Jedro

Tožnik je uveljavljal za sporno obdobje priznanje delovnega razmerja in iz tega naslova pripadajoče prejemke od tožene stranke, ki je bila njegov delodajalec, kar pomeni, da je bila ta skladno z dokaznim bremenom dolžna preveriti, če je bil tožnik v tem času zaposlen oziroma je imel priznane pravice iz delovnega razmerja tudi pri drugem delodajalcu. V tej zvezi velja pravilo, da je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana z odločitvijo sodišča, ki je zanjo neugodna. Zato se v konkretnem primeru ne more upoštevati odločba ZPIZ, ki jo je tožena stranka pridobila po pravnomočnosti sodbe, ko je bilo odločeno o glavni stvari, s katerim je navedeni zavod zavrnil lastnost tožnika kot zavarovanca za določeno obdobje. Tožena stranka je imela možnost pridobiti za navedeno obdobje podatke o tožnikovem zavarovanju oziroma statusu delovnega razmerja že prej pri pristojnih državnih organih, zaradi česar se sedaj v predlogu za obnovo postopka ne more sklicevati na to, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla preizkusiti oziroma glede tega pridobiti ustreznih listinskih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in predlog za obnovo postopka zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 422,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v sporu na predlog tožene stranke dovolilo obnovo in razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 205/2011 z dne 26. 10. 2011 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I Pd 1830/2009 z dne 9. 12. 2010 in sicer v drugi, četrti in peti alineji 4. točke izreka. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožene stranke, da je bil tožnik v obdobju od 1. 7. 2009 do 11. 1. 2010 v delovnem razmerju pri A d.o.o., zaradi česar do prejemkov, ki bi mu šli s strani tožene stranke v navedenem obdobju po pravnomočni sodbi, ne bi bil upravičen, zaradi česar bi bila glede tega za toženo stranko izdana ugodnejša sodba.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče skladno z določbo drugega odstavka 319. člena pazi po uradni dolžnosti, da ne bi odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. V konkretnem primeru je bilo temu tako, zaradi česar ponovna dovolitev sojenja o isti stvari ne more biti sprejemljiva. Tožena stranka utemeljuje predlog za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP z novimi dejstvi oziroma novimi dokazi v zvezi s tožnikovim statusom po prenehanju delovnega razmerja. Ker je imela možnost pridobiti te podatke od ustreznih organov že med postopkom pred pravnomočnostjo sodbe, je potrebno njen predlog po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP zavreči. Kasnejša dejstva in dokazi ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Glede tega se sklicuje na sprejete sklepe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 162/2009, VIII Ips 526/2007, VIII Ips 562/2007 in VIII Ips 560/2007. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog za obnovo kot nedovoljen zavrže. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje o predlogu za obnovo postopka ni pravilno odločilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP se sme dovoliti obnova postopka, če stranka zve za nova dejstva, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP se sme iz tega razloga dovoliti obnova samo, če stranka novega dejstva ali dokaze brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Stranka mora tako navesti in utemeljiti predlog, zakaj okoliščine, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljaviti že v času rednega postopka.

Sodišče prve stopnje je v zadevi sledilo predlogu tožene stranke, da je o delovnem razmerju tožnika in iz tega naslova pridobljenih pravicah v obdobju od 1. 7. 2009 do 11. 1. 2010, ko je bil zaposlen pri A d.o.o., zvedela po pridobitvi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 2. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je na navedeni podlagi štelo, da tožnik v spornem času po pravnomočni sodbi, opr. št. I Pd 1830/2009, ne more biti hkrati upravičen do prejemkov iz tega obdobja tudi od tožene stranke, kar pomeni, da bi morala biti glede tega za njo izdana ugodnejša sodba.

Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in z odločitvijo o dovolitvi obnove postopka v navedeni pravnomočni sodbi ne strinja. V delovnih sporih, v katerih je predmet obravnavanje zahtevkov o statusu delavca in presoja o dajatvenih pravicah, je dokazno breme na delodajalcu. Tožnik je uveljavljal za sporno obdobje priznanje delovnega razmerja in iz tega naslova pripadajoče prejemke od tožene stranke, ki je bila njegov delodajalec, kar pomeni, da je bila ta skladno z dokaznim bremenom dolžna preveriti, če je bil tožnik v tem času zaposlen oziroma je imel priznane pravice iz delovnega razmerja tudi pri drugem delodajalcu. V tej zvezi velja pravilo, da je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana z odločitvijo sodišča, ki je zanjo neugodna (tako J. Zobec, pravdni postopek, zakon s komentarjem, leto 2006, druga knjiga, stran 380).

Zato se v konkretnem primeru ne more upoštevati odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 2. 7. 2012, ki jo je tožena stranka pridobila po pravnomočnosti sodbe, ko je bilo odločeno o glavni stvari, s katerim je navedeni zavod zavrnil lastnost tožnika kot zavarovanca v obdobju od 1. 7. 2009 do 11. 1. 2010. Kot je že ugotovljeno, je imela tožena stranka možnost pridobiti za navedeno obdobje podatke o tožnikovem zavarovanju oziroma statusu delovnega razmerja že prej pri pristojnih državnih organih, zaradi česar se sedaj v predlogu za obnovo postopka ne more sklicevati na to, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla preizkusiti oziroma glede tega pridobiti ustreznih listinskih dokazov.

V skladu z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, kot je to vse razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče navaja, da bo sicer tožena stranka dejstvo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, pri katerem je bil deležen tudi prejemkov oziroma dajatvenih pravic, ki so predmet tega spora, lahko uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku oziroma bo to upoštevala pri dokončni realizaciji pravnomočne sodbe.

Tožnik je v zvezi s pritožbo, zaradi zastopanja po pooblaščencu, priglasil stroške. Ker je bil z njo uspešen, mu je pritožbeno sodišče skladno s tar. št. 3302, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo pritožbene stroške v znesku 422,92 EUR ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).