Jedro

Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo to nujno, in koliko časa je trajala delovna naloga. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik kot poveljnik oddelka skrbel za oddelek, njegove naloge pa so zajemale tudi izvajanje rednih in izrednih nalog ter priprav na redne naloge in sestanke, da je moral biti tako podrejenim kot tudi nadrejenim vselej na razpolago in dosegljiv.

Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral delati, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot je to, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, štelo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v prvem odstavku točke II izreka in v točki III izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova razlike v dodatku za nevarne naloge za čas od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 plačati znesek 1.780,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2020 do plačila (točka I izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačati 4.850,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2020 do plačila (prvi odstavek točke II izreka), v presežku, za znesek 328,57 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 728,28 EUR (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu ter spremeni odločitev v točki III izreka. Navaja, da je bil na misiji razporejen na dolžnost poveljnika oddelka. Poleg nalog poveljevanja oddelku osmih pripadnikov, za katere je konstantno skrbel, je opravljal tudi druge naloge (varovanje objektov posebnega pomena, varovanje baze, patruljiranje in zagotavljanje prisotnosti na območju delovanja, itn.). Toženka mu je z odločbo o plači priznala dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR po 2. točki prvega odstavka 9. člena tedaj veljavne Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, tožnik pa bi glede na delo, ki ga je opravljal na misiji, moral prejemati dodatek za nevarne naloge po 3. točki prvega odstavka 9. člena navedene Uredbe v višini 1.000,00 EUR. Povzema naloge, za katere Uredba določa, da se dodatek določi v višini 1.000,00 EUR mesečno, ter navaja, da iz drugega odstavka istega člena Uredbe nadalje izhaja, da se navedeni dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi na MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je akt ministra tisti, ki določi konkretno višino dodatkov, saj bi se moralo upoštevati dejansko izvajanje nalog, ki jih je posamezen pripadnik izvajal. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj ni uspel le do 70 %. Upoštevati bi se moralo, da je v tem odstotku uspel po višini, v celoti pa po temelju. Sodišče prve stopnje bi mu moralo tudi za 2. in 3. pripravljalno vlogo priznati 300 točk. Neutemeljeno mu ni bila priznana kilometrina pooblaščenca za pristope na naroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (prvi odstavek točke II izreka in točka III izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 8. člena ZPP. Sodba temelji samo na povzetih izpovedih tožnika in prič. Listinskih dokazov sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, z izjemo evidenc, ki jim ni sledilo. Glede pravice do tedenskega počitka niti tožnik niti z njegove strani predlagane priče v času misije niso podali ugovora po službeni poti. Sodišče evidenc ni upoštevalo zaradi izpovedi prič A. A. in B. B., prezrlo pa je skladne izpovedi C. C., D. D. in E. E., da so evidence verodostojne. Nekritično je upoštevalo izpovedi prič, ki so prav tako vložile tožbo z enakimi zahtevki in imajo osebni interes za uspeh v pravdi. Ugotovilo je, da so se evidence vodile in podpisovale na koncu meseca, pri tem pa je spregledalo, da so priče toženke pojasnile, da so se podpisovale konec meseca zato, da bi prikazovale dejansko stanje glede prostih dni. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj točno je tožnik delal na dan, ko je trdil, da ni imel počitka in po čigavem ukazu. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je bistveno, ali so bile tožniku delovne naloge odrejene in ali jih je moral opraviti na dan, ko je imel prosto. Poveljnik voda C. C. je izpovedal, da na dneve, ki so bili prosti, ni imel sestankov s svojim podrejenimi. Izpovedba tožnika se tako izkaže kot neresnična, vendar mu sodišče ponovno, brez dokazne ocene, verjame. Tudi če bi sestanki trajali eno uro, to ne pomeni, da mu je bilo delo ukazano čez cel dan, saj je bil še vedno ostalih 23 ur prost. Tožnik ne navede, kdaj so bili sestanki, kdo jih je sklical in kje, koliko časa so trajali in zakaj jih šteje za formalne. Iz skope trditvene podlage ne izhaja, da je šlo za organizirane sestanke, ki bi lahko pomenili kršitev pravice do tedenskega počitka, saj kratki sestanki, namenjeni dnevnim informacijam o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne, ne pomenijo kršitve pravice do počitka. Tožnikova trditvena podlaga je neustrezna, preveč pavšalna in nesubstancirana v smislu prvega odstavka 7. člena ZPP in 212. člena ZPP. Tožnik trditvenemu bremenu glede kršitve pravice do tedenskega počitka ni zadostil. Le na splošno je navedel, katere so bile njegove delovne zadolžitve v celotnem času misije in da je vse svoje delovne obveznosti opravljal vseh sedem dni v tednu. Iz pavšalnih tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, koliko časa so naloge trajale, ali jih je moral izvajati ob točno določenem času oziroma ravno v času 24 urnega počitka, ali je šlo za odrejene delovne zadolžitve, niti po čigavem ukazu je dela moral opravljati. Sodba v največji meri temelji na ugotovitvi, da je bil tožnik poveljnik oddelka in zato ni imel tedenskega počitka, čeprav bi lahko naloge prenesel skladno z linijo F. Dejstvo, da je bil tožnik poveljnik oddelka, še ne pomeni, da ni imel možnosti koristiti tedenskega počitka. Vseh naštetih nalog tožnik zagotovo ni opravljal 24 ur, odškodnina pa mu je priznana za celoten dan. Skladno z novejšo sodno prakso, je treba stališča pritožbenega in vrhovnega sodišča v zvezi z dnevnim počitkom uporabiti tudi v zadevah tedenskega počitka. Priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo toženke tožnik prereka njene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev po toženki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

