Jedro

Dosedanje tožnikove trditve v postopku nakazujejo, da bi se glede na prej citirano določilo v obravnavani zadevi moralo uporabiti slovensko pravo, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega vprašanja izrecno ni opredelilo ter v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo. Relevantno namreč je, ali je toženka v Sloveniji opravila vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe ter ji je bila tja poslana tudi posebna ponudba oziroma ali je nasprotna pogodbena stranka oz. njen zastopnik prevzela njeno naročilo v tej državi.

Za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zakon posebne ureditve ne vsebuje in za te terjatve velja splošni zastaralni rok petih let. Za pričetek teka zastaralnega roka je torej odločilno, kdaj bi tožnica tožbeni zahtevek zoper toženko lahko uveljavljala, kar pa ni nujno že od trenutka dobave blaga, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23241/2012 z dne 14. 3. 2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka, ki jih je odmerilo na 3.974,13 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče spregledalo njene večkratne pravočasne navedbe, da je toženka vedela za dobavo in montažo opreme v njenem stanovanjskem objektu. Z njo je tožnica telefonsko kontaktirala, toženka ji je naročilo ter kasneje dobavo in montažo opreme potrdila, s tem pa jo je tudi naročila. Zmotno je stališče, da nadaljnji dogovori med družbo I. GmbH in tožnico, da slednja vstopi kot kupec opreme, toženke ne morejo zavezovati. Če je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bila prodajalec opreme I. GmbH, ki je opremo prodala tožnici, ta družba ni mogla biti hkrati prodajalec opreme tudi toženki. Protispisna in nelogična je ugotovitev sodišča, da toženka ni aktivno legitimirana in da bi lahko bila upnik le družba I. GmbH. Ker se sodišče ni želelo ukvarjati z raziskovanjem trditvene podlage tožnice, da je zgolj ona bila kupec opreme od družbe I. GmbH in da je posledično družbi opremo tudi plačala, je prišlo do napačnega sklepa, da tožnica ni bila prodajalec opreme toženki. Tožnica je že v postopku na prvi stopnji navajala, da če ne bi bila prepričana, da je upravičena do izstavitve računa, ga tudi ne bi prijavila za obračun davka na dodano vrednost ter DURS-u plačala še znesek 36.797,70 EUR. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Zmotna je nadalje odločitev iz 15. točke obrazložitve sodbe, da je tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zastaral. Tožnica je pravočasno zatrjevala dogovor, da bo toženki račun izstavljen, ko bodo vse storitve na objektu izvršene, to pa se je zgodilo v letu 2008. Zato je upravičenje tožnice, da terja plačilo od toženke, nastopilo šele konec leta 2008 oziroma v času izdaje vtoževanih računov toženki. Od takrat dalje zastaralni rok po 336. členu OZ še ni potekel, zato ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožnica do ugovora glede plačila vtoževanih računov ni mogla vedeti, da ne obstoji pravni temelj za plačilo in je toženka neupravičeno obogatena, šele takrat se je spremenil obligacijski zahtevek na podlagi izstavljenih računov v zahtevek, ki temelji na neupravičeni obogatitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, podredno pa, da zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica tuja gospodarska družba s sedežem v Nemčiji, toženka pa fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zato gre za razmerje z mednarodnim elementom med strankama z območja držav članic Evropske unije. V času vložitve izvršilnega predloga je pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah urejala Uredba sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je kot sedaj prenovljena uredba (EU) št. 1215/2012 primarno določala splošno pristojnost sodišča po sedežu stalnega prebivališča tožene stranke, torej v obravnavani zadevi slovenskega sodišča. 