Jedro

Tožnici (delavki tožene stranke) je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je upravičena do odpravnine po določbi 109. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 1.498,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 129,17 EUR, v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in izpodbija zamudno sodbo v celoti iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba ni utemeljena, saj predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka, poleg tega pa je povsem neobrazložena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo zgolj z vidika obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali pravilnosti materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ne pa tudi iz razlogov zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz teh razlogov skladno z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (prvi odstavek 318. člena ZPP) priznava dejanske tožbene navedbe, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Zato postanejo tožbene navedbe nesporne in jih v nadaljevanju ni potrebno dokazovati ter izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem roku iz določbe 277. člena ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevka za plačilo odpravnine, pri čemer takšno dejstvo ni v nasprotju s predloženimi listinami ali dejstvi, ki so splošno znana. Za presojo je pomembno, da je bila tožnica delavka tožene stranke, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delovno razmerje pa ji je prenehalo dne 5. 4. 2001, zaradi česar je upravičena do odpravnine, ki ji ob takšni odpovedi pripada po določbi 109. člena ZDR.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).