Jedro

Takšno dejansko in pravno podlago sodbe bi toženka glede na ponujeno trditveno in dokazno gradivo lahko pričakovala. Ne gre torej za sodbo presenečenja, kot poskuša prikazati pritožba.

Pogodba o finančnem leasingu je, upoštevaje pogodbena določila, prenehala že s smrtjo zapustnika in ne šele s poznejšim odstopom leasingodajalca od pogodbe.

Toženka je kot zapustnikova dedinja vstopila v njegov pravni položaj že v trenutku zapustnikove smrti in do višine vrednosti podedovanega premoženja odgovarja za zapustnikove dolgove.

Dokler ne poteče čas, ki je potreben za zastaranje, mora dolžnik hraniti svoje nasprotne dokaze, v nasprotnem primeru se ne more sklicevati na svojo dokazno stisko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 3.562,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 dalje in ji povrniti 839,24 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil pokojni leasingojemalec neredni plačnik. V tem primeru bi tožnica najkasneje novembra 2013, ko je bil še živ, odstopila od pogodbe, pa tega ni storila. Vozilo je prodala februarja 2014, končni obračun pa je naredila šele novembra 2014, po skoraj enem letu. Gotovo je s prodajo pokrila vse stroške in imela od tega še dobiček, saj vse do leta 2017, ko je prišlo do odstopa terjatve, toženke nihče ni pozval k plačilu domnevnega dolga. Tožničin zahtevek nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Tožnica je zlorabila dejstvo, da toženka ni bila seznanjena z leasing pogodbo. Vozilo je bilo takoj po smrti leasingojemalca vrnjeno leasingodajalcu. Pogodba je s smrtjo prenehala, pogodbene obveznosti pa niso prešle na dedinjo. Tožnica ni verjetno izkazala, da pokojni leasingojemalec ni poravnal vseh zapadlih obrokov. Sodba je arbitrarna in predstavlja presenečenje za toženko. Poudarja, da je pogodbo v formulirani obliki sestavil leasingodajalec. Med pravicami in obveznostmi pogodbenikov obstaja nesorazmerje, saj je leasingodajalcu prepuščeno, da poljubno dolgo obračunava domnevni dolg in si za ta čas obračunava obresti. Poleg tega je bila tožba vložena več kot štiri leta od izročitve in prodaje vozila ter smrti leasingojemalca. Vse to je toženki onemogočilo enakopravno dokazovanje in pravdanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo vlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi neobrazloženo uveljavlja več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 6., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da takšnih kršitev na postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi vsebino izvedenih dokazov je sodišče korektno povzelo. Med dokaznimi listinami in tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, ni nobenega nasprotja. Na katera nedovoljena razpolaganja strank naj bi sodišče oprlo svojo odločbo, toženka ne pojasni, iz spisa pa takšna razpolaganja niso razvidna. Toženka ni bila prikrajšana niti za svojo pravico do obravnavanja v postopku, saj ji je sodišče omogočilo, da se izreče o tožničinih trditvah in o ponujenih dokazih. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo arbitrarno, ker je sledilo tožničinim dokazom. Toženka namreč nasprotnih dokazov ni ponudila, celo svojemu zaslišanju se je izognila. Sodišče je pri svoji presoji upoštevalo samo zatrjevana in dokazana dejstva; tudi izbira in razlaga materialnega prava, ki ga je uporabilo, toženke nista mogli presenetiti. Nasprotno, takšno dejansko in pravno podlago sodbe bi toženka glede na ponujeno trditveno in dokazno gradivo lahko pričakovala. Ne gre torej za „sodbo presenečenja“, kot poskuša prikazati pritožba.

7. Vsa odločilna dejstva so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Dejanske okoliščine primera, ki jih izpostavlja pritožba, niso bile dokazane ali niso pravno pomembne. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, zapustnik (leasingojemalec) ni redno plačeval leasing obrokov, zapadlih obveznosti pa ni poravnal niti v dodatnem roku, ki mu ga je dal leasingodajalec. Toženka nasprotnega ni dokazala.

8. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, gre za kršitev pogodbe. Upnik je v takem primeru upravičen do povrnitve škode (drugi odstavek 239. člena OZ), lahko pa pod predpisanimi pogoji tudi odstopi od pogodbe, če ta ni razvezana že po samem zakonu (103. člen OZ).

9. Ker je odstop od pogodbe zgolj upnikova opcija, toženka ne more uspeti s trditvijo, da bi leasingodajalec že prej odstopil od pogodbe, če bi bil zapustnik res neredni plačnik. Breme dokazovanja, da je zapustnik poravnal svoje pogodbene obveznosti je bilo na toženki, vendar ga ni zmogla. Pritožbeni dvom o tem, ali je leasingodajalec svoj poziv k plačilu zapadlih obrokov posredoval zapustniku,1 pa predstavlja nedopustno novoto (drugi odstavek 337. člena ZPP), ki je v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati.

10. Pogodba o finančnem leasingu, je, upoštevaje pogodbena določila, prenehala že s smrtjo zapustnika in ne šele s poznejšim odstopom leasingodajalca od pogodbe, kot je pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Ni torej pomembno, kdaj je bila toženka obveščena o odstopu. Dejstvo, da toženka pred pravdo ni bila seznanjena z obstojem in višino obravnavane obveznosti, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je toženki naložilo plačilo zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje; pravilno je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti (v višini 218,99 EUR) za čas od prodaje vozila (22. 2. 2014) do izdelave končnega obračuna (19. 11. 2014). Toženka je namreč utemeljeno ugovarjala, da končni obračun ni bil izdelan v razumnem roku.

11. Toženka je kot zapustnikova dedinja vstopila v njegov pravni položaj že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD) in do višine vrednosti podedovanega premoženja odgovarja za zapustnikove dolgove (prvi odstavek 142. člena ZD). Odveč je zato pritožbena trditev, da toženka ni bila seznanjena s pogodbo o finančnem leasingu in da ni prevzela pogodbenih obveznosti. Tožnici namreč dolguje tisto, kar je leasingodajalcu v trenutku svoje smrti dolgoval zapustnik, torej odškodnino zaradi kršitve pogodbe, v višini, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu leasingodajalca. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, ne gre za nesorazmerno sankcijo. Pogodbeno določilo o posledicah kršitve pogodbe ni nepošteno, čeprav ne vsebuje roka, v katerem mora leasingodajalec po odstopu od pogodbe obračunati dolg leasingojemalca. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje tožnici zaradi zamude pri končnem obračunu terjatve utemeljeno odreklo pravico do plačila zamudnih obresti.

12. Neupravičen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo toženki onemogočeno enakopravno pravdanje in dokazovanje, ker je tožnica vložila tožbo več kot štiri leta po zapustnikovi smrti in prodaji vozila. Ob vložitvi tožbe namreč tožničina terjatev še ni zastarala, upoštevaje splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Dokler ne poteče čas, ki je potreben za zastaranje, mora dolžnik hraniti svoje nasprotne dokaze; v nasprotnem primeru se ne more sklicevati na svojo dokazno stisko.

13. Toženkini pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici po odvetniški tarifi pripada nagrada za sestavo odgovora (375 točk tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar glede na veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 279,99 EUR. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo tožnici od tega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

1 Tožnica je o tem dejstvu kot dokaz predložila opomin št. 2 z dne 21. 10. 2013 (priloga A5). Vprašanje, ali je leasingojemalec ta opomin prejel, doslej ni bilo sporno.