Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je brez utemeljenega razloga zaslišalo le zakonito zastopnico tožene stranke, ne pa tožnika, kljub temu da je bilo zaslišanje tožnika predlagano. S takšnim ravnanjem je bilo porušeno procesno ravnovesje med pravdnima strankama, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1/1., 1/3., 1/4., 1/5., 1/6. in 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I/2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo s tožbenim zahtevkom (pravilno: tožbeni zahtevek), da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 1. 2009 in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008 razveljavi (1/1. točka); da se razveljavi prepoved opravljanja dela z dne 24. 12. 2008 (1/2. točka); da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008 (1/3. točka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (1/4. točka); da mu je dolžna za čas od 24. 12. 2008 do 10. 2. 2009 obračunati 50 % bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1/5. točka); ter da mu je dolžna obračunati bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od 11. 2. 2009 do reintegracije, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1/6. točka). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da tožnik na zagovoru ni predložil nobenih dokazil. Priča B.M. je izrecno izpovedal, da tožnik na zagovoru ni izpovedal ničesar in je bilo na zagovoru potrebno dobiti njegova stališča, kako rešiti problem s podizvajalci in naročnikom. Meni, da je bila tožena stranka z vsemi okoliščinami primera, ki kažejo na očitane kršitve obveznosti delovnega razmerja, seznanjena že prej, in sicer najkasneje dne 24. 12. 2008, ko je tožniku podala vabilo na zagovor. Pri tem opozarja na odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 214/2006 in opr. št. VIII Ips 205/2006. Sicer pa ugotovitev sodišča, da iz izpovedi priče B.M. in direktorice tožene stranke izhaja, da sta pričakovala, da bo tožnik na zagovoru predložil dokazila, ki bi opravičevala potrjevanje višje pogodbene vrednosti ter spremembe dimenzij stebrov, nima podlage v njuni izpovedbi in je protispisna. Izpostavlja izpoved B.M., da je konec novembra oziroma začetek decembra 2008 ugotovil, da so bile opravljene springler inštalacije, in da je bil tožnik takrat pozvan, naj to pojasni, o čemer je bil opravljen razgovor med njim, predsednico uprave tožene stranke in tožnikom. Priča B.M. je tudi izpovedal, da je potrditev presežka del podizvajalcu SG K. ugotovil kakšen teden pozneje, o čemer je sproti seznanjal predsednico uprave, in je bil opravljen pogovor s tožnikom v njeni prisotnosti, ki je dala tožniku še dodaten rok v zvezi s springler instalacijami, zadeve SG K. pa ni bilo več mogoče urejati. Za spremembo dimenzij nosilnih stebrov so izvedeli iz dopisa M. dne 28. 11. 2008, o čemer je bil čez tri dni med njim, tožnikom in predsednico uprave opravljen razgovor. Izpovedbe priče B.M. je potrdila predsednica uprave tožene stranke, ki je izpovedala, da jo je B.M. začel opozarjati, da pri tožniku nastajajo napake v zvezi z obračuni. Ni pa moč slediti izpovedi predsednice uprave tožene stranke, da je štela, da bo tožnik na zagovoru vse napake pojasnil. Priča B.M. je namreč izpovedal, da so bili v zvezi z očitanimi kršitvami razgovori opravljeni že v decembru 2008. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo njeni izjavi. Izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka je za vse okoliščine izvedela najkasneje v začetku decembra 2008, in ne šele na zagovoru dne 9. 1. 2009. Ob izpovedbi priče B.M., da tožnik naj sploh ne bi bil seznanjen z vsebino osnovne pogodbe, to je, da springler instalacije v pogodbi sploh niso zajete, je nelogična in protispisna odločitev sodišča, da je tožena stranka pričakovala, da bo tožnik na zagovoru predložil potrditve naročnikov glede sprememb dimenzij stebrov. Sodišču očita, da je posledično zagrešilo kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebini zapisnika o izpovedbi priče. Nadalje navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik očitane kršitve storil iz malomarnosti ali naklepa, niti se ni opredelilo do obsežnih listinskih dokazil, s katerimi je tožnik dokazoval, da očitanih kršitev ni storil ter da ni ravnal malomarno. Sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa in ni utemeljilo odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov, da bi se zaslišalo tožnika in priči I.K. in T.K. Izpodbijane sodbe se glede pravilnosti odločitve o izvedbi dokazov tako ne da preizkusiti, hkrati pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je odločitev o pravočasnosti podane izredne odpovedi oprlo izključno na izpovedbi direktorice in priče tožene stranke B.M., ni pa dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika in z njegove strani predlaganih prič. Opozarja še, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo tožnika, izvedlo pa je dokaz z zaslišanjem predsednice uprave tožene stranke, prekršilo načelo kontradiktornosti. Enostranska pa je tudi odločitev o utemeljenosti odpovednih razlogov, ki se je sploh ne da preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovega zagovora, poleg tega pa ni ugotavljalo, ali je očitana kršitev tako huda, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Priglasil je stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je za presojo pravočasnosti odpovedi merodajen čas, ko se je z razlogi za odpoved seznanila predsednica uprave tožene stranke. Le-ta je jasno izpovedala, da jo je B.M. opozoril, da pri tožnikovem delu obstajajo napake, vendar je sprva menila, da gre za določena nesoglasja med tožnikom in B.M. in je bila prepričana, da bo tožnik na zagovoru dne 9. 1. 2009 ustrezno pojasnil vse nejasnosti. Ne strinja se s tožnikom, da se je predsednica uprave z razlogi seznanila najkasneje dne 24. 1. 2009, saj je izpovedala, da je pričakovala, da bo tožnik vse obtožbe ovrgel z ustreznimi dokazi, in ker dne 24. 12. 2009 ni izdala vabila na zagovor, ki ga je izdal F.M., zato z vsebino očitkov dejansko ni mogla biti seznanjena. Z vsebino zagovora se je seznanila dne 12. 1. 2009, ko se je vrnila z dopusta. Opozarja, da je bil tožniku dodeljen dodaten rok za zagovor, zato je šteti, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila šele dne 26. 1. 2009, ko se tožnik ni udeležil zagovora. Meni, da je podan zakonsko določen razlog za odpoved pogodbe, poleg tega pa nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče. Tožnik je iz hude malomarnosti kršil svoje delovne obveznosti, saj bi se kot dober strokovnjak moral in mogel zavedati, kaj pomenijo klavzule v pogodbah s podizvajalci, in skrbeti, da bi poslovanje s podizvajalci potekalo v okviru pogodbenih cen. Tožnik je sam potrjeval situacije in je toženi stranki povzročil za 412.764,38 EUR materialne škode. Nadalje meni, da zaslišanje tožnika in prič, ki ji je predlagal tožnik, za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP, ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka niti tistih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijo nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi 340. člena ZPP je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo, oziroma če ga ni ugotovilo. Tožbeni zahtevek na razveljavitev prepovedi opravljanja dela z dne 24. 12. 2008 oziroma sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 24. 12. 2008 pa je pravilno zavrnilo.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 47/2007 – v nadaljevanju: ZDR), na podlagi katerega se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in ob nadaljnjem pogoju, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Poleg nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik izpodbija tudi sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 24. 12. 2008. Skladno s 3. odstavkom 111. člena ZDR lahko delodajalec v primeru iz 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo izjavi predsednice uprave tožene stranke, s tem pa izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je v tem delu ne da preizkusiti. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje. Tožnik se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje - o tem v nadaljevanju, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, ter vsebini zapisnika o izpovedbi priče. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče ter med samim zapisnikom o izpovedbi priče (v spisu na list. št. 39 - 42 in 46 - 51). Tudi v zvezi s tem očitkom se tožnik očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja ni zaslišalo tožnika, temveč le toženo stranko oziroma predsednico uprave kot njeno zakonito zastopnico in pa pričo, katere zaslišanje je predlagala prav tožena stranka. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnosti strank. V pravdnem postopku je potrebno zagotoviti enakopravnost in procesno ravnotežje strank. Tožnik je že v tožbi predlagal dokaz z zaslišanjem strank. Tožena stranka pa je predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke. Po 257. členu ZPP lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP, in sicer če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. Prav tako lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. V konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga po tej določbi ZPP, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le toženo stranko oziroma njeno zakonito zastopnico, tožniku pa je to pravico odreklo, kljub temu da je zaslišanje predlagal, zato je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. Up-259/2003 z dne 20. 9. 2004 zavzelo stališče, da je z vidika pravice do enakega obravnavanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2006, 69/2004, 69/2004, 68/2006 v nadaljevanju: URS), ustavno sporno ravnanje sodišča, kadar se to odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar pa brez utemeljenega razloga zasliši le eno stranko, druge pa ne.

