Jedro

Ob razveljavitvi sklepov o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, delavec (tožnik) utemeljeno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, kolikor se v vmesnem obdobju ni zaposlil pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa o začasni odstranitvi z dela z dne 17.2. 1995 kot neutemeljen zavrne; - v 2. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožnici za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja, kolikor teh pravic v tem času ni pridobila pri drugem delodajalcu; - v 4. točki izreka spremeni tako, da se znesek 77.917,50 SIT zniža na 70.267,50 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinim zahtevkom in razveljavilo sklepa tožene stranke o začasni odstranitvi tožnice iz podjetja z dne 17.2. in 12.5.1995 ter sklepa tožene stranke z dne 30.3.1995 in 12.5.1995, s katerima je bil tožnici po izvedenem disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, posledično pa toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji za nazaj prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom pripadajoče plače ter ji povrne 77.917,50 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je tožnica zoper sklep o začasni odstranitvi iz podjetja z dne 17.2.1995 pravočasno ugovarjala, tako da je drugostopni organ njen ugovor neutemeljeno zavrgel, saj je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil prvostopni sklep tožnici vročen že 17.2.1995. Prvostopni sklep o začasni odstranitvi iz podjetja pa naj bi bil nezakonit tudi zato, ker zoper tožnico ni bil uveden disciplinski postopek za kršitev, za katero bi bil predviden obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, tega sklepa pa v zakonitem roku direktor tožene stranke tudi ni dal v potrditev pristojnemu organu. Disciplinska sklepa pa naj bi bila nezakonita, ker je trimesečni rok za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico v tem primeru že potekel. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevkov, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je tožnica zamudila rok za ugovor zoper sklep o začasni odstranitvi iz podjetja z dne 17.2.1995, tako da je ta postal pravnomočen, vztraja pri trditvah, da je direktor tožene stranke šele v mesecu novembru 1994 izvedel, da je ravno tožnica dala M. L. podatke, ki so predstavljali poslovno tajnost, tako da o tem ni bil obveščen že 4. oktobra 1994. Hkrati navaja, da se je po prenehanju delovnega razmerja tožnica zaposlila pri družbi Š. d.o.o., D., tako da je ni mogoče več v celoti reintegrirati v delovno razmerje pri toženi stranki, sodišče pa je tožnici tudi stroške postopka previsoko odmerilo.

V odgovoru na pritožbo je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnici prvostopni sklep o začasni odstranitvi iz podjetja dejansko vročen že 17.2.1995, tako da je drugostopni organ dne 12.5.1995 tožničin ugovor z dne 6.3.1995 neutemeljeno zavrgel. Ob prepričljivi izpovedbi tožnice, da je bila dne 17.2.1995 na dopustu, da je na fotokopiji vročilnice, oz.

izjave o vročitvi z dne 17.2.1995 dejansko fotokopija njenega podpisa, da pa originala takšne listine ni nikoli podpisala in je prejela sporni sklep šele kasneje ter na drugi strani ob splošno znanih tehničnih možnostih za prirejanje fotokopij raznih listin, je prvostopno sodišče v tem primeru od tožene stranke utemeljeno zahtevalo predložitev originala listine vročilnice z dne 17.2.1995. Ker tožena stranka originala te listine sodišču ni predložila in tega ni storila niti v pritožbenem postopku, je prvostopno sodišče na podlagi proste ocene vseh dokazov, ki jih je imelo na voljo, utemeljeno prišlo do gornjega zaključka.

Ne glede na povedano pa je pritožba utemeljena vsaj glede razveljavitve prvostopnega sklepa o suspenzu z dne 17.2.1995, ki je pričel učinkovati takoj in ga je ob gornjih ugotovitvah, na podlagi katerih njegova pravnomočnost še ni nastopila, sodišče moralo presojati v okviru določb 3. odst. 24. člena ZDSS. Pri presoji tega sklepa pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Po uveljavitvi novele ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 42/90) je tudi za odločanje o začasni odstranitvi delavca iz podjetja v smislu določb 95. člena ZDR pristojen poslovodni organ oz. uprava delniške družbe.

