Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obtoženega D.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12.10.2000 zoper obtoženega D.S. odredilo pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper ta sklep so se pritožili obtoženčevi takratni zagovorniki, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom z dne 27.10.2000 njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je Višje sodišče v Mariboru pritožbo obtoženega D.S. zoper sklep o odreditvi pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep sta obtoženi D.S. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obtoženi D.S. zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, saj naj bi sodišče kršilo določbe 125., 1. odstavka 141. in 1. odstavka 173. člena KZ, ker se ni izjavilo o pritožbeni navedbi, da je določba 244. člena KZ diskriminatorna do oseb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo in s tem v nasprotju z določbama 14. in 74. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 201., 5. odstavka 207., 2. odstavka 192. in 2. odstavka 202. člena ZKP. Navaja, da sklicevanje na kaznivo dejanje po 235. člena ZKP ne more biti podlaga za odreditev pripora, saj je bil kazenski postopek glede tega pravnomočno ustavljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper njega odpravi, podrejeno pa da ga nadomesti s hišnim priporom ali katero drugo obliko zagotovitve obtoženčeve prisotnosti iz členov 193 do 199.a ZKP.

Obtoženčev zagovornik pravnomočni sklep izpodbija iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Navaja, da je Višje sodišče v Mariboru prekršilo določbo 5. odstavka 207. člena v zvezi z 201. členom ZKP in 125. člena KZ ter da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pravnomočno ustavljenega kazenskega postopka za kaznivo dejanje preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ. Tudi ta vložnik pravnomočni sklep izpodbija z navedbo, da je "obstoj" kaznivega dejanja po 244. členu KZ ustavno sporen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa da razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje ter pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevi podaja mnenje, da kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika, niso podane in da sta zato zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Pogoji za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V izpodbijani pravnomočni odločbi je sodišče sklepanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor oprlo na pravnomočno obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 9.12.1998. Navedlo je tudi, da po pravnomočnosti obtožnega akta pridobljeni dokazi potrebne stopnje verjetnosti, da je obtoženec storil kaznivi dejanji zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ in kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ, niso omajali.

Vložnikoma je treba pritrditi, kolikor navajata, da utemeljen sum glede kaznivega dejanja po 236. členu KZ, v času, ko je o obtoženčevi pritožbi zoper sklep o priporu odločalo pritožbeno sodišče, ni bil več podan. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3.1.2005 je bil kazenski postopek zoper obtoženca za kaznivo dejanje preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ ustavljen. Ta sklep je, razen v odločbi o stroških, ki jo okrožni državni tožilec izpodbija s pritožbo z dne 6.1.2005, pravnomočen. Utemeljen sum glede kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ je podan, zato napačna ugotovitev pritožbenega sodišča o obstoju tega pogoja tudi glede kaznivega dejanja po 235. členu KZ zakonitosti pravnomočne odločbe ne more omajati.

Kolikor pa vložnika v zahtevah opisujeta ozadje, personalne povezave, ki da so botrovale kazenskemu pregonu zoper obtoženca in uničenju Poslovnega sistema D., obtoženi S. pa tudi s povzemanjem Poročila o delu Državnega sveta in njegove komisije za gospodarstvo v obdobju 1996 do 2002 na področju obravnave dogodkov na kapitalskem trgu v marcu 1996 ter delovanja Agencije za trg vrednostnih papirjev in njenih organov v obdobju 1995 do 1997 (Poročevalec Državnega sveta Republike Slovenije, št. 1/2003), ponujata lastno videnje odločilnih dejstev, ki se razlikuje od presoje, ki jo je glede utemeljenosti suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče. Zato na ta način po vsebini uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Z navedbami, da obsojenec ni pobegnil iz države, ampak da je z družino odpotoval v Združene države Amerike (ZDA), da je bil kot gospodarstvenik doma popolnoma onemogočen, socialno izobčen, oziroma politično likvidiran, da je bil v ZDA prijavljen pod pravim imenom, da se ni skrival ter da je sodišče prve stopnje vseskozi vedelo, da se je nahajal v L. ter da je obtoženčeva edina napaka, ker sodišču ni sporočil naslova svojega začasnega prebivališča, vložnika izpodbijata v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je sodišče oprlo sklepanje o obtoženčevi begosumnosti. Kakor je bilo že pojasnjeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obtoženi D.S. in njegov zagovornik ne moreta biti uspešna niti, ko v zahtevi uveljavljata kršitev določbe 5. odstavka 207. člena ZKP, po kateri sme pripor po vložitvi obtožnice trajati največ 2 leti, sicer mora biti v primeru, da mu ni izrečena obsodilna sodba, pripor odpravljen in obtoženec izpuščen na prostost. Točne so navedbe v obeh zahtevah, da je bil po vložitvi obtožnice obtoženec v priporu od 10.12.1998 do 13.1.2000, to je 13 mesecev in 4 dni in nato od 14.1.2000 do 19.5.2000, torej 4 mesece in 5 dni v hišnem priporu ter v priporu od 9.8.2005 dalje. Napačno pa je stališče vložnikov, da je temu treba prišteti tudi čas od 8.11.2004 do 9.8.2005, ko naj bi bil obtoženec po njunem naziranju v ekstradicijskem priporu v ZDA.

