Jedro

Res je, da tožena stranka vlogo z dne 9. 9. 2019 res začne, da sta obe stranki že podali svoje obširne dejanske navedbe in da odgovarja na 8. vlogo tožene stranke, vendar pa je pomembno, da v vlogi odgovarja na vlogo tožeče stranke, v kateri ta nasprotuje eventualnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke, in pojasnjuje, zakaj ga je postavila. Vse to pa zadošča za to, da gre za obrazloženo vlogo.

Neutemeljeno je pritožbeno grajanje, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo toženi stranki za glavno obravnavo 15. 6. 2020 stroške v višini 850 točk in da so se na tej obravnavi obravnavala samo procesna vprašanja. Kot je razvidno iz zapisnika navedene obravnave, se dokazi na tej obravnavi res niso izvajali, a je bila glavna obravnava 15. 6. 2020 zadnja, na njej pa sta pravdni strank uvodoma še podajali dejanske navedbe, na koncu pa tudi zaključno besedo. Ob teh ugotovitvah je povsem neutemeljeno zatrjevanje, da so se obravnavala samo procesna vprašanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki, zniža za 628,42 EUR (na 10.521,69 EUR). V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo toženi stranki 11.150,11 EUR pravdnih stroškov in jih skupaj z zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. V pravočasni pritožbi tožnika izpodbijata višino odmerjenih pravdnih stroškov, uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa, da odločitev spremeni tako, da zniža prisojene stroške, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o priglašenih pravdnih stroških pravilno uporabilo 154. in 155. člen ZPP, prav tako se je pravilno oprlo na veljavno Odvetniško tarifo, v pretežni meri pa je tudi pravilno ovrednotilo priglašene stroške.

6. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje za vlogo 20. 5. 2019 napačno priznalo stroške obrazložene vloge, saj je tožena stranka s to vlogo samo dostavila dopise glede povpraševanj oz. zahtev za pojasnila glede kreditov CHF.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vlogo z dne 20. 5. 2019 kot obrazloženo. V njej je namreč tožena stranka pojasnila, katere listine prilaga, na kratko je predstavila vsebino listin, njihov pomen za odnos med strankama in na koncu tudi pojasnila svoje videnje kaj dokazujejo predložena dokazila.

8. Tožeča stranka nadalje opozarja, da je tudi vloga z dne 4. 6. 2019 napačno ovrednotena kot obrazložena vloga, saj je tožena stranka v njej podala predvsem svoja pravna naziranja in se sklicevala na svoje prejšnje vloge, ni pa predlagala nobenih novih dokazov.

9. Kot je razvidno iz vloge, je tožena stranka v njej odgovarila na vlogo tožeče stranke in obrazložila pomen pojasnilne dolžnosti. Pojasnila je, da ni šlo za kredit z valutno klavzulo, ampak za pravi kredit v tuji valuti, zaradi česar v tej zadevi ne pride v poštev sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka. Pojasnila je tudi, da tožniku pogoji kreditne pogodbe v CHF niso bili vsiljeni, vsebinsko komentirala sodno prakso, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Tožena stranka je v vlogi tudi vsebinsko odgovorila na navedbe tožeče stranke. Zato po presoji pritožbenega sodišča vloga z dne 4. 6. 2019 predstavlja obrazloženo vlogo.

10. Tudi za vloge z dne 9. 9. 2019, 30. 10. 2019 in 15. 6. 2019, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za obrazložene, tožena stranka meni, da je takšno ovrednotenje napačno, saj v njih tožena stranka le ponavlja svoje prejšnje navedbe. Tako v njih uporablja izraze, da sta »stranki več ali manj že izčrpno pojasnili svoja stališča«, