Jedro

Če upravni organ v sklopu ministrstva sklene (kot kupec) prodajno pogodbo za določeno blago, predstavlja ta posel gospodarsko pogodbo, ker upravni organ pri tem ne nastopa kot organ oblasti, ampak kot civilna pravna oseba.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 290,778.600,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka in sicer po državnem pravobranilcu pa tudi sama revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in (smiselno) vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija sicer nima prav, ko trdi, da za obravnavano terjatev tožeče stranke prihaja v poštev petletni zastaralni rok (očitno misli pri tem na splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR), ker meni, da obravnavana pogodba št... z dne 10.10.1991, po kateri je tožena stranka prodala tožeči stranki 14,903.500 kg pšenice letine 1991 za potrebe republiških blagovnih rezerv, ni posel blagovnega prometa, ker je bila tožeča stranka v času sklenitve pogodbe po 10. točki 4. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Uradni list RS, št. 27/91) upravni organ v sestavi Ministrstva za trgovino. Revizija spregleda, da pri tem poslu tožeča stranka ni nastopala kot nosilec državne oblasti, ampak kot civilno pravni subjekt in da je v skladu z določilom 14. člena citiranega zakona opravljala tudi zadeve, ki se nanašajo na opravljanje trgovinske dejavnosti. Zato obravnavana pogodba predstavlja pogodbo o prometu blaga, za katero prihaja v poštev triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR.

Sicer pa revizija podredno meni, da tudi triletni zastaralni rok ni potekel, saj je bila tožba vložena 27.10.1994, tožena stranka pa bi pšenico letnika 1991 lahko dobavila tožeči stranki v jeseni 1991 vse do januarja 1992. V tej zvezi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem pričetka teka triletnega zastaralnega roka, temveč je samo zaključilo, da je ta rok do vložitve tožbe dne 27.10.1991 potekel. Sodišče druge stopnje pa je s mo ugotovilo na podlagi dveh listin in sicer potrdila o lastništvu in skladiščnici (prav: skladiščnega prejemka), da je zastaralni rok treh let pričel teči vsaj s sklenitvijo pismene pogodbe dne 10.10.1991. Revizija upravičeno očita sodišču druge stopnje, da to dejansko ugotovitev temelji na skladiščnem prejemku kot dokazu, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo. Iz podatkov v spisu izhaja utemeljenost tega očitka. Tožeča stranka izrecno sicer ne citira, katero določbo ZPP je sodišče druge stopnje s tem kršilo, očita le bistveno kršitev določil postopka. Toda iz prikazane vsebine tožničinih izvajanj sledi, da očita sodišču druge stopnje nedopustno izvajanje dokazov in nedopustno ugotavljanje dejanskega stanja. Pri tem ima revizija prav, kajti sodišče druge stopnje mora v primeru, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva, ali izvesti nove dokaze, razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje, kot to določa tretji odstavek 370. člena ZPP. Ker te določbe ni upoštevalo, je bistveno kršilo določila postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, saj je vprašanje pričetka tega zastaralnega roka, na kar se sporna dejanska ugotovitev nanaša, odločilnega pomena za pravilno razsojo v tem sporu.

Že glede na to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo za zadevo pomembnega dokaza, nedopustno pa ga je izvedlo sodišče druge stopnje samo, je bilo treba ugoditi predlogu revizije in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti. V novem postopku se bo treba izogniti očitanim kršitvam.

Tožeča stranka nadalje vztraja v reviziji na že doslej podani trditvi, da je tožena stranka bila z vtoževanim zneskom neupravičeno obogatena, "saj nihče ne more prejeti denarja za neizpolnitev pogodbe" in se pri tem sklicuje na določilo četrtega odstavka 210. člena ZOR.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako razlagovanje tožeče stranke zavrnili. Menili sta, da tožena stranka ni bila obogatena, ampak da je bila obogatena bivša JLA, ki je obravnavano pšenico odpeljala, poleg tega pa je tožena stranka prejeto kupnino porabila za plačilo bančnega kredita, ki ga je dobila vnaprej za financiranje sklenjene pogodbe. Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da "tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na pravno poslovni podlagi, tak zahtevek pa izključuje zahtevke iz obogatitve, ki temeljijo na neposlovni podlagi".

V tej zvezi revizijsko sodišče ugotavlja, da so zaenkrat takšna izvajanja nezanesljiva, ker še ni bilo rešeno osnovno vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost za dobavo in s tem skladiščenje pšenice v skladu s pogodbo z dne 10.10.1991. Pravne posledice v primeru, da je tožena stranka pogodbo izpolnila, pa so drugačne od posledic, če pogodbe ni izpolnila. Od tega pa utegne biti odvisna tudi uporaba določenega zastaralnega roka in pričetek njegovega teka.

Šele po razčiščenju teh vprašanj, ki se tičejo dejanske podlage, bo mogoče materialnopravne določbe o zastaranju pravilno uporabiti. Tudi zato je bilo treba reviziji ugoditi in v skladu z določilom drugega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti.

Končno še revizija same tožeče stranke uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ji niso bila vročena sodna pisanja in ji zato ni bilo mogoče nastopati na sodišču, za zastopanje pa tudi ni nikogar pooblastila. Takšno izvajanje je neutemeljeno. Tožeča stranka spregleda, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije zakoniti zastopnik tudi za upravne organe, saj 7. člen Zakona o državnem pravobranilstvu RS (Uradni list RS, št. 20/97) določa, da "Državno pravobranilstvo pred sodiščem zastopa državo, njene organe in upravne organizacije". Zato za zakonito zastopanje, ki torej nastopi že na podlagi zakona samega, seveda ni potrebno pooblastilo. Po določilu prvega odstavka 138. člena ZPP pa se sodna pisanja načelno vročajo zakonitemu zastopniku, ne pa stranki sami.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.