Jedro

Po uradnih podatkih, ki se vodijo pri temu sodišču, je bila o isti zadevi, to je o tožbi s predlogom za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo in sklepom opr. št. I U 819/2020-8 z dne 3. 7. 2020. Ker je bila po povedanem o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in sklep in tako o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo obravnavano tožbo zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. S sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-354/2020/19 (1312-21) z dne 23. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je navedeno ministrstvo tožniku omejilo gibanje po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenilo je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 22. 6. 2020 od 18.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdalj do 22. 9. 2020 do 18.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil izdan na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 633/2020-17 z dne 12. 6. 2020. Tožnik je 19. 5. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V postopku s policijo je navedel, da je odšel iz izvorne države Alžirije oktobra 2019 in legalno odšel z letalom v Turčijo, kjer je odvrgel potni list in od tam ilegalno potoval preko Grčije, Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine na Hrvaško ter nato v Slovenijo. Tožena stranka na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzema tožnikove navedbe v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Iz uradne evidence je bilo razvidno, da je 3. 6. 2020 zapustil azilni dom. Istega dne so ga prijeli italijanski varnostni organi pri prečkanju italijanske meje in ga vrnili slovenskim policistom, ki so ga odpeljali v Center za tujce v Postojno. Tožnik je navedel, da je bil namenjen v Italijo, kjer ima daljne sorodnike, ki jih je želel obiskati. Vedel je, da ne sme zapustiti Slovenije, vendar ga je bilo strah, da bi bila njegova prošnja zavrnjena, ker ne more dostaviti dokumentov. Starši so rekli, da jih ne morejo najti. Po sprejetju sodbe Upravnega sodišča RS I U 633/2020-7 dne 12. 6. 2020 je bil tožni izpuščen iz Centra za tujce. Azilni dom v Ljubljani je ponovno zapustil 21. 6. 2020 in odšel v Italijo, od koder so ga italijanski varnostni organi ponovno vrnili v Slovenijo. Identifikacijo tožnika so izvedli na podlagi kartice prosilca za mednarodno zaščito izdano v Sloveniji.

3. Tožena stranka meni, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ob podaji prošnje niti do izdaje tega sklepa ni priložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kopij osebnih dokumentov nima, vendar je v postopku navedel, da jih bo skušal pridobiti od svoje družine. Po mnenju toženke obstaja utemeljen dvom v osebne podatke tožnika. Tožnik je glede osebnih dokumentov navajal različne, kontradiktorne razloge. V postopku s policijo 24. 4. 2020 je navedel, da je potni list odvrgel ob prihodu v Turčijo, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je navedel, da ga je pustil v hotelu, da pa ima osebno izkaznico v Alžiriji. Kasneje pa naj bi mu starši povedali, da njegove osebne izkaznice ne najdejo. Kljub temu je ob izreku druge omejitve gibanja ponovno navajal, da bo skušal osebno izkaznico pridobiti od družine. Toženka meni, da je tožnik podajal lažne izjave z namenom prikrivanja svoje identitete. Glede na predhodno navedeno toženka utemeljeno dvomi v tožnikove navedbe o osebnih podatkih, kar pojasni na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4. Tožniku je omejeno gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito z dne 19. 5. 2020 navedel, da bo počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Kljub temu je Azilni dom v Ljubljani zapustil 3. 6. 2020 ter nato ponovno spet 21. 6. 2020 kljub temu da je bil seznanjen, da mora do konca postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito počakati v Sloveniji. Tožena stranka je utemeljeno prepričana, da če tožniku ne bi bilo omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce, bi ponovno zapustil azilni dom in tako onemogočil odločanje o njegovi prošnji. Razlogi, zaradi katerih je tožnik Azilni dom v Ljubljani zapustil že prvič, še vedno obstajajo. Razlogi, ki utemeljujejo sum, da bo tožnik ponovno pobegnil, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore in območje Centra za tujce v Postojni so razvidni na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5. Tožena stranka je na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, saj varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je tožniku odredila omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce, saj se lahko le tako ukrep učinkovito izvede.