Tožniku je tako v postopku potrebno zagotoviti enakopraven položaj s toženo stranko. Le-to pa mu ob zavrnitvi dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem in še dodatno ob zavrnitvi vseh dokaznih predlogov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal, in ob tem da je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonito zastopnico tožene stranke in pričo, ki jo je predlagala tožena stranka, ni bilo zagotovljeno. Iz tega razloga je dejansko stanje glede utemeljenosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno. Priča B.M. in zakonita zastopnica tožene stranke L.Ž. sta izpovedovala tako o pravočasnosti izredne odpovedi, kakor tudi o samih očitanih kršitvah pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Pri tem gre poudariti, da tožnik niti v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ob siceršnjem zagotovljenem zagovoru, tega zagovora ni podal v celoti. Nadaljevanja zagovora dne 26. 1. 2009, s katerim je bil tožnik sicer seznanjen, se namreč ni udeležil. Tožnik se, ker ni bil zaslišan kot stranka, ni izpovedal v zvezi z očitanimi kršitvami, kar pa je v tej zadevi odločilnega pomena za presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožniku izredna odpoved dne 26. 1. 2006 podana pravočasno, saj je tožena stranka šele dne 9. 1. 2009, ko je bil opravljen zagovor, dokončno ugotovila tožniku očitane kršitve. Glede ugotovitve pravočasnosti izredne odpovedi je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo B.M. in zakonito zastopnico tožene stranke L.Ž. Tožnikova izpoved za ugotovitev pravočasnosti tudi po stališču pritožbenega sodišča ni potrebna - pač pa glede samih očitanih kršitev, saj iz njunih izpovedb nedvomno izhaja, kdaj je tožena stranka izvedela za očitane kršitve, tožnik pa s tem tudi ni seznanjen. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka na podlagi 2. odstavka 110. člena ZDR podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero sicer opozarja tudi tožnik v pritožbi (na primer v zadevah opr. št VIII Ips 177/2008, opr. št. VIII Ips 114/2009), izhaja, da je vprašanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej tudi kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved, dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Do seznanitve glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje. Tako zakonita zastopnica tožene stranke kot zaslišana priča sta skladno izpovedali, da sta od tožnikovega zagovora pričakovali, da bo predložil dokazila o tem, da so bila dodatna dela, ki so opravičevala potrjevanje višje pogodbene vrednosti kooperantom, z investitorjem dogovorjena. Pričakovala sta torej, da bo tožnik pojasnil ugotovljene napake, vendar se tožnik nadaljevanja zagovora, ki je bil določen za dan 26. 1. 2009, ni udeležil. Zastopnica tožene stranke je tudi izpovedala, da je sprva menila, da se tožnik z B.M. ne razume in da so obtožbe napačne, zato je štela, da bo tožnik na zagovoru dne 9. 1. 2009 pojasnil ugotovljene napake. Tožnikove pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede pravočasnosti izredne odpovedi so tako neutemeljene.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na razveljavitev prepovedi opravljanja dela, datirane z dne 24. 12. 2008, oziroma sklepa o prepovedi opravljanja dela. Tožena stranka je namreč tožniku dne 24. 12. 2008 izdala sklep o prepovedi opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil ob prepovedi opravljanja dela zoper tožnika uveden tudi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te ugotovitve tožnik v pritožbi izrecno ne izpodbija, ob tem pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za začasno prepoved dela iz zgoraj citiranega 3. odstavka 111. člena ZDR, saj je tožena stranka pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno tožnikovi pritožbi delno ugodilo in po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v 1/1., 1/3., 1/4., 1/5., 1/6. in 2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče šteje, da glede na naravo kršitve, le-te ne more samo odpraviti (347. člen ZPP). Gre namreč za ugotovitev odločilnih dejstev glede utemeljenosti odpovednega razloga. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, oziroma tožniku zagotoviti enakopravnost v postopku in procesno ravnotežje strank ter pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje glede tožniku očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V ta namen bo torej v zvezi z očitanimi hujšimi kršitvami pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR moralo zaslišati tožnika, po potrebi pa tudi priče, ki jih je predlagal tožnik, in se opredeliti tudi do obsežne listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (priloge A6 - A69), oziroma jo dokazno oceniti. Pri tem bo moralo upoštevati tudi določbo 2. odstavka 287. člena ZPP, po kateri predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Morebitno zavrnitev predlaganih prič bo torej moralo utemeljiti. Šele po tem, ko bo sodišče prve stopnje tožniku zagotovilo enakopravnost v postopku in ugotavljalo dejansko stanje glede očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja za presojo utemeljenosti odpovednega razloga, bo lahko presojalo tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (I/2. točka izreka), torej glede sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 24. 12. 2008, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti glede na uspeh v sporu po določbi 154. člena ZPP, upoštevaje tudi 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.