5. Tožnica terjatev opira na pogodbeno razmerje z elementi kupoprodajne in pogodbe o delu ter na razmerje neupravičene obogatite. V okviru EU uporabo prava, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, ureja Uredba (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 (Rim I), ki pa se glede na določilo 28. člena uporablja za pogodbe, sklenjene po 17. 12. 2009, uporabo prava glede nepogodbenih obveznosti pa ureja Uredba (ES) št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 in se uporablja za nepogodbena razmerja nastala po začetku veljavnosti te uredbe. Za razmerja pred tem je glede pogodbenih obveznosti odločilna Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija), ki jo je RS ratificirala v letu 2005. Uporabo prava v nepogodbenih obveznostih pa določa ZMZPP. Ker se terjatev tožnika nanaša na nakup in montažo opreme za hišni wellness za osebno uporabo v nepremičnini toženke, spor sodi v kategorijo potrošniških pogodb, ki predvidevajo posebno varstvo potrošnika kot šibkejše stranke. Ker tožnik iz pogodbenega razmerja uveljavlja plačilo po računu z dne 27. 3. 2009, torej pred uveljavitvijo Rim. I, glede uporabe prava pride v poštev določilo 5. člena Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija/1980), ki predvideva uporabo prava države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, v primerih, če sklenitev pogodbe izhaja iz posebne ponudbe za potrošnika ali reklame v tej državi in je potrošnik v tej državi opravil vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe ali če je druga pogodbena stranka ali njen zastopnik prevzel potrošnikovo naročilo v tej državi ali če gre za pogodbo o prodaji stvari in je potrošnik potoval iz te države v drugi državo, kjer je oddal svoje naročilo, pod pogojem, da je potrošnikovo potovanje organiziral prodajalec, da bi ga vzpodbudil k nakupu. Seveda se uporabi domače pravo tudi v primeru, če sta stranki takšno uporabo prava dogovorili. Dosedanje tožnikove trditve v postopku nakazujejo, da bi se glede na prej citirano določilo v obravnavani zadevi moralo uporabiti slovensko pravo, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega vprašanja izrecno ni opredelilo ter v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo. Relevantno namreč je, ali je toženka v Sloveniji opravila vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe ter ji je bila tja poslana tudi posebna ponudba oziroma ali je nasprotna pogodbena stranka oz. njen zastopnik prevzela njeno naročilo v tej državi. Ker sta se obe pravdni stranki v postopku sklicevali na določila slovenskega prava, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkušalo pravilnost odločitve z uporabo določb domačega prava, pri čemer pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje pri nadaljnjem odločanju moralo preizkusiti tudi, ali ne gre morda za primer, ko bo treba uporabiti nemško pravo. Uporabljeno pravo glede pogodbenega razmerja bo glede na določilo prvega odstavka 29. člena ZMZPP. oziroma v primeru neupravičene obogatitve, nastale po 11. 7. 2007, po določilu prvega odstavka 10. člena Uredbe o Rim II odločilno tudi za reševanje spora v zvezi z neupravičeno obogatitvijo.

