24. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 151/2005 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 1112/2004 z dne 24. 11. 2004 in s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. N 58/2003 z dne 2. 2. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov predlog za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila predmet kupoprodajnih pogodb z dne 31. 12. 1959 in z dne 10. 1. 1961. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo. Z izpodbijanim sklepom pa je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo revizijo in pritrdilo presoji sodišč prve in druge stopnje, da pritožnik ni dokazal, da je njegova nepremičnina prešla v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Kot neutemeljen je zavrnilo tudi očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

2.Pritožnik je vložil dve ustavni pritožbi zoper v izreku navedene sodne odločbe. Najprej je vložil ustavno pritožbo sam, potem pa še po pooblaščenki. Pritožnik v ustavni pritožbi, ki jo je vložil sam, sodiščem očita kršitev "zakonodaje Republike Slovenije" in neupoštevanje odločb Ustavnega sodišča[1], s katerimi je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določb ZDen in ustavnost ter zakonitost dveh podzakonskih predpisov, ki se uporabljata v denacionalizacijskih postopkih. Sklicuje se tudi na odločbo št. U-II-231/99 z dne 18. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 99/99 in OdlUS VIII, 254), s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o obravnavani pritožnikovi zahtevi za denacionalizacijo pristojno Okrajno sodišče v Celju. Višje sodišče v Celju naj bi kršilo 2., 3., 33. in 69. člen Ustave, prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 6/91 in nasl. – v nadaljevanju UZITUL) in Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Navaja, da se kršitev zakonodaje nanaša na poročila in cenitve izvedencev. Na cenitve in druge dokaze, ki naj bi bili bistveni za vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča, se nanašajo tudi očitki pritožnika, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki so v spisu. V ustavni pritožbi navaja še, da naj bi postopek, v katerem so bili izdani izpodbijani sklepi, potekal v "totalitarnem vzdušju" in da naj bi bil obravnavan kot "kaznjenec in ne kot denacionalizacijski upravičenec".

3.V drugi ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijanimi sklepi kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Navaja, da je bil v sklenitev pravnega posla prisiljen na tedaj običajen način in da so to dejstvo sodišča v drugih enakih primerih upoštevala, v njegovem primeru pa ne. Trdi, da so se vsi postopki (ki so njemu znani) končali z ugoditvijo zahtevku za denacionalizacijo, če je bilo v postopku zatrjevano, da so državni organi sklenitev kupoprodajne pogodbe izsilili z grožnjo arondacije. Sodišču očita še, da se o tem, da sta kar dva "kupca" izrecno zahtevala, naj se pogodba sklene namesto arondacijske odločbe, ni izjasnilo. Kršitev pravice do sodnega varstva pa utemeljuje s trditvijo, da je sodišče storilo vse, da bi ne ugodilo pritožnikovi zahtevi in da se je postopek vlekel več kot deset let, kar naj bi dokazoval spis št. N 58/2003.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je obe ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja združil (48. člen Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju Poslovnik).

5.Glede na navedbe v ustavnih pritožbah, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Predmet presoje v tem postopku torej ne morejo biti pritožnikovi očitki, s katerimi pritožnik zatrjuje in utemeljuje zgolj nepravilnost oziroma nezakonitost izpodbijane odločitve. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pa ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 2. in 3. člen Ustave, ker ta dva člena neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela. Enako velja za določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL, saj ne gre za določbo, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

6.Za sklep o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave niti v povezavi s 69. členom Ustave ne zadošča zgolj okoliščina, da odločitev sodišča, ki se nanaša na premoženjskopravno vprašanje, ni takšna, kakršno je pritožnik pričakoval. Zatrjevana kršitev je namreč podana, če odločitev sodišč temelji na takšnem pravnem stališču oziroma na takšnem razumevanju prava, ki je nezdružljivo s pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Pritožnik pa z navedbami v ustavnih pritožbah tega ne zatrjuje. Sklicuje se sicer na odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na presojo določb ZDen in dveh podzakonskih predpisov, vendar iz pritožnikovih navedb in iz prilog k ustavni pritožbi ni razvidno, iz česa naj bi izhajalo, da izpodbijana odločitev temelji na stališčih, ki so bila obravnavana v teh odločbah. Le odločba št. U-II-231/99 se nanaša na zadevo, v kateri so bile izdane izpodbijane sodne odločbe. Vendar je Ustavno sodišče z njo odločilo, da je o pritožnikovi zahtevi za denacionalizacijo pristojno odločati sodišče in ne upravni organ. Ta odločitev pa ne pomeni, da mora sodišče pritožnikovi zahtevi za denacionalizacijo ugoditi.

7.Ustavnopravno relevanten bi bil lahko le očitek pritožnika o odstopu od enotne sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je namreč lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik tega očitka ne izkaže s pavšalnim zatrjevanjem, da so se vsi (njemu znani) enaki postopki končali z ugoditvijo zahtevi za denacionalizacijo že zato, ker so sodišča upoštevala, da je bil prejšnji lastnik nepremičnine v sklenitev pravnega posla "prisiljen na tedaj običajen način". V ustavni pritožbi namreč ne navaja niti ene take sodne odločbe.

8.Trditev, da se sodišče ni izjasnilo o tem, da sta kar dva "kupca" izrecno zahtevala sklenitev pogodbe namesto arondacijske odločbe, ne drži. Že sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, zakaj ocenjujeta, da pogodba ni bila sklenjena namesto arondacije, kljub navedbam v pogodbah, da se sklepata zaradi arondacije. Zgolj dejstvo, da se pritožnik s tako oceno ne strinja, pa ne pomeni, da se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Zato pritožnik tudi s tem očitkom ni izkazal kršitve pravice iz 22. člena Ustave, iz katere sicer izhaja zahteva, da sodišče vse navedbe stranke vzame na znanje in da se do tistih, ki so v zadevi bistvene, tudi opredeli.

9.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, ki se nanaša na neupoštevanje oziroma neizvajanje dokazov. Že Višje sodišče je pojasnilo, zakaj sprememba namembnosti, do katere je prišlo več let po sklenitvi pogodbe, nima vpliva na materialnopravno pravilnost odločitve. Višje sodišče je pojasnilo tudi, da glede realnosti višine kupnine pritožnik ni predlagal dokaza z izvedencem in da višina kupnine niti ni bistvena, če sodišče zanesljivo ugotovi, da ob sklepanju pogodbe ni bilo sile, grožnje ali zvijače.

10.S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodišče storilo vse, da ne bi ugodilo pritožnikovi zahtevi, da je postopek potekal v "totalitarnem vzdušju" in da naj bi bil obravnavan kot "kaznjenec in ne kot denacionalizacijski upravičenec", pritožnik ne more utemeljiti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem in z odločitvijo sodišč ne strinja, pa tudi ne zadošča za utemeljitev zatrjevane kršitve.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

12.V delu, v katerem je mogoče pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopka šteti kot očitek o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pa je treba upoštevati, da se ta očitek nanaša na že končan postopek v upravnem sporu. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Odločba št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93 in OdlUS II, 23), odločba št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 (Uradni list RS, št. 3/95 in OdlUS III, 135), odločba št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 (Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42), odločba št. U-I-103/97 (pritožnik napačno navaja št. 103/93) z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 67).