Jedro

Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.

Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.

Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.

Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške sodnega postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške postopka v višini 746,64 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Višji stroškovni zahtevek se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega sklepa

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničin predlog za izrek ničnosti odločbe številka 1600-52/2017/76 z dne 6. 2. 2018 (1. točka izreka) in podrejeni predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana ta odločba (2. točka izreka). Odločila je še, da v upravnem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da predlog za izrek ničnosti odločbe lahko vloži stranka ali stranki udeleženec oziroma v skladu s stališčem Ustavnega sodišča vsak, ki si s takim predlogom varuje svojo pravno korist oziroma pravni interes, s katerim se prepreči morebiten poseg v pravno varovani položaj posameznika, ki ga ima priznanega na podlagi materialnih predpisov. Aktivna legitimacija se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti ne glede na morebitno priznanje statusa stranke v prej končanem postopku. Stranka pa mora sama zatrjevati vrsto pravno varovane koristi, ki jo želi varovati v postopku. V zvezi s tožničinim predlogom za izrek ničnosti je tožena stranka ugotovila, da tožnica posplošeno navaja svoj pravni interes z navedbami, da delovanje Lekarne A. vpliva na poslovanje njene lekarne. Ni sporno, da ima tožnica na območju Občine B. podeljeno koncesijo in opravlja lekarniško dejavnost v ... Tožničine navedbe pa ne izkazujejo pravnega interesa s stopnjo verjetnost. Poslovanje lekarne stranke z interesom ne vpliva na poslovanje tožničine lekarne. Poudarja, da pravni interes ne varuje dejanskega (poslovnega ali ekonomskega) interesa, saj tožnica ne glede na lekarno stranke z interesom nemoteno posluje na svoji lokaciji. Ker tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena v zvezi s 43. členom in prvim odstavkom 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je tožena stranka zavrgla tožničin zahtevek.

3.V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila še do tožničinega zahtevka za obnovo postopka, v katerem je bila izdana ista odločba, za katero je zahtevala izrek ničnosti odločbe. Ob sklicevanju na prvi odstavek 261. člen ZUP je tožena stranka ugotovila, da tožnica ni imela položaja stranke, njena zahteva za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku izdaje odločbe za izdajo dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti stranki z interesom, pa je bila zavrnjena s sklepom s številko 1600-52/2017/74 z dne 5. 3. 2018. Tožnica v postopku, za katerega je vložila predlog za obnovo, ni imela položaja stranke in stranskega udeleženca, zato ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 4. točki 260. člena ZUP. Njen predlog ni dovoljen, zato ga je tožena stranka zavrgla v skladu s prvim in drugim odstavkom 267. členom ZUP.

Povzetek tožbenih navedb

4.Tožnica je tožbo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša stroške sodnega postopka.

5.Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka dejansko stanje v zvezi z aktivno legitimacijo pri obravnavi predloga za izrek ničnosti povzela le v četrtem odstavku četrte strani izpodbijanega sklepa, kjer je posplošeno dokazno ocenila, da tožnica ni zadostila konkretizaciji pravnega interesa z navedbo, da poslovanje lekarne stranke z interesom ne vpliva na tožničino lekarno. Ta zaključek tožene stranke je posplošen in ni pravilen, saj poslovanje lekarne stranke z interesom vpliva na poslovanje tožničine lekarne, ki sta na istem gravitacijskem območju, pri čemer je razdalja med lekarnama 650 metrov in vsi prebivalci ... gravitirajo k središču mesta ... Za tak zaključek tožena stranka ni navedla razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni pravilen zaključek tožene stranke, da ni izkazan tožničin pravni interes, saj bi si z obravnavanim predlogom izboljšala svoj pravni položaj tako, da bi si izboljšala poslovni rezultat poslovanja, saj bi lekarniške storitve tožničine lekarne koristili tudi prebivalci ..., ki jih sedaj koristijo v okviru lekarne stranke z interesom. V občini ... niso vzpostavljena gravitacijska območja in je tako območje celotne občine eno samo gravitacijsko območje, struktura občine pa je takšna, da prebivalci gravitirajo k središču mesta. Tožnica ima izkazan pravni interes na podlagi prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 10. člena ter tretjega odstavka 8. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1).