V konkretnem primeru se vprašanje, ali se trajanje ekstradicijskega pripora v tuji državi všteje v čas pripora po 205. členu in po 5. odstavku 207. člena ZKP, sploh ne zastavlja. Obtoženemu D.S. v ZDA ni bila odvzeta prostost zaradi zahteve naše države za njegovo izročitev, saj je bil v ZDA prijet zaradi neurejenega statusa bivanja. Ko so bili postopki v zvezi z njegovimi pritožbami na odločitve imigracijskega sodišča končani, pa je bil deportiran v našo državo, kjer mu je bila dne 9.8.2005 po prihodu na letališče B. odvzeta prostost. Od takrat dalje je bil obtoženec znova priprt v tej kazenski zadevi. Glede na čas, ki ga je doslej prebil v priporu in hišnem priporu, se tako izkaže, da ne drži, da pripor po vložitvi obtožnice traja več, kot to dovoljuje določba 5. odstavka 207. člena ZKP. Obtožencu ni bila odvzeta prostost med izročitvenim postopkom, zato tudi zatrjevana kršitev 125. člena KZ ni podana.

Sodišče druge stopnje je glede neogibnosti pripora navedlo, da je neutemeljen obtoženčev predlog, da se pripor nadomesti s hišnim priporom kot milejšim ukrepom. Pojasnilo je, da je to mogoče storiti le, če obstaja določena stopnja zaupanja storilcu, ki pa ga obtoženec, ki je že zlorabil zaupanje sodišča, ki mu je odpravilo hišni pripor, ne more biti deležen. Glede na stopnjo obtoženčeve begosumnosti, je kljub manjši kriminalni količini, kot jo je upoštevalo sodišče v rednem postopku, teža kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ takšna, da je poseg v obtoženčevo pravico do prostosti sorazmeren.

Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora po 154. členu Ustave postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče, ki je odločalo v rednem postopku, za tako postopanje ni našlo podlage in zato glede na načelo usklajenosti pravnih aktov tega stališča tudi ni bilo dolžno posebej obrazlagati. Zgolj stališče vložnikov, da je zakonska ureditev kaznivega dejanja po 244. členu KZ diskriminatorna do oseb, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo in s tem v neskladju z določbo 14. člena Ustave ter da je v nasprotju z določbo 73. člena Ustave, po kateri je gospodarska pobuda svobodna, zakonitosti napadene pravnomočne odločbe o odreditvi pripora ne more omajati.

Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa nimajo nobene teže trditve v obtoženčevi zahtevi, da pomeni vložitev obtožnice zoper njega storitev kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti po 1. odstavku 141. člena KZ in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 1. odstavku 173. člena KZ. Prav tako iz izpodbijane pravnomočne odločbe ni razvidno, da bi bila njena utemeljitev taka, da bi bila v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Tudi razlaga, s katero obtoženec v svoji zahtevi utemeljuje odločitev sodišča, da je to med postopkom zoper njega odpravilo pripor, češ da je to storilo zato, da bi se izognilo obravnavanju zadeve pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa nima nobenega vpliva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta obtoženi D.S. in njegov zagovornik, niso podane, pravnomočno odločbo pa izpodbijata tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njuni zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo.