Jedro

Iz navedb tožeče stranke, da je nacionalizirana zemljišča meliorirala, jih obdala z melioracijskimi jarki in da so vlaganja v melioracijo celo presegala vrednost zemljišč, je treba šteti, da uveljavlja večjo vrednost zemljišča v smislu 25. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 20.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo občine z dne 22.7.1992, s katero je ta odločil, da se denacionalizacijski upravičenki M.V. na parc. št. 2548/1 vl. št. 1514 vpiše lastninska pravica v deležu 12.617/78.777, na kateri ima pravico uporabe kmetijski kombinat, s tem, da ima zavezanec še nadalje pravico uporabe navedene nepremičnine 5 let po pravnomočnosti odločbe oziroma največ 7 let po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji, v kolikor se stranki ne sporazumeta drugače. Med drugim je s to odločbo bilo tudi odločeno, da se odškodnina, ki je bila izplačana za to nepremičnino ne upošteva, ker je znašala samo 12,33 % realne vrednosti. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je pravna podlaga za denacionalizacijo podana, saj so bila zemljišča podržavljena na podlagi zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, kot odškodnina pa ni bilo dano drugo ustrezno zemljišče. Plačana odškodnina ne presega 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča, zato se ne upošteva. Določba 4. točke 19. člena zakona o denacionalizaciji se ne uporablja za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov, ampak se za to uporabljajo določbe 27. člena tega zakona. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na določbe 20. in 21. člena, saj pritožnik ni z ničemer dokazal, da so bila v usposobitev vložena velika finančna sredstva in da bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov in da bi prišlo do motenj v poslovanju pritožnika.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o velikih vlaganjih, navaja, da je pravno naziranje tožene stranke zmotno, saj vsak odpis od kompleksa pomeni okrnjenost kompleksa. Vse skupaj pa pomeni izpad dohodka, odpuščanje delavcev, opuščanje dejavnosti - pridobivanja hrane - in končno likvidacijo ali stečaj podjetja. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in da ugotovi, da arondacijska odločba nadomešča kupoprodajno pogodbo.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na razgovoru v zvezi z obravnavano denacionalizacijo, ki je bil pri prvostopnem upravnem organu 21.4.1992 (zapis na listu št. 11) navajala, da gre za meliorirana zemljišča, ki so oblikovana v različno velike table, obdane z melioracijskimi jarki. Vlaganja v melioracijo naj bi celo presegla realno vrednost zemljišč pred melioracijo, sredstva za melioracijo pa naj bi pridobila s krediti, ki jih je morala odplačati. Teh svojih navedb tožeča stranka res ni dovolj precizirala, je pa kljub temu iz njih moč zaključiti, da tožeča stranka opozarja na povečano vrednost nepremičnine v smislu 25. člena zakona o denacionalizaciji, ni pa glede tega predložila ustreznih dokazov. Iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi upravni organ tožečo stranko k temu pozval, kar bi po določbi 2. odstavka 137. člena zakona o splošnem upravnem postopku moral, in šele, če tožeča stranka svojih navedb ne bi natančno in določno opredelila in ne predložila ustreznih dokazov, bi lahko upravni organ odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Ker upravni organ ni postopal tako, je kršil pravila postopka, zato je sodišče odločbo odpravilo.

V zvezi z ugotavljanjem, ali se je vrednost zemljišč zaradi vlaganja v melioracijo bistveno povečala (25. člen zakona o denacionalizaciji), bo vsekakor treba opraviti obravnavo, saj bo treba ugotoviti stanje zemljišča ob podržavljenju in sedanje stanje. Povečanje vrednosti ni nujno enako vloženim sredstvom, kot meni tožeča stranka, lahko je celo večje, običajno pa je seveda obratno. Iz spisom priložene fotokopije odločbe stalne arondacijske komisije pri Občinskem ljudskem odboru z dne 29.3.1963 izhaja, da so predmetna zemljišča bila podržavljena na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, navedenega pod točko 29, 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji. Taka zemljišča pa se vračajo, če upravičenci niso dobili ustreznega nadomestnega zemljišča, ne glede na to, kakšno odškodnino so dobili v denarju. Višina prejete odškodnine je pomembna le za presojo, ali jo je upravičenec, glede na določbo 1. odstavka 72. člena zakona o denacionalizaciji, dolžan vrniti ali ne. Ni pa jasno, kaj želi tožeča stranka doseči s sklicevanjem na sporazum med upravičenko in KZ. Med predloženimi upravnimi spisi nobenega sporazuma ni. Če tožeča stranka meni, da je pomemben za odločitev, ga mora predložiti in navesti, kaj z njim dokazuje.

Skladno z določbo 1. odstavka 20. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije bo treba kot stranko - zavezanca - v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.