Jedro

Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženko po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih zasebnega tožilca ter nagradi in potrebnih izdatkih njegovega pooblaščenca po 7. točki citirane zakonske določbe. Izraza vseh stroškov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vse stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi, če bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 7. in 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca (po pooblastilu) v obsodilni sodbi dolžna povrniti obdolženka, bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Sodišče mora namreč o stroških postopka odločiti v vsaki odločbi.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca B. B. se delno ugodi in se v obsodilnem delu pod točko I/A izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se v besedilu doda, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku obdolženka dolžna povrniti potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

II. V preostalem se pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 7732/2021 z dne 21. 3. 2023 pod točko I/A izreka (obsodilni del sodbe) obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, nakar ji je po 3. in 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II/B izreka (oprostilni del sodbe) je obdolženko po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev osmih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Pod točko III izreka je zasebnega tožilca po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper oprostilni del sodbe in zoper odločbo o stroških kazenskega postopka v obsodilnem delu sodbe se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da je obdolženka v obsodilnem delu sodbe dolžna zasebnemu tožilcu povrniti njegove izdatke in stroške njegovega pooblaščenca, kakor tudi izdatke in stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca so odgovorili obdolženkini zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške pisarne M. d.o.o., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K obsodilnemu delu izpodbijane sodbe (točka I/A izreka)

5. Pooblaščenec ima prav, ko smiselno uveljavlja kršitev zakona po tretjem odstavku 374. člena ZKP z navedbami, da je v obsodilnem delu izpodbijane sodbe pod točko I/A izreka izostala odločitev, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca. Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženko po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih zasebnega tožilca ter nagradi in potrebnih izdatkih njegovega pooblaščenca po 7. točki citirane zakonske določbe. Izraza vseh stroškov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vse stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi, če bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 7. in 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP.1 Ker je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca (po pooblastilu) v obsodilni sodbi dolžna povrniti obdolženka, bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Sodišče mora namreč o stroških postopka odločiti v vsaki odločbi. Glede na navedeno je pritožba v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost odpravilo tako, da je izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

K oprostilnemu delu izpodbijane sodbe (točka II/B izreka)

6. S trditvijo, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih glede kaznivega dejanja pod točko 3 njenega izreka, pooblaščenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno, saj sodišče prve stopnje v tem delu ni navedlo zgolj, da ni zadosti dokazov, da bi bilo moč obdolženki z gotovostjo očitati storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kot to netočno trdi pooblaščenec, temveč je takšno svojo presojo povsem konkretno in prepričljivo pojasnilo v točkah 81, 85 in 86 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pooblaščenec očitno zanemari. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

7. Neutemeljeno pooblaščenec uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa pravilno in zanesljivo zaključilo, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zato jo je utemeljeno obtožbe oprostilo.

8. Ključno vprašanje obravnavane zadeve je, ali je obdolženka z zapisi v SMS sporočilih, namenjenih svoji hčeri C. C., razžalila zasebnega tožilca – svojega bivšega zakonskega partnerja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, da zasebni tožilec ni predložil vseh in celotnih sporočil, ki sta si jih izmenjali obdolženka in C. C., temveč samo iz konteksta iztrgane dele izjav, ki so bile po oceni zasebnega tožilca zanj žaljive. Prav tako je sodišče prve stopnje pri svoji presoji, poleg vsebine sporočil, utemeljeno upoštevalo vse spremljevalne okoliščine obravnavanega primera (čas očitanih razžalitev, okoliščine in navade, osebo, kateri so bile žalitve namenjene, ter medsebojne odnose zasebnega tožilca in obdolženke), kot to narekuje ustaljena sodna praksa.2 Ugotovilo je, da sta obdolženka in C. C. (mati in hči) do tedaj imeli dokaj dobre odnose, medtem ko slednja s svojim očetom – zasebnim tožilcem ni imela nobenih stikov vse od razveze zakonske zveze med obdolženko in zasebnim tožilcem v letu 2007 (torej približno 12 let); da so bila SMS sporočila del zasebne in intimne korespondence med materjo in hčerko, med katerima je kasneje prišlo do spora, zaradi katerega se je C. C. preselila k zasebnemu tožilcu in njegovemu novemu partnerju ter mu dala na razpolago vso korespondenco, ki si jo je izmenjevala z materjo; da obdolženka utemeljeno ni pričakovala oziroma imela namena, da se bo zasebni tožilec kadarkoli seznanil s SMS sporočili; da med obdolženko in zasebnim tožilcem obstajajo konflikti oziroma nesoglasja vse od razveze njune zakonske zveze leta 2007; da so med obdolženko in zasebnim tožilcem v teku različni sodni postopki; da se je vsebina SMS sporočil primarno nanašala na ravnanja C. C. oziroma njenega partnerja E. E., ne pa izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebnega tožilca; da v zapisanih izjavah obdolženke v SMS sporočilih bodisi ni mogoče določno ugotoviti, na koga točno se nanašajo, bodisi ne pomenijo žalitve v objektivnem smislu; ter da je šlo med obdolženko in C. C. za domač in ustaljen način komunikacije, ko je tudi slednja uporabljala besedo peder, kot je pojasnil zasebni tožilec.