**_K pritožbi toženke_**

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe v okviru KFOR na Kosovo, in sicer kot poveljnik oddelka. Toženka bi mu morala zagotoviti 23 dni tedenskega počitka, kar ni storila, zato je tožnik opravil več dela, kot bi ga v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino tako, da je urno postavko njegove plače (plačo v višini 3.911,84 EUR je delilo s 174 urami) množilo z 8 urami in dobilo dnevno postavko (170,08 EUR), ki jo je množilo s 23 dnevi.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je trditvena podlaga tožnika nezadostna oziroma da glede kršitve pravice do tedenskega počitka ni zadostil trditvenemu bremenu. Tožnik je zatrjeval, da je moral službene naloge, ki so izhajale iz dolžnosti poveljnika oddelka (organiziranje, vodenje in nadzor delovnih nalog oddelka, organizacija in izvedba priprav za delo, izdelava dokumentacije in poročil, udeležba na rednih obveznih sestankih z nadrejenimi na ravni voda in čete ter oddelka, izvajanje sestankov s podrejenimi, na katerih jim je posredoval informacije in navodila) na misiji opravljati vsakodnevno, vse dni v tednu, sicer ne bi mogel kvalitetno opravljati dela poveljnika oddelka. Nadalje je v prvi pripravljalni vlogi za določene dneve, za katere je toženka navedla, da naj bi bil prost, še dodatno konkretiziral, katere delovne zadolžitve je opravljal. Tako podana trditvena podlaga je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka.

9. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo listinskim dokazom, saj ZPP ne pozna dokaznih pravil. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ocenilo predloženih listinskih dokazov (z izjemo evidenc), pri čemer niti ne konkretizira, na katere listinske dokaze se ta očitek nanaša. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo evidenc obremenjenosti. Na podlagi 8. člena ZPP mora sodišče skrbno in vestno presojati vsakega od izvedenih dokazov in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti, katera dejstva šteje za dokazana. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati, zakaj ni sledilo evidencam obremenjenosti, ampak izpovedim nekaterih prič in tožnika, izpovedim drugih pa ne, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je bilo s strani nadrejenih vsem pripadnikom rečeno, da morajo podpisati evidence, nato pa lahko naredijo kar želijo (tj. da se pritožijo oziroma podajo ugovor). Da so dobili ukaz o podpisu evidenc, sta potrdila tudi A. A. in B. B., ki sta še povedala, da to ni pomenilo, da so bili tudi dejansko prosti. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedi prič C. C.., D. D. in E. E., ki so izpovedali, da so evidence verodostojne, vendar pa je na podlagi ocene izpovedi vseh prič in tožnika verjelo tožniku ter njegovima pričama in ne pričam toženke, svoje razloge za to pa je ustrezno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je E, E, izpovedal, da tožniku nalog ni neposredno odrejal, da se z njegovimi nalogami in prostimi dnevi na misiji ni ukvarjal, zato je pravilno zaključilo, da priči podrobnosti v zvezi s tožnikovim delom in tedenskimi počitki niso bile znane, ampak je kot merodajne štel tožnikove podpise na evidencah in o zagotovljenem tedenskem počitku sklepal zgolj na podlagi tožnikovega podpisa. V zvezi z izpovedjo C. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predvideni dnevi tedenskega počitka niso bili vselej prosti, saj je bil lahko počitek prekinjen z izredno nalogo, a je hkrati izpovedal, da v tem primeru pripadnik ni s podpisom potrdil prostega dne, vendar takšnega ravnanja iz predloženih listin ni mogel razbrati. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo, da se D. D. ni spomnil, ali je bilo na misiji, glede na vse okoliščine in obremenitve, mogoče zagotavljati tedenski počitek, ampak je sklepal, da je bilo temu tako, ker je to izhajalo iz evidenc. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj bolj verjame tožnikovim pričam. Okoliščina, da sta priči A. A. in B. B. vložili tožbo z enakim zahtevkom, še ne pomeni, da je zato njuna izpovedba neverodostojna.

11. Glede na obrazloženo ni odločilna pritožbena navedba, da so se evidence obremenjenosti podpisovale konec meseca, da bi se tako zadostilo dejanskemu stanju, kateri dnevi so bili resnično prosti. Prav tako ni odločilno, da tožnik ni že med misijo ugovarjal glede pravilnosti evidenc in s tem uveljavljal kršitev pravice do počitka. To namreč ne pomeni, da v tem sporu ne more dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi na račun nezagotovljenega tedenskega počitka.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba večinoma temelji na ugotovitvi, da je bil tožnik poveljnik oddelka in zato ni imel tedenskega počitka, čeprav bi lahko naloge prenesel skladno z linijo F. Toženka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb v smeri prenosa nalog skladno z linijo F., zato gre za nedopustno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

13. Toženka pa v pritožbi utemeljeno ugovarja, da iz sodbe ne izhaja, kakšne so bile konkretne zadolžitve tožnika v času, ko naj bi koristil tedenski počitek, in koliko časa je ta opravila opravljal. Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo to nujno, in koliko časa je trajala delovna naloga.1 Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik kot poveljnik oddelka skrbel za oddelek, njegove naloge pa so zajemale tudi izvajanje rednih in izrednih nalog ter priprav na redne naloge in sestanke, da je moral biti tako podrejenim kot tudi nadrejenim vselej na razpolago in dosegljiv. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo in ni ugotavljalo, kaj konkretno je tožnik delal na dneve, za katere je toženka trdila, da je imel tedenski počitek. Ugotovilo je le, da se je moral vsak dan udeležiti sestanka s poveljnikom voda, potem pa sestankovati s podrejenimi, vendar pa pritožba glede tega utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi C. C., poveljnika voda, da na proste dneve ni imel sestanka s podrejenimi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da, če je bila naslednji dan naloga, je tožnik moral izvesti priprave na nalogo, ni pa ugotavljalo, ali je imel tožnik tedenski počitek predviden na dan pred operativno nalogo. Pri tem je tudi nepravilno štelo, da ni pomembno, ali je bila tožniku naloga, za katero trdi, da je posegla v pravico do tedenskega počitka, odrejena prav na dan tedenskega počitka oziroma ali je bilo nujno, da jo opravi prav na ta dan. Sodna praksa je namreč zavzela stališče, da je pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka lahko pomembna tudi avtonomija pripadnika pri organizaciji dela oziroma ali je pripadnik delo moral opraviti prav na dan tedenskega počitka.2

14. Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral delati, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot je to, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, štelo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč zahteval plačilo odškodnine za 8 ur, ker naj bi vsak dan na misiji delal več kot 8 ur. Tožnik je tako zahteval odškodnino zaradi več opravljenega dela in ne v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, zato mu v primeru, če je moral na dan tedenskega počitka delati, ne pripada plačilo pavšalno za 8 ur za vsak dan, ko je opravljal kakšno nalogo, ampak le za čas, ko je moral delati.3 Posledično je pomembno, ne le kaj je tožnik delal na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, ampak tudi obseg tega dela, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne predpostavke o kršitvi enovite pravice ni ugotavljalo oziroma je le glede sestankov s poveljnikom voda ugotovilo, da so trajali najmanj eno uro, kljub temu pa je tožniku napačno priznalo plačilo za 8 ur.

15. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke zato ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v II. točki izreka glede plačila 4.850,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku, v okviru že podanih tožnikovih navedb, upoštevajoč zgoraj pojasnjeno, dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve konkretnih nalog, ki jih je tožnik moral opravljati na dneve predvidenega počitka, ki so po svoji vsebini in obsegu lahko pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka. Če bo ugotovilo, da je tožnik opravljal delo prav na dan tedenskega počitka, naj še ugotovi, ali je bilo to tožniku ukazano oziroma ali je bilo nujno, da je to delo opravil prav na dan tedenskega počitka, in koliko časa je tako delo opravljal. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in dopolniti dokazni postopek, še posebej zaradi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

_**K pritožbi tožnika**_

16. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o zahtevku tožnika za plačilo dodatka za nevarne naloge. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 15. 4. 2015 za čas opravljanja vojaške službe izven države določena plača v znesku 1.749,84 EUR, dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 600,00 EUR, dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 300,00 EUR in dodatek za poveljevanje v znesku 300,00 EUR, skupaj 3.699,84 EUR. Tožnik je trdil, da je na misiji opravljal takšne naloge, da bi bil upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, in sicer na podlagi v relevantnem obdobju veljavne 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.),4 in ne v višini 750,00 EUR, to je na podlagi 2. točke prvega odstavka Uredbe, kot mu je bil določen.

17. Plače pripadnikov Slovenske vojske se na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr in na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) določijo z Uredbo. Dodatek za nevarne naloge se v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz navedene določbe sicer izrecno ne izhaja, kdo določi dodatek in na kakšen način oziroma s kakšnim aktom to stori, vendar iz 46. člena ZObr5 izhaja, da dodatek za nevarne naloge določi minister s posebnim aktom vodenja, tj. z odredbo. Navedeno izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe (ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin), saj ta izrecno določa, da dodatek določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

18. Upoštevajoč navedeno, pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi na MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Višina dodatkov, vključno z dodatkom za nevarne naloge, se določi z odredbo ministra, upoštevajoč višino možnih dodatkov iz Uredbe. Tožnik je tako upravičen le do dodatka za nevarnost, kot je bil za konkretno misijo določen s splošnim aktom ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse.6

19. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je glede na omenjeno ureditev tožnik upravičen le do dodatka za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, kot je bil določen z odredbo ministra, in ne more zahtevati, da se mu določi dodatek v višini 1.000,00 EUR, ker trdi, da je opravljal naloge, navedene v 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo višjega dodatka za nevarne naloge.

20. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi uspešne pritožbe toženke razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, se ne opredeljuje do tožnikovih pritožbenih navedb glede odločitve o stroških postopka, saj bo moralo sodišče prve stopnje o njih ponovno odločiti.

_**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**_

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 20/2021, VIII Ips 41/2022. 2 Prim. VIII Ips 34/2021. 3 Prim. VIII Ips 41/2022. 4 Trenutno veljavno besedilo Uredbe je vsebinsko enako, spremenila se je le nominalna višina dodatkov. 5 Ta določa, da se vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja Vlada RS. 6 Prim. VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, VIII Ips 34/2020.