6. Tožeča stranka je v tem postopku pravočasno zatrjevala, da je toženki preko svojih poslovnih partnerjev v Nemčiji dobavila, montirala in predala v uporabo opremo za hišni wellness, ki je bila vgrajena v nepremičnino v takratni lasti toženke. Trdila je, da je bilo naročilo posredovano s strani toženke in / oziroma I. Z. družbi I. GmbH, ta družba pa je tožnico zaprosila, da v postopek vstopi kot kupec opreme, ki jo bo nato v svojem imenu in za svoj račun prodala (skupaj s stroški vgradnje) toženki. Navedla je še, da je vse izdobavljene artikle po kataloških številkah naročila in izbrala toženka, prevzem opreme pa je opravljal in potrjeval zakoniti zastopnik družbe S., d. o. o., M. H., ki ga je predlagala za zaslišanje. Vso dobavljeno opremo je tožnica družbi I. GmbH plačala, potem ko je izstavila račun toženki, pa je odvedla tudi davek DURS-u. Toženka računov ni reklamirala.

7. Sodišče prve stopnje te trditvene podlage ni obravnavalo celostno in se ni opredelilo do pogodbenega razmerja med I. GmbH kot prvotnim prevzemnikom naročila za nakup in dobavo opreme ter tožnico. OZ v 122. členu ureja prenos pogodbe, po katerem vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. V 271. členu OZ ureja izpolnitev tretjega in posledično v 274. členu prehod terjatve na izpolnitelja, odstop terjatve pa je urejen po 417. členu OZ. Tožničina trditvena podlaga je v danem primeru sicer skopa glede odnosa do družbe I. GmbH, vendar je dolžnost sodišča, da v primeru pomanjkljivih odločilnih trditev, potrebnih za uporabo prava, stranke v okviru materialnoprocesnega vodstva spodbudi, da navedejo bistvena pravnorelevantna dejstva. Še zlasti to velja v primeru, kot je obravnavani, ko iz dokazno podprtih trditev tožnice izhaja, da se je premoženje toženke povečalo za vrednost vgrajenih naprav, da je tožnica dobavljeno blago plačala tretjemu, ob tem pa toženka zanika kakršnokoli naročilo, ki bi bilo podlaga za vgradnjo luksuzne opreme visoke vrednosti v njeno nepremičnino. Odločitev, da tožnica v obravnavani zadevi nima aktivne legitimacije, saj bi tožbo lahko vložila le družba I. GmbH, je zato najmanj preuranjena.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da ne drži zaključek sodišča, da ni podala trditev o toženkinem naročilu opreme. Iz druge pripravljalne vloge tožnice namreč izhaja, da je toženka in/oziroma I. Z. posredovala naročilo družbi I. GmbH, da je ta družba tožnico zaprosila, naj vstopi v posel, pri čemer bo opremo prodala toženki, da je vse izdobavljene artikle po kataloških številkah naročila in izbrala toženka. Tožnica je v zvezi s tem predlagala zaslišanje priče J. J., ki je takrat sodeloval z družbo I. GmbH, česar pa sodišče ni izvedlo, kar je tožnica pravočasno grajala na zadnjem naroku. V zvezi z ugotovitvijo, kdo je bil dejanski naročnik, sodišče tudi ni ocenilo odločilnega dejstva, da je bila dobavljena oprema vgrajena v hišo, katere lastnica je bila toženka. Če bi se omenjene trditve tožnice izkazale za resnične (sodišče dokazov o dejanski dobavi in vgrajenosti opreme ni izvajalo), bi dokazno breme, da v postopku glede poslovnega razmerja ni pasivno legitimirana, nedvomno prešlo na toženko. Glede na že predočene trditve tožnice, ki dokazno v celoti niso bile preizkušene, pa je podan dvom v zaključek sodišča, da je opremo naročil I. Z., toženka pa je le posredovala svoje želje in določila način izpeljave že predhodno dogovorjenega posla.

9. Ker je izpodbijana sodba v razlogih glede izvedbe samega posla, s tem pa glede vprašanja pasivne in aktivne legitimacije pomanjkljiva, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje na podlagi 354. člena ZPP. Sodišče naj v nadaljevanju opravi ustrezno materialnoprocesno vodstvo ter tožnici naloži, naj podrobneje pojasni modalitete posla, na podlagi katerega je izstavila račun za vtoževano terjatev, nato pa naj v zvezi s tem opredeli pravno podlago, izvede ustrezne dokaze in o zahtevku tožnice ponovno odloči. Pri tem mora sodišče ugotoviti tudi, ali so se stranke dogovorile za uporabo slovenskega prava oz. ali njegovo uporabo predvidevajo določila o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja držav članic EU.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve toženke zaradi vgrajene opreme za hišni wellness zaradi zastaranja. Po določilu 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer v zakonu ni določeno kaj drugega. Za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zakon posebne ureditve ne vsebuje in za te terjatve velja splošni zastaralni rok petih let. Za pričetek teka zastaralnega roka je torej odločilno, kdaj bi tožnica tožbeni zahtevek zoper toženko lahko uveljavljala, kar pa ni nujno že od trenutka dobave blaga, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Če je dobave opravljala družba I. GmbH, kot se nakazuje po predloženih listinah, na podlagi naročila toženke, potem ta s samimi dobavami ni bila neupravičeno obogatena, saj so nastale na podlagi poslovnega razmerja. To je postala šele, ko je bila njena terjatev do družbe I. GmbH plačana. To plačilo pa je tožnica izvedla v letu 2009, kar je znotraj petletnega zastaralnega roka glede na v tem postopku vloženo tožbo. Ker je za pravilen pričetek teka zastaralnega roka odločilno pravno razmerje med strankama in družbo I. GmbH, vsi odločilni dokazi v zvezi s tem pa še niso bili izvedeni (npr. zaslišanje priče J.), ali se sodišče do njih ni opredelilo, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj najprej izvede dokaze v zvezi z obstojem poslovnega razmerja, če pa to ne bo ugotovljeno, naj se opredeli do vprašanja, kdaj je tožnica imela možnost, da zoper toženko vloži zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Pred tem trenutkom zastaralni rok ni mogel teči. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je zaslišanje priče s prebivališčem v tujini mogoče opraviti tudi preko zaprošenega sodišča, če se ta ne udeležuje postopka v Republiki Sloveniji.

11. Ker je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.