9. V luči navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo vsebino poslanih SMS sporočil glede kaznivih dejanj pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe. Sicer je soglašati s pooblaščencem, da je uporaba besede peder lahko objektivno žaljiva, četudi je zasebni tožilec dejansko istospolno usmerjen,3 vendar iz vsebine obravnavanih SMS sporočil pod točkami 1/a, 1/c, 1/d izreka izpodbijane sodbe, v katerih je obdolženka uporabila navedeno besedo, tudi po presoji pritožbenega sodišča z vso gotovostjo ni mogoče zaključiti, da je s tem poimenovala ravno obdolženca. Povsem mogoče je, da je obdolženka imela v mislih partnerja zasebnega tožilca (kot je to predmet zadeve III K 9808/2021) ali koga drugega, tako se ni mogoče strinjati s pooblaščencem, da se je beseda peder nanašala na zasebnega tožilca, saj tega na podlagi zapisane vsebine in razpoložljivih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti z gotovostjo. Neuspešno je tudi sklicevanje pooblaščenca na zagovor obdolženke in izpovedbo priče D. D., saj sta oba v tej zvezi utemeljeno navedla, da so SMS sporočila, ki jih je predložil zasebni tožilec vzeta iz konteksta in da ni odgovorov C. C. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da so bila SMS sporočila, kolikor vsebine in konteksta se iz njih da razbrati, v svojem jedru usmerjena zlasti na kritiko ravnanj C. C. Obdolženka je slednjo resda primerjala z očetom – zasebnim tožilcem (točke 1/b, 1e, 1/f izreka izpodbijane sodbe) ter jo kritizirala na oster in čustven način, vendar njena kritika glede zasebnega tožilca ni prešla na osebno raven in v njenih besedah ni bilo zaznati podcenjevanja, zaničevanja, nespoštovanja dostojanstva, posmehovanja ali sramotenja. Takega zaključka pooblaščenec ne uspe izpodbiti z lastno vrednostno interpretacijo posameznih izjav, katerim pripisuje širši pomen, kot je tega mogoče razbrati. Tako ni jasno, kako naj bi besede,„še na slabšem glasu si sedaj, ko imaš njega, kot s tem, od koga si hčerka,“ merile na homoseksualnost zasebnega tožilca, kot to trdi pooblaščenec, saj brez relevantnega konteksta in ob časovni nepovezanosti SMS sporočil takšnega zaključka ni mogoče sprejeti. Prav tako je pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje glede presoje žaljivosti izjav, „sram te je lahko, maš črno dušo imas ti srce taka si kot foter in vsi ABC, razen brata,“ kakor tudi „danes na sodišču iz tvojih ust same laži, a sem te tako vzgajala? A si se na hitro na lezla prakse od očeta“. Tudi iz navedenega povezava s spolno usmerjenostjo zasebnega tožilca ni razvidna, kot si to daljnosežno interpretira pooblaščenec. Ob tem pa kot bistveno zanemari predvsem, da ima svoboda izražanja pomen tudi v zasebnih odnosih, pri čemer ima posameznikova pravica do izražanja misli, ki jih v zasebni komunikaciji prenese svojemu najbližjemu sorodniku in se nanašajo na neko drugo osebo, toliko večjo težo ob tehtanju s kolidirajočo pravico do varstva osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo v luči ugotovljenih dejanskih okoliščin neživljenjsko in nerazumno omejiti materino pravico, da hčerki izrazi svoje mišljenje, čeprav na bolj oster in manj obziren, a njima (očitno) običajen način komunikacije.4 Obdolženka tako ni prestopila dopustne okvire pravice do svobode izražanja in s svojimi izjavami ni nedopustno posegla v pravico do časti in dobrega imena zasebnega tožilca.

