stroških v celoti in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih (glede odločitve o verzijskem zahtevku v 2. in 4. točki) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da se preživnina, ki je bila določena na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Sevnici, P 157/89 z dne 18.1.1990 v korist mld. tožnice I.P., roj. 31.5.1989, za čas od 7.8.1989 do 31.11.1989 v znesku 200,00 din mesečno, od 1.12.1989 dalje pa v znesku 450,00 din mesečno in nazadnje valorizirana z obvestilom o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Novo mesto št. 561-70/92-11 z dne 1.5.1997 na znesek 7.443,00 SIT mesečno, za čas od 1.3.1998 zviša na znesek 16.000,00 SIT mesečno, pri čemer je toženec dolžan do pravnomočnosti te sodbe zapadle preživninske obroke plačati v 15-dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, na roke zakonite zastopnice mld. tožnice, pod izvršbo, od vsakega mesečnega preživninskega obroka, ki ne bo plačan ob njegovi zapadlosti, pa je dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega preživninskega zneska dalje do plačila, pod izvršbo. V 2. točki izreka je nadalje odločilo, da je toženec dolžan drugotožnici V.T. plačati znesek 153.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je 20.1.1999 do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo. V 3. točki izreka je toženca zavezalo, da tožnicama povrne njune pravdne stroške v znesku 63.087,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izdaje odločbe o stroških do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v 4. točki izreka pa je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je pri ugotavljanju potreb ndl. hčerke sodišče ugotovilo, da znašajo mesečno izdatki za hrano, obleko, obutev in šolske potrebščine 20.000,00 SIT, domača prehrana še 1.000,00 SIT dnevno, na ndl. tožnico pa odpadejo še stroški stanovanja okoli 4.640,00 SIT. Glede na take potrebe bi torej znesek, potreben za njeno preživljanje, znašal okoli 50.000,00 SIT mesečno. Iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, na podlagi česa je sodišče nato odločilo, da je primeren prispevek očeta za preživljanje svoje ndl. hčerke 16.000,00 SIT mesečno. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje pri oceni zmožnosti toženca kot preživninskega zavezanca. Njegovi stroški prehrane, kurjave in ostali so očitno pretirani. Toženec živi na kmetiji z bratom in materjo, ki imata sredstva za preživljanje, zato ne more biti tisti, ki krije stroške celotnega vzdrževanja in režijske stroške za bivanje na kmetiji. Tega sodišče ni upoštevalo, ravno tako pa tudi ne koristi, ki jih ima iz kmetije. Toženčevo zdravstveno stanje je izkazano le z zdravniškim potrdilom, ki ga je izdal njegov svak, zato se zastavlja vprašanje verodostojnosti takega potrdila. Sicer pa toženec v službi redno dela, ni na bolniškem staležu in tudi ni ugotovljena kakršnakoli invalidnost. V zvezi z verzijskim zahtevkom je sodišče nepopolno ugotovilo potrebe otroka in dejanski prispevek matere od 1.9.1996 do 28.2.1998, v tem delu pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni upoštevalo tistega prispevka matere, ki ni ocenljiv v denarju, ima pa za otrokov razvoj največjo težo. To je vzgoja in varstvo otroka ter spremljanje njegovega uspeha in dela v šoli. Zavrnilni del verzijskega zahtevka je zato neutemeljen, napačno pa je odločeno tudi o stroških postopka. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in ravno tako predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi pritožbe najprej glede zmotno ali vsaj nepopolno ugotvljenega dejanskega stanja navaja: da je sodišče napačno ocenilo, da stranki nimata nobenega premoženja, saj je drugotožnica solastnica kmetije v k. o. Stranje, kar dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, v zvezi s tem pa očita tudi bistveno kršitev postopka, ki je v tem, da je sodišče v nasprotju z dokazom zaključilo, da drugotožnica nima premoženja in ni obrazložilo, zakaj je tako zaključilo, da ne drži, da toženec nima nobenih stroškov s stanovanjem, saj mora občasno prispevati za vzdrževanje hiše, da sodišče ni ocenjevalo zaposlitvenih možnosti drugotožnice in bi moralo po uradni dolžnosti pridobiti podatke pri Zavodu za zaposlovanje o tem, ali ji je bila kdaj ponujena zaposlitev in ali je zaposlitev odklanjala, da je sodišče k zaslužku toženca prištelo tudi znesek za povračilo stroškov prevoza, kar je nesmiselno, saj so ti stroški hkrati prihodek in odhodek. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa navaja, da možnosti za preživljanje otroka (79. člen ZZZDR) niso samo v osebnem dohodku, temveč tudi v premoženju in v pridobitnih možnostih. Sodišče ni ocenilo, ali mati ima pridobitne možnosti, kot solastnica kmetije pa bi lahko z obdelovanjem svojega solastninskega deleža ustvarila določen dohodek. Napačno uporabo materialnega prava očita sodišču prve stopnje tudi pri odločitvi o verzijskem zahtevku. V času, za katerega drugotožnica uveljavlja verzijski zahtevek, je plačeval preživnino v skladu z odločbami CSD. Če se je drugotožnica odločila prepozno vložiti tožbo, je razlog bodisi v tem, da ji je preživnina ustrezala, bodisi da se za interese otroka ni dovolj zanimala. Pred vložitvijo tožbe ni bil pozvan k povišanju preživnine, na plačilo za nazaj pa ni računal, saj mu od plače ni ostalo skoraj nič. Je v izjemno težkem socialnem položaju in bi ga plačilo verzijskega zahtevka spravilo na beraško palico. Po odbitju vseh fiksnih stroškov mu za preživetje ostane manj, kot je dolžan plačevati preživnine. Odločitev o stroških postopka pa je napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je imel toženec dosti večje stroške zaradi odvetnikove odsotnosti iz pisarne in stroške prevoza. Medsebojne stroške v razmerju 70:30 bi sodišče moralo pobotati. Pritožbi sta delno utemeljeni. Odločitev v 1. točki izreka sodbe, da se preživnina za čas od 1.3.1998 zviša na znesek 16.000,00 SIT mesečno, pomeni ponovno odločitev o delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno z sodbo istega sodišča opr. št. P 156/98 z dne 6.7.1998, ki je bila delno potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1559/98. Citirana prva sodba sodišča prve stopnje je bila namreč potrjena v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, to je v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku glede zvišanja preživnine za čas od 1.3.1998 na znesek 14.000,00 SIT. Izpodbijana druga sodba tako v odločitvi, da se za čas od 1.3.1998 preživnina zviša na znesek 16.000,00 SIT, vsebuje že pravnomočno odločitev o zvišanju preživnine od navedenega obdobja na znesek 14.000,00 SIT. S ponovno odločitvijo o zvišanju preživnine za čas od 1.3.1998 na znesek 14.000,00 SIT, je sodišče kršilo prepoved odločanja o že pravnomočno razsojenem zahtevku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92). Iz tega razloga, ki ga tožena stranka s pritožbo sicer ni uveljavljala, je pa po 2. odst. 365. člena ZPP predmet preizkusa sodbe prve stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. točki izreka glede zvišanja preživnine za čas od 1.3.1998 na znesek 14.000,00 SIT in v tem obsegu tožbo zavrglo (2. odst. 369. člena ZPP). Obe pritožbi pa utemeljeno grajata odločitev glede zvišanja preživnine (za 2.000,00 SIT v 1. točki izreka) in zavrnitve zvišanja preživnine (nad 16.000,00 do 20.000,00 SIT v 4. točki izreka). Glede preživninskega dela odločitve tožeča stranka upravičeno opozarja na pomanjkanje razlogov o tem, zakaj je primeren očetov prispevek 16.000,00 SIT, čeprav je potrebe mladoletne hčere ocenilo na 50.000,00 SIT mesečno. Tak zaključek je še bolj nejasen ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so premoženjske razmere na materini strani bistveno slabše (nezaposlenost, drugi mladoletni otroci) in ob tem, da je upoštevalo njeno skrb za vzgojo, varstvo in oskrbo otroka. Z odločitvijo, da je zmožnostim primeren očetov prispevek k preživljanju hčerke 16.000,00 SIT mesečno, čeprav ima boljše premoženjske razmere, ni drugič poročen in nima drugih mladoletnih otrok, je sodišče preostanek preživninskega bremena v znesku 34.000 SIT (v čemer je vštet tudi znesek otroškega dodatka, ki za enega otroka znaša 8.150,00 SIT) mesečno očitno naložilo na materina ramena. Ne samo, da je sodišče pomanjkljivo navedlo razloge glede višine očetovega prispevka, ampak je glede te odločitve povzročilo nejasnost in nasprotje med razlogi sodbe. Ob ugotovljenem pa pritožbeno sodišče mimo obeh pritožb v skladu z 2. odst. 370. člena ZPP le mora opozoriti, čeprav pritožbi ne izpodbijata dejanskega stanja glede ugotovljenih mesečnih otrokovih potreb v znesku 50.000,00 SIT, da je ob pritožbenem odločanju nastal opravičen dvom o resničnosti oziroma pravilnosti ugotovitve višine mesečnih potreb mladoletne hčerke, na katere se sicer opira sodba sodišča prve stopnje. Ker bo moralo o zahtevku na zvišanje preživnine nad že pravnomočnim zneskom 14.000,00 SIT sodišče prve stopnje ponovno odločati zaradi obstoja pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP), pritožbeno sodišče zaradi obstoja dvoma o resničnosti in pravilnosti dejstev glede mesečnih otrokovih potreb (zlasti kolikor je sodišče nekritično sledilo materinim navedbam, da za mld. hčerko vsakodnevno porabi ob šolski prehrani še 1.000,00 SIT za prehrano) sodišču prve stopnje nalaga, da v novem sojenju ponovno ugotovi in oceni otrokove mesečne potrebe. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa upravičeno uveljavlja tudi tožena stranka z navedbo, da pri ugotavljanju možnosti matere kot preživninske zavezanke sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo njenih zaposlitvenih možnosti. Temu očitku je treba pritrditi, saj se v postopku na prvi stopnji sodišče materini nezaposlenosti ni posvečalo, tako da je dejansko stanje o razlogih njene nezaposlenosti in morebitnih zaposlitvenih možnosti ostalo povsem neraziskano. Zaradi obstoja očitane procesne kršitve in iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v preživninskem delu glede zvišanja preživnine za 2.000,00 SIT v 1. točki izreka in glede zavrnitve zvišanja preživnine nad zneskom 16.000,00 SIT (do 20.000,00 SIT) v 4. točki izreka, posledično pa tudi v 3. točki glede odločitve o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (369. in 370. člen ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje predvsem odpraviti že omenjen dvom o resničnosti dejstev, ki se je pojavil glede potreb mladoletne preživninske upravičenke. Šele ko bo preverilo resničnost teh dejstev, bo glede na možnosti obeh zavezancev lahko ponovno odločalo o utemeljenosti zvišanja tožbenega zahtevka tudi nad 14.000,00 SIT mesečno. Ko bo ponovno (po potrebi tudi z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank) ugotavljalo možnosti obeh preživninskih zavezancev, bo sodišče prve stopnje moralo predvsem raziskati zaposlitvene oziroma pridobitne možnosti druge tožnice ter druga relevantna dejstva v skladu z določili 27. poglavja novega ZPP (Ur. list 26/99). Šele ob ponovnem celovitem ugotavljanju in ocenjevanju na eni strani potreb mladoletnega otroka kot preživninskega upravičenca in na drugi strani zmožnosti njegovih staršev kot preživninskih zavezancev (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) bo sodišče prve stopnje lahko materialnopravno pravilno odločilo o višini (zvišane) preživnine in jasno, razumljivo in popolno navedlo razloge za to. Glede na (delno) razveljavitev odločitve o zahtevku za zvišanje preživnine, nastale pritožbene trditve, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja (da je druga tožnica solastnica kmetije v k.o. Stranje, o višini stanovanjskih in drugih stroškov toženca), niti ne terjajo posebnega odgovora, sodišče prve stopnje pa naj jih upošteva, če in kolikor jih bo ocenilo za relevantne - torej za takšne, ki vplivajo na odmero (zvišane) preživnine. V celoti pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi verzijskega zahtevka v znesku 153.000,00 SIT s pripadki in o njegovi zavrnitvi nad prisojenim zneskom. V tem delu je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v 2. in 4. točki, kolikor se slednja nanaša na zavrnitev višjega verzijskega zahtevka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). V zvezi s tem so popolnoma neutemeljena toženčeva navajanja, da je drugotožnica prepozno vložila verzijsko tožbo, saj za to vrsto tožbe rok za vložitev ni predpisan. Nikjer tudi ni izrecno določeno, da bi moral biti toženec pred vložitvijo tožbe pozvan k plačilu povišane preživnine. Z verzijskim zahtevkom je druga tožnica upravičeno zahtevala povračilo povečanih izdatkov, ki so ji v vtoževanem obdobju nastali zaradi preživljanja mladoletne hčerke, ki jo je sicer dolžan preživljati tudi toženec (133. člen ZZZDR). Pravilno in popolno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi višino teh izdatkov, ki jih sicer izpodbija druga tožnica. Gre za izdatke, ki jih je pokrila namesto toženca zaradi povišanih stroškov preživljanja z vstopom hčerke v osnovno šolo. Kljub sicer matematičnemu izračunu pa je v prisojeni verzijski terjatvi, ki zaradi svoje narave (zalaganje obveznosti) nima značaja čiste denarne obveznosti, upoštevan tudi njen vzgojni in varstveni prispevek, katerega je materialno težko oceniti, da pa je upoštevan, je razvidno iz predhodne obrazložitve sodbe prve stopnje. Izrek o pridržanju odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.