6. Tožnik je zoper sprejeto odločitev toženke 2. 7. 2020 po svojemu pooblaščencu, odvetniku in svetovalcu za begunce A.A. vložil tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Toženka je odločitev oprla na določno prve alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in sicer je izrek omejitve gibanja utemeljila z obstojem dvoma o tožnikovi identiteti. Po mnenju tožnika pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžno ravnanje toženke, na kakšen način bo preverjala tožnikovo identiteto glede na okoliščine, ki utemeljujejo njen dvom. V tem delu je izpodbijani sklep bistveno pomanjkljiv in ne omogoča preizkusa. Podana je absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg navedenega je toženka sprejeto odločitev oprla tudi na določno druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer pa kriteriji, po katerih se presoja obstoj nevarnosti pobega v ZMZ-1 niso opredeljeni zato ni podane zakonske podlage za izrek tega ukrepa tudi na citirani podlagi, kar pojasni na strani 3 tožbe. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna plačati stroške postopka, pod izvršbo.

7. Tožnik hkrati s tožbo na podlagi tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da naj sodišče stanje uredi tako, da bo morala toženka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce (Postojna) do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik je v tožbi izkazal, da pogoji za izrek omejitve gibanja tožnika niso podani in da bo izvršitev izrečenega ukrepa tožniku povzročila nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti, z izpodbijanim sklepom pa mu je tudi kršena pravica do osebne svobode. Kršitev do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in svoboščinah pa predstavlja škodo že sama po sebi. Pot do pravnomočne rešitve primerov je v postopkih, v katerih sodišče samo ugotavlja drugačno dejansko stanje, dolgotrajna in lahko traja kar nekaj mesecev, ki jih bi moral tožnik preživeti v Centru za tujce za kar na strani 3 tožbe navaja primere. Sodišče mora tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave RS), ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik ne bi imel. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-354/2020/19 (1312-21) z dne 23. 6. 2020 (izpodbijani akt) že vodi upravni spor pred naslovnim sodiščem pod opravilno številko I U 819/2020. K točki I izreka:

9. Tožba se zavrže. 10. Na podlagi uradnih podatkih, ki se vodijo pri temu sodišču nesporno izhaja, da je Upravno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. I U 819/2020-8 v upravnem sporu zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-354/2020/19 (1312-21) z dne 23. 6. 2020 že pravnomočno odločilo dne 3. 7. 2020 in sicer je tožbi, ki jo je 2. 7. 2020 vložila tožnikova pooblaščenka, odvetnica in svetovalka za begunce B.B. ugodilo in sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-354/2020/19 (1312-21) z dne 23. 6. 2020 odpravilo ter zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Isti izpodbijani akt, torej sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-354/2020/19 (1312-21) z dne 23. 6. 2020, izpodbija tožnik v upravnem sporu tudi na podlagi tožbe z dne 2. 7. 2020, ki jo je vložil tožnikov pooblaščenec, odvetnik in svetovalec za begunce A.A..

11. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v postopku predhodnega preizkusa tožbe s sklepom tožbo zavrže, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Na omenjeni razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Po uradnih podatkih, ki se vodijo pri temu sodišču, je bila o isti zadevi, to je o tožbi s predlogom za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo in sklepom opr. št. I U 819/2020-8 z dne 3. 7. 2020. Ker je bila po povedanem o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in sklep in tako o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo obravnavano tožbo zavreči na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 o zadevi odloča predsednik senata.

K točki II izreka:

12. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, saj je o tožnikovi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zoper isti upravni akt že bilo odločeno v upravnem sporu. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ta procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni bila več izpolnjena, zato je moralo sodišče hkrati z zavrženjem tožbe, zavreči tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ( 32. člen ZUS-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

13. V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalec za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

14. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

15. Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno1. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).