10. Izhajajoč iz že obrazloženega, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki tudi v zapisu, „imaš identično zgodbo, oba H., obe familiji lopovski“ (točka 3 izreka izpodbijane sodbe), ni moglo z gotovostjo razbrati, na koga se navedena izjava nanaša, saj ne omenja niti zasebnega tožilca niti E. E., medtem ko zaradi manjkajočega konteksta zapisa, navedenih tudi na drugačen način ni bilo mogoče razpoznati. Pooblaščenec v zvezi z manjkajočimi SMS sporočili sicer zatrjuje, da bi morala obdolženka dokazovati drugače in v tej zvezi skuša prevaliti dokazno breme nanjo. Vendar neuspešno, saj dokazno breme v skladu z domnevo nedolžnosti nosi upravičeni tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, pri čemer mora sodišče, kadar upravičeni tožilec (tako težkega) bremena ne zmore, obdolženca obtožbe oprostiti. Tudi sicer pa pooblaščenec, razen tega, da podaja interpretacijo inkriminiranih zapisov, konkretno ne pojasni preostale vsebine SMS sporočil obdolženke in njene hčerke, iz katere bi zasebnega tožilca bilo mogoče določno razpoznati. Četudi bi bilo mogoče pritrditi stališču pooblaščenca o določljivost zasebnega tožilca, pa vnovič ne gre zanemariti dejanskih okoliščin obravnavanega primera, ki drugačne odločitve ne narekujejo. Vse prepoznavne spremljevalne okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi glede SMS sporočil pod točko 5 izreka izpodbijane sodbe, ki sta bili (za razliko od preostalih) poslani neposredno zasebnemu tožilcu. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje podalo ustrezne razloge v točki 83 obrazložitve izpodbijane sodbe, pooblaščenec pa z golim zatrjevanjem nasprotnega ne more prepričati v drugačno odločitev. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami pooblaščenca, s katerimi opisuje subjektivno doživljanje zasebnega tožilca, pa je le dodati, da to za obstoj kaznivega dejanja ni odločilno, pač pa mora ravnanje obdolženca tudi objektivno pomeniti žalitev, podcenjevanje ali kakršnokoli drugo negativno vrednotenje, kar v obravnavani zadevi ni primer.

11. Povsem brez podlage se izkaže tudi pritožbena graja zaključkov sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe, ki naj bi ga obdolženka storila z objavo zapisa na Facebook profilu, saj je sodišče prve stopnje glede na čas navedenega zapisa in tedaj veljavne ukrepe zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19, ob upoštevanju uporabe smejočih se emotikonov, utemeljeno presodilo, da gre za očitno humorno izjavo, usmerjeno v kritiko politične oblasti. Pooblaščenec zato ne more prepričati v nasprotno z razlago fraze „držati koga na kratko“ in izpostavljanjem zagovora obdolženke, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za trditve, ki bi lahko škodile časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca. Tudi sicer pa so za kaznivo dejanje obdolžitve navedene besede tako splošne, da jih niti ni mogoče dokazovati, medtem ko v smislu kaznivega dejanja razžalitve po sami vsebini ne dosegajo praga žaljivosti.

12. Pooblaščenec mestoma neutemeljeno graja še zaključke sodišča prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da z zadostno stopnjo gotovosti ni moglo zaključiti, da se je obdolženka zavedala, da imajo njene trditve žaljivo vsebino oziroma da utegnejo prizadeti čast in dobro ime zasebnega tožilca. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede odnosov med obdolženko, zasebnim tožilcem in C. C. ter vse preostale relevantne okoliščine primera, je namreč sodišče prve stopnje v točkah 85 in 86 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno presodilo pomen dejstva, da posamezna SMS sporočila niso bila namenjena zasebnemu tožilcu in da obdolženka utemeljeno ni pričakovala, da se bo zasebni tožilec kadarkoli z njimi seznanil, zato pooblaščenec slednje neutemeljeno graja. Glede samega namena razžalitve pa je ob tem le še dodati, da slednji, čeprav ni sestavina naklepa, nedvomno predstavlja eno od relevantnih okoliščin za odločanje o žaljivosti obdolženkinih izjav, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

13. Glede na navedeno, in ker pooblaščenec tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je njegova pritožba zoper oprostilni izrek izpodbijane sodbe neutemeljena.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 221. 2 Sodba VS RS I Ips 77195/2010 z dne 5. 9. 2013 in druge. 3 Če se prizadetemu očitajo resnična dejstva, ki objektivno zmanjšujejo njegovo čast, gre lahko za t.i. formalno razžalitev (tako Šorli M., Čeferin R., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika – KZ-1, Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2019, str. 853). 4 Prim. sodbo VSK II Kp 14443/2020 z dne 4. 3. 2021.