19. 4. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 19. aprila 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je tekla v zadevi št. I Uv 9/96, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je navedel, da je dne 29. 4. 1996 pred Vrhovnim sodiščem zoper akt predsednika Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana št. 165/7-DK z dne 28. 3. 1996 vložil zahtevo za varstvo z Ustavo zajamčene pravice do odločanja z referendumom. Dne 3. 6. 1996 naj bi bila nasprotna stranka odgovorila, neposredno za tem pa naj bi bil tudi sam dopolnil svojo zahtevo. Ker Vrhovno sodišče do dneva vložitve ustavne pritožbe še ni odločilo, pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pritožnik meni, da je odločitev o zadevi pomembna za izvedbo drugih referendumov v okviru lokalnih skupnosti. Zakon naj bi namreč postopka pred izvedbo lokalnega referenduma ne urejal. Odločitev o ustavni pritožbi pa bi morala upoštevati tudi dejstvo, da Vrhovno sodišče njegove zahteve za varstvo z ustavo zagotovljenih pravic ne obravnava prednostno. Predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 1. 7. 1999 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

3.V postopku za preizkus ustavne pritožbe je Vrhovno sodišče predložilo zahtevana pojasnila o načinu zagotavljanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v upravnih sporih. Po sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Vrhovno sodišče predložilo še podatke o gibanju zadev s področja upravnih sporov od leta 1991 dalje.

B.

4.S tožbo v upravnem sporu pritožnik izpodbija odločitev organa lokalne skupnosti, sprejeto v postopku sprejemanja odloka o spremembah odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve za zgodovinske spomenike v Mestnem svetu Mestne občine Ljubljana. V tem postopku je pritožnik dal pobudo za razpis predhodnega referenduma.

5.Referendumski postopek bi po trditvah pritožnika moral biti urejen v ustreznem predpisu lokalne skupnosti. Ker ni bil, naj bi mu pristojni organ, ki je referendumski postopek kljub temu začel, kršil pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave) in pravico do referendumskega odločanja (90. člen Ustave). Kot izhaja iz podatkov, pridobljenih v zadevi št. U-I- 187/97, je bil ta postopek končan z odločitvijo, da se predlagani odlok ne potrdi. To pomeni, da odlok, katerega sprejem je pritožnik s predlaganim referendumom želel preprečiti, ni bil uveljavljen.

6.Tožba v upravnem sporu je bila vložena 26. 4. 1996. Kratek čas zatem je bila vročena nasprotnemu udeležencu. Za odločanje o zadevi je po ustanovitvi upravnih sodišč, to je po 1. 1. 1998, ostalo pristojno Vrhovno sodišče (drugi odstavek 93. člena ZUS). Dne 23. 8. 2000 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/2000 ZUS-A). Ta je v 11. členu določil, da z dnem uveljavitve tega zakona zadeve, ki jih je do 30. 6. 1996 prejelo Vrhovno sodišče in je po določbah tega zakona zanje pristojno Upravno sodišče, pa o njih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, prevzame v delo Upravno sodišče, tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pa te zadeve rešujeta prednostno. Na podlagi navedenih določb je Upravno sodišče prevzelo v delo tudi pritožnikovo tožbo in o njej s sklepom št. I Uv 9/96-19 z dne 21. 3. 2001 že odločilo.

7.Ustavno sodišče je že v sklepu o sprejemu ustavne pritožbe navedlo, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče. Če naj bi bila ta pravica kršena v postopku pred Vrhovnim sodiščem, pa ima prizadeta oseba možnost vložiti ustavno pritožbo. Smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev omenjene pravice je v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V takem primeru lahko prizadeta oseba v postopku pred pristojnim sodiščem zahteva povračilo morebitne škode, ki bi ji bila s kršitvijo storjena (26. člen Ustave), dostop na Ustavno sodišče pa mu je zagotovljen po izčrpanju vseh pravnih sredstev v tem postopku.

Pritožnik je uveljavljal kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v postopku odločanja v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem. Zaradi spremembe zakonodaje je o njegovi tožbi odločilo Upravno sodišče. Ker je v času odločanja Ustavnega sodišča ta postopek končan, sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave ne pride več v poštev. Povračilo morebitne škode, nastale zaradi predolgega sojenja v postopku pred Vrhovnim sodiščem, lahko pritožnik uveljavlja pred pristojnim sodiščem, procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe pa bodo podane po izčrpanju vseh pravnih sredstev v tem postopku. Po navedenem je Ustavno sodišče obravnavano ustavno pritožbo zavrglo.

C.

8.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Ribičič in Ude.

Namestnik predsednika dr. Lojze Ude