Potrjevanje začasne odstranitve delavca z dela na pristojnem organu v smislu 3. odst. 69. člena prvotnega besedila ZTPDR pride tako v poštev le v primerih, da gre za takojšnjo odstranitev delavca z dela z nalogom s strani pooblaščenega delavca, ki sicer ni kompetenten za odločanje o redni odstranitvi iz organizacije.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o tožničini začasni odstranitvi iz podjetja dne 17.2.1995 formalno zakonito odločil direktor tožene stranke, ki je imel za takšno odločitev takrat tudi zakonito podlago v zahtevku za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi hujše kršitve delovne dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v smislu 1. odst. 95. člena ZDR lahko razlog za začasno odstranitev delavca uvedba disciplinskega postopka zaradi domnevne storitve vsake hujše kršitve delovne obveznosti, za katero je predvidena možnost izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 17.2.1995 o začasni odstranitvi tožnice iz podjetja, v času njegove izdaje formalno ni bil nezakonit. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v tem delu zavrnilo.

Glede razveljavitve spornih disciplinskih sklepov pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotavljalo, da je bil direktor tožene stranke že 4.10.1994 seznanjen s tem, da je tožnica, kot takratna vodja računovodstva, kontaktirala s sodelavcem L. o podatkih, za katere je tožena stranka zatrjevala, da so pomenili poslovno tajnost. To izhaja tako iz pisma, ki so ga dan pred tem tožnica ter sodelavec L. in še ena sodelavka naslovili na direktorja toženke, kot tudi iz razgovora, ki se je vršil tega dne pri direktorju o vsebini tega pisma. Ker je od tega datuma do vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka dne 17.2.1995 že zdavnaj potekel trimesečni subjektivni zastaralni rok za začetek disciplinskega postopka iz 1. odst. 67. člena ZTPDR, očitek izdaje poslovne tajnosti sodelavcu L. ni mogel biti več predmet disciplinskega postopka zoper tožnico.

V postopku na prvi stopnji je bilo prepričljivo ugotovljeno, da spornih podatkov kasneje novinarju ni posredovala tožnica. Zato očitek objave podatkov, ki naj bi pomenili poslovno tajnost, v odnosu do tožnice ni bil utemeljen. Kolikor pa je bila tožnica kasneje v mesecu novembru 1994 udeležena pri objavi odgovora direktorju tožene stranke na njegov pismeni odziv v javnih glasilih, pa seveda ni moglo biti več govora o izdaji poslovne tajnosti, saj so bili vsi podatki, obravnavani v odgovoru, pred tem že objavljeni.

Glede na povedano je v tem primeru prvostopno sodišče sporne disciplinske sklepe utemeljeno razveljavilo in disciplinski postopek zoper tožnico ustavilo. Ob razveljavitvi sklepov o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je prvostopno sodišče na podlagi pavšalno opredeljenega zahtevka utemeljeno priznalo tožnici neprekinjene pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki in to na podlagi 98. člena ZDR ne glede na formalno zakonitost predhodnega sklepa o začasni odstranitvi tožnice iz podjetja, vendar le v takšnem obsegu, kolikor si v tem obdobju tožnica pravic iz delovnega razmerja ni zagotovila pri drugih delodajalcih (3. odst. 266. člena ZOR). Na opozorilo v pritožbi, da je tožnica sedaj zaposlena drugje, je bilo potrebno izpodbijano sodbo zato v tem delu ustrezno spremeniti, vendar le, kolikor gre za priznanje pravic iz delovnega razmerja za nazaj, saj sedanja zaposlitev tožnice drugje na njeno pravico do vrnitve na delo k toženi stranki ne vpliva.

Pritožba je delno utemeljena tudi glede stroškov postopka, saj utemeljeno opozarja, da je bila tožnica upravičena do povrnitve stroškov iz naslova udeležbe njenega pooblaščenca na dveh obravnavah le v vrednosti 2 x po 150 točk v smislu odvetniške tarife, namesto 2 x po 200 točk. Iz tega naslova je pritožbeno sodišče zato prvotno prisojeni znesek stroškov znižalo za 7.650,00 SIT, sicer pa delna sprememba vsebinskega dela izpodbijane sodbe v tem pritožbenem postopku na odmero stroškov ne vpliva.

V gornjem obsegu je sodišče na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na določbo 2. odst. 22. člena ZDSS in ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.