6.Lekarna stranke z interesom še vedno nezakonito posluje, kljub temu da je Upravno sodišče s sodbo I U 553/2018 odpravilo soglasje k ustanovitvi. Tožničin pravni interes je izkazan tudi z odločitvijo Upravnega sodišča v navedeni zadevi, v kateri je sodišče na podlagi tožničine tožbe odpravilo soglasje, ki se je nanašalo na lekarno stranke z interesom. Trdi še, da stališče Upravnega sodišča v zadevi II U 483/2018 z dne 7. 2. 2018 ni uporabljivo za obravnavano zadevo, saj se navedena zadeva nanaša na bodočo oziroma hipotetično pravno korist tožnika. V obravnavani zadevi je poseženo v tožničino pravno korist zaradi nezakonitega poslovanja lekarne stranke z interesom, ki posluje brez izdanega soglasja po 28. členu ZLD-1, v gravitacijskem območju tožničine lekarne. Tožena stranka je zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter prvi odstavek 9. člena, prvi odstavek 10. člena in tretji odstavek 8. člena ZLD-1.

7.Tožnica toženi stranki očita kršitev 6. člena ZUP, saj je prepisala razloge iz sodbe Upravnega sodišča II U 483/2016, čeprav bi morala odločati po predpisih. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj nima odločilnih dejstev o obstoječi tožničini pravni koristi ter materialni podlagi, na katero je oprt tožničin pravni interes.

8.V nadaljevanju tožnica navaja še razloge, s katerimi utemeljuje zahtevo za izrek ničnosti odločbe. V zvezi s tem navaja, da je izvajalka lekarniške dejavnosti v občini B. na podlagi koncesijske odločbe. Povzema potek upravnega postopka, ki se je zaključil z izdajo dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti stranki z interesom po 67. členu ZLD-1. V bistvenem trdi, da delovanje lekarne ni dopustno, če ni izdanega soglasja, ki je bilo v obravnavani zadevi odpravljeno z odločitvijo sodišča. Odprava soglasja pa neposredno vpliva na odločbo, v zvezi s katero je tožnica predlagala izrek ničnosti in obnovo postopka. Ker je bilo soglasje odpravljeno, je treba odpraviti tudi odločbo o verifikaciji. Ta odločba ni izvršljiva, saj zaradi odpadle pravne podlage za ustanovitev organizacijske enote lekarne (sodno odpravljeno soglasje k ustanovitvi organizacijske enote lekarne) ni mogoč izrek odločbe, da predmetna lekarna izpolnjuje pogoje za izvajanje lekarniške dejavnosti. Tožnica v postopku izdaje odločbe, za katero predlaga izrek ničnosti, nima položaja stranke, ampak položaj stranskega udeleženca, torej pravico udeleževati se postopka, saj ima pravni interes s tem, ko ima položaj koncesionarke, ki izvaja lekarniško dejavnost na območju Občine B., kot tudi položaj tožnice v sodnem postopku Upravnega sodišča v zadevi I U 553/2018.

9.V zvezi z obnovo postopka izdaje dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti stranki z interesom po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP je izpolnjen obnovitveni razlog, saj je tožena stranka pri izdaji dovoljenja svojo odločitev oprla na predhodno vprašanje, to je na izdajo soglasja k ustanovitvi organizacijske enote lekarne, ki je bilo spremenjeno z odločitvijo sodišča. Za obnovo postopka je aktivno legitimirana, zahtevo pa je pravočasno vložila. Nepravilni so razlogi tožene stranke, da tožnica nima pravnega interesa za obnovo postopka, ker je bila v postopku izdaje dovoljenja zavrnjena njena vloga za priznanje statusa stranskega udeleženca. Tožnica je namreč obnovo predlagala, ker odločba o izdaji dovoljenja stranki z interesom posega v tožničin pravni položaj.

Povzetek ostalih navedb strank

10.V odgovoru na tožbo tožena stranka trdi, da so tožničine navedbe o gravitacijskem območju v občini B. tožbene novote. Spoštovala je ustavna izhodišča o obrazložitvi, pri odločitvi pa je uporabila 43. člen ZUP. Ni sporno, da tožnica izvaja lekarniško dejavnost v svoji lekarni. Lekarna stranke z interesom in tožničina lekarna pa delujeta v občini B. Tožena stranka meni, da za obstoj pravnega interesa ne zadostujejo navedbe, da poslovanje stranke z interesom vpliva na tožničino poslovanje, saj pravni interes ne varuje ekonomskega interesa. Iz tožničinih navedb o koriščenju lekarniških storitev v tožničini lekarni tistih prebivalcev, ki sedaj koristijo te storitve pri stranki z interesom, dokazuje bistvo tožničinega zahtevka v izboljšanju njenega ekonomskega položaja. Tožničino navajanje prvega odstavka 9., prvega odstavka 10. in tretjega odstavka 8. člena ZLD-1 ni relevantno, saj tožnica ne ustanavlja nove lekarne v občini B.

11.Tožena stranka še pojasnjuje, da je imela tožnica položaj stranske udeleženke le v postopku izdaje soglasja za ustanovitev poslovne enote stranke z interesom in ne tudi v postopku, v katerem je bilo stranki interesom izdano dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti. To odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 554/2018.

12.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da se ne bo opredeljevala do ugovorov o obstoju ničnostnih razlogov in razlogov za obnovo postopka ter do navedb, povezanih z obstojem pravnega interesa za vložitev tožničine zahteve, ki jih tožnica ni navajala že v upravnem postopku, saj so nedovoljene tožbene novote. Tožena stranka je presojala tožničino aktivno legitimacijo ob vložitvi predloga za ničnost in ugotovila, (1) da ima tožnica na območju Občine B. podeljeno koncesijo, (2) da opravlja lekarniško dejavnost v svoji lekarni v ... in (3) da tožnica trdi, da bi delovanje lekarne stranke z interesom vplivalo na poslovanje tožničine lekarne. Tožena stranka je presodila, da pravni interes ne varuje dejanskega interesa, da so posplošene tožničine navedbe o vplivu poslovanja lekarne stranke z interesom na poslovanje tožničine lekarne in da tožničina lekarna nemoteno posluje. Iz tožničine zahteve ni razvidno, zakaj ni bilo poseženo v njen pravni položaj, zatrjevani interes v smislu vpliva na poslovanje njene lekarne pa ni oprt na zakon ali drug predpis, temveč je le oblika ekonomskega interesa. Stranka z interesom se pridružuje tudi razlogom tožene stranke za zavrženje predloga za obnovo postopka in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi III U 372/2016. Predlaga zavrnitev tožbe in priglaša stroške sodnega postopka.

13.Tožnica in stranka z interesom sta vložili še po eno pripravljalno vlogo.

K I. točki izreka

14.Tožba ni utemeljena.

15.Predmet presoje je odločitev tožene stranke, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe, s katero je bilo izdano dovoljenje za izvajanje lekarniške dejavnosti stranki z interesom, oziroma predloga za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano to dovoljenje.

O predlogu za izrek ničnosti odločbe

16.Tožnica je trdila, da je odločba o izdaji dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti za lekarno stranke z interesom nična na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker v praksi ni izvršljiva

in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bila izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja.

Sporno je, ali je tožnica aktivno legitimirana za vložitev takšnega predloga in ali ima pravni interes.

17.V skladu s prvim odstavkom 280. člena ZUP se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Iz navedene določbe jasno izhaja, kdo so lahko predlagatelji postopka za izrek ničnosti odločbe, če se ta postopek ne začne po uradni dolžnosti. Med temi predlagatelji je lahko tudi stranka iz 42. člena ZUP, ki je imela položaj stranke v prvotnem upravnem postopku. Enake pravice in dolžnosti kot stranka pa ima v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP tudi stranski udeleženec. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP ima stranski udeleženec pravico udeleževati se postopka kot oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki je v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

18.Presoja aktivne legitimacije v postopku ugotavljanja ničnosti odločbe ni omejena na obstoj formalnega položaja stranke ali stranskega udeleženca v predhodnem upravnem postopku izpodbijane odločbe, saj se po stališču Ustavnega sodišča v zadevi Up‑666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 odločba izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe. Zato in zaradi načela enakopravnega obravnavanja oseb, na pravice ali pravne koristi katerih vpliva nična odločba, se mora tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti. Dejstvo, da gre za nov postopek, v katerem se odloča samo o ničnosti izpodbijane odločbe, vpliva tudi na legitimacijo oseb, ki lahko poleg stranke predlagajo oziroma uveljavljajo ničnost. Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.

To pomeni, da mora tožnica za obstoj pravnega interesa za izrek ničnosti odločbe navesti in izkazati svojo (osebno) korist, ki izhaja iz zakona oziroma podzakonskih aktov, ki jih je treba uporabiti pri presoji razlogov za izrek ničnosti.

19.Ustavno sodišče je v 8. točki obrazložitve odločbe s številko Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 sprejelo stališče, da je pravno upošteven tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Pravno varovan interes, ki ga mora varovati upravni organ (oziroma sodišče v upravnem sporu), je podan: (1) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, (2) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in (3) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora upravni organ upoštevati pri svojem odločanju v konkretni zadevi.

20.V zadevi U‑I‑165/09-34 z dne 3. 3. 2011 pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno, ali ima oziroma kdo ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, ki mu pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika.

21.Glede na navedeno je bistvo pravnega interesa, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je torej položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.

22.Iz navedenega izhaja, da je treba pri presoji vprašanja, ali je tožnica upravičena predlagateljica za izrek ničnosti odločbe, presojati, ali relevanten materialni predpis daje tožnici kakšno pravico, ki jo lahko varuje z morebitno ugotovitvijo ničnosti odločbe v upravnem postopku, oziroma ali iz tožničinih navedb izhaja obstoj takšne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z odločbo, ki naj bi bila po tožničinih trditvah nična.

23.Zahteve po priznanju aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe ni mogoče uspešno opreti na varovanje javne koristi, ki jo tožnica utemeljuje z navedbami, da stranka z interesom nezakonito izvaja dejavnost, ki je v javnem interesu, saj pri tem ne gre za tožničino osebno in neposredno korist. Tožnica pa svojega predloga ne more opreti le na svoje dejanske koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti.

24.V zvezi z utemeljevanjem tožničinega pravnega interesa za vložitev obravnavanega predloga med strankami ni sporno, da ima tožnica položaj koncesionarke v občini B., da opravlja lekarniško dejavnost na območju občine B., pri čemer je njena lekarna v neposredni bližini enote lekarne stranke z interesom. S temi navedbami pa je tožnica trdila, da nezakonita enota lekarne stranke z interesom vpliva na poslovanje njene lekarne. Iz tožbenih navedb še izhaja, da je tožnica pravni interes utemeljevala z navedbami, da bi si z obravnavano zahtevo izboljšala svoj pravni položaj z izboljšanjem poslovnega rezultata poslovanja. Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju. Iz 40. člena ZLD-1 je razvidno, da se lahko za določeno območje podeli tudi več koncesij. Tako obstoj konkurenčne enote lekarne stranke z interesom z v predlogu in tožbi zatrjevanega vidika ne pomeni pravno pomembnega vpliva na poslovanje tožničine lekarne tako, da bi bila tožnici v skladu z ZLD-1 odvzeta pravna podlaga za poslovanje njene lekarne zaradi obstoja enote lekarne stranke z interesom, česar tožnica niti ne zatrjuje. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica nemoteno posluje na navedeni lokaciji, tožnica pa zmotno trdi, da navedeni zaključek tožene stranke ni preverjen in da je njena dokazna ocena splošna. Sodišče še pojasnjuje, da izboljšanje poslovnega rezultata poslovanja tožničine lekarne ni z ZLD-1 predpisana tožničina pravica, saj tega navedeni zakon ne ureja. ZLD-1 v 1. členu namreč določa, da ta zakon ureja namen, vsebino in pogoje za izvajanje lekarniške dejavnosti, organiziranost, pogoje in postopke za podeljevanje in izvajanje koncesij, farmacevtske strokovne delavce in njihova strokovna združenja, medmrežno lekarniško dejavnost in nadzor.

25.Sodišče pri presoji v tožbi zatrjevanega pravnega interesa v zvezi s poslovanjem tožničine lekarne ni upoštevalo tožbenih navedb o nahajanju tožničine lekarne in lekarne stranke z interesom na istem gravitacijskem območju, o obstoju le enega gravitacijskega območja v občini B. ter o koriščenju lekarniških storitev v tožničini lekarni tistih prebivalcev občine B., ki jih sedaj koristijo pri stranski z interesom, saj gre za nedovoljene tožbene novote iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Teh dejstev tožnica ni navedla že v upravnem postopku, prav tako ni pojasnila, zakaj teh dejstev ni navajala že v postopku pred izdajo odločbe prvostopenjskega organa. Ob takem stanju stvari ni utemeljen očitek tožnice, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, ker pri presoji tožničinega pravnega interesa ni upoštevala trditve, da je lekarna stranke z interesom v gravitacijskem območju tožničine lekarne, saj tega v upravnem postopku ni trdila.

26.Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da je tožničin pravovarstveni interes izkazan s sodnim postopkom Upravnega sodišča v zadevi I U 553/2018, kjer je bila tožnica v vlogi tožeče stranke in se je odločalo o odpravi soglasja za stranko z interesom. Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. To toliko bolj velja pri presoji pravnega interesa za odločanje v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov. Zato dejstvo, da je tožnici bil priznan pravni interes v upravnem sporu, ki se je nanašal na postopek izdaje soglasja iz 28. člena ZLD-1, ne pomeni samodejno, da ima pravni interes za obravnavani upravni postopek.

27.V postopku, v katerem je bila izdana odločba o dovoljenju za izvajanje lekarniške dejavnosti stranki z interesom, je pravno pomemben ZLD-1. Tožnica v upravnem postopku in tožbi trdi, da je bila odločba izdana po 67. členu ZLD-1. V drugem odstavku navedenega člena ZLD-1 so urejeni pogoji za izvajanje lekarniške dejavnosti, ki se nanašajo na kader, prostore, opremo, primerno zalogo, vrste zdravil in vodenje dokumentacije. Taki pogoji so namenjeni zagotavljanju nemotenega in strokovno ustreznega delovanja lekarne, s katero se varuje javni interes. To pomeni, da iz nje ne izhaja nobena pravica drugih izvajalcev lekarniške dejavnosti v isti občini. Ti pogoji pa se ne nanašajo na širitev lekarniške mreže in na izvajanje tožničine koncesije oziroma na njen pravni položaj.

28.Tožnica še trdi, da ima pravni interes izkazan na podlagi prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 10. člena in tretjega odstavka 8. člena ZLD-1, ki določajo najmanjšo razdaljo med obstoječo lekarno in novo lekarno ali podružnico lekarne, pogoje za ustanovitev lekarne in podružnice lekarne. Ti pogoji so po presoji sodišča namenjeni zagotovitvi učinkovite in kakovostne preskrbe z zdravili, s čimer se varuje javni interes. Ti pogoji prav tako kot pogoji iz 67. člena ZLD-1 ne dajejo nobene pravice drugim izvajalcem lekarniške dejavnosti v isti občini ter se ne nanašajo na izvajanje tožničine koncesije in s tem na njen pravni položaj. Zato niso utemeljene tožbene navedbe o zmotni uporabi navedenih določb ZLD-1.

29.Kljub navedenemu pa lahko določena pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo.

30.Tožnica pravno korist posredno uveljavlja tudi z navedbami, da bi lahko z ničnostjo odločbe o izdaji dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti konkurenčni lekarni preprečila nezakonito konkurenco. Po presoji sodišča take vsebine ni mogoče prepisati prej navedenim določbam, ki so namenjene zagotovitvi pogojev za tehnično oziroma strokovno uspešno opravljanje lekarniške dejavnosti ter kakovostni in učinkoviti preskrbi z zdravili. Tožničin interes, da bi preprečila delovanje konkurenčne lekarne, z vidika pravno pomembnih zakonskih določb ne pomeni pravnega, temveč dejanski interes. Ta pa ni podlaga za priznanje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe.

31.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je tožena stranka oprla na 43. in 280. člen ZUP ter s pomočjo sodne prakse razlagala pojem pravnega interesa iz 43. člena ZUP, nato pa ob upoštevanju teh stališč presodila dejansko stanje, zato je po presoji zmotna tožničina trditev, da je tožena stranka kršila 6. člen ZUP, saj glavnina obrazložitve izpodbijanega sklepa ni prepis razlogov iz sodbe Upravnega sodišča s številko II U 483/2016, kot to zmotno trdi tožnica.

O predlogu za obnovo postopka

32.V nadaljevanju je sporno tudi vprašanje, ali je tožnica upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP.

33.V skladu s prvim odstavkom 267. člen ZUP mora pristojni organ ob prejemu predloga preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrže predlog s svojim sklepom. Upravičene osebe iz prvega odstavka 267. člena ZUP določa prvi odstavek 261. člena ZUP, v skladu s katerim lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti.

34.V obravnavani zadevi je tožnica vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 4. točki 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Podaja predloga obnove postopka zaradi navedene okoliščine ni omejena z omejitvami iz drugega do četrtega odstavka 261. člena ZUP. Kljub temu pa obravnavani predlog lahko poda le stranka. Kot stranko se šteje aktivno stranko, ki je podala zahtevo za začetek prejšnjega postopka; pasivno stranko, torej osebo, zoper katero je tekel prejšnji postopek, in stranskega udeleženca, kot je opredeljen v že navedenem 43. členu ZUP. Pri tem pa iz sodne prakse izhaja stališče, da je pri presoji aktivne legitimacije za vložen predlog za obnovo postopka treba presojati le formalni položaj stranke, razen če je podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP. To pomeni, da izjemoma lahko obnovo postopka predlaga tudi oseba, ki bi morala biti udeležena v prejšnjem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, vendar ji ni bila dana ta možnost. Le v takšni situaciji pa se presoja pravni interes v okviru presoje utemeljenosti razloga za obnovo postopka, pri čemer po naravi stvari v takšni situaciji ni upoštevna presoja aktivne legitimacije v skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP.

35.Navedena izjema predlagatelja obnove postopka v obravnavani zadevi ni podana, saj med strankama ni sporno, da tožnica v prejšnjem postopku, glede katerega je predlagala obnovo, ni imela položaja stranke, temveč je imela ta položaj v upravnem postopku stranka z interesom tega upravnega spora. Prav tako tožnica nesporno ni imela položaja stranskega udeleženca, saj je tožena stranka s sklepom številka 1600-52/2017/74 z dne 5. 3. 2018 zavrnila tožničino zahtevo za pridobitev te lastnosti. Ni torej sporno, da tožnica v obravnavani zadevi ni imela formalnega položaja stranke ali stranskega udeleženca in tako ni upravičena oseba v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP za vložitev predloga za obnovo postopka. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da tožnica nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP in da iz navedenega obnovitvenega razloga ne more predlagati obnove postopka, saj ni dovoljen tak predlog stranke, ki v predhodnem upravnem postopku ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca.

36.Tožnica sicer pravilno navaja, da so pravice in obveznosti stranskega udeleženca izenačene s položajem stranke v postopku v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP, vendar je to upoštevno le, če bi bil tožnici priznan položaj stranske udeleženke v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti. Tožbena navedba, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka, ker odločba o izdaji dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti, ki je bila izdana stranki z interesom tega upravnega spora, posega v tožničin pravni položaj, kar ji daje položaj stranskega udeleženca, ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je tožnica obnovitveni razlog utemeljevala s 4. točko 260. člena ZUP in ne s 9. točko 260. člena ZUP. Za presojo aktivne legitimacije v zvezi s 4. točko 260. člena ZUP je pravno pomemben le tožničin formalni položaj v predhodnem upravnem postopku in ne njen pravni interes ob vložitvi predloga za obnovo postopka, zato niso utemeljene s tem povezane tožbene trditve.

37.Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ustrezno obrazložen. Zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je sprejeta na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, ker so se vse stranke upravnega spora pisno odpovedale glavni obravnavi (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

K II. točki izreka

38.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

39.Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 ni izrecno uredil povračila stroškov prizadeti osebi s položajem stranke v primeru njenega uspeha v upravnem sporu. Zato je za povračilo stroškov stranke z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.

40.Tožnica s tožbo ni uspela, zato je dolžna stranki z interesom, ki je v obravnavani zadevi nastopala na strani tožene stranke, na podlagi pravila o uspehu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) povrniti priglašene stroške postopka.

41.Sodišče je stranki z interesom priznalo stroške ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času, ko je bilo delo opravljeno, in vrednosti točke odvetniške storitve 0,60 EUR, ki velja v času odločanja sodišča (prvi odstavek 13. člena OT v zvezi z drugim odstavkom 12. člena OT). Stranki z interesom gre za odgovor na tožbo priglašenih 500 točk (2. alineja 1. točke tar. št. 30 OT) in za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (1. alineja 2.točke tar. št. 30 OT v zvezi z 2. alinejo 1. točke tar. št. 30 OT). Pri priznanju stroškov je sodišče upoštevalo, da se je stranka z interesom v vseh navedenih vlogah vsebinsko opredelila do tožničinih navedb, te navedbe pa so bile potrebne za obravnavani upravni spor. Od skupno 1.000 točk oziroma 600,00 EUR je sodišče obračunalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, kar znaša 20 točk oziroma 12,00 EUR. K znesku 612,00 EUR je bilo treba prišteti še 22% DDV, saj je pooblaščenec stranke z interesom zavezanec za plačilo DDV. Skupni priznani znesek tako znaša 746,64 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti stranki z interesom v roku 15 dni od prejema sodbe.

42.Sodišče stranki z interesom ni priznalo pregleda dokumentacije in konference s stranko v višini 150 točk po tar. št. 39 OT, saj sta po presoji sodišča navedeni postavki zajeti že v postavki priznane nagrade za postopek oziroma za posamezne vloge. Sodišče v skladu s 155. členom ZPP prizna samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, zato je zavrnilo predlog stranke z interesom za povrnitev navedenih stroškov postopka.

43.Obresti od zneska priznanih stroškov je stranki z interesom prisodilo od dneva zamude, tožnica pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v roku za plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s 378. členom istega zakona - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Ta ničnostni razlog tožnica utemeljuje na tem, da je pogoj za zakonitost obravnavane odločbe, izdane na podlagi 67. člena ZLD-1, izdaja oziroma obstoj soglasja k ustanoviti organizacijske enote lekarne, ki ga ni v obravnavani zadevi zaradi odprave soglasja s sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 553/2018 z dne 13. 10. 2021.

2Po tožničinih navedbah naj bi bila odločba, za katero predlaga izrek ničnosti, izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja, saj je zaradi odpadle podlage za ustanovitev organizacijske enote lekarne (odprave soglasja), ni mogoče izdati odločbe, s katero se ugotovi, da ta lekarna izpolnjuje vse pogoje za izvajanje lekarniške dejavnosti.

3Enako tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, stran 774.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča s številko I Up 26/2021 z dn3 3. 11. 2021 (12. točka obrazložitve).

5Iz prve povedi drugega odstavka 40. člena ZLD-1 izhaja, da sklep o objavi javnega razpisa, ki se lahko nanaša na eno ali več koncesij, sprejme organ, pristojen za podelitev koncesije.

6Tako na primer ZLD-1 v primeru podružnic lekarn v petem odstavku 10. člena določa: "Če se na gravitacijskem območju podružnice lekarne ustanovi lekarna, se dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne odvzame."

7Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 253/2024 z dne 14. 2. 2025 (7. točka obrazložitve).

8Glej sodbo Upravnega sodišča s številko I U 554/2018 z dne 21. 10. 2019 (13. in 14. točka obrazložitve)

9Glej odločba Ustavnega sodišča s številko Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (8. točka obrazložitve).

10Odločitev tožene stranke iz tega sklepa je potrdilo Upravno sodišče s sodbo I U 554/2018 z dne 3. 10. 2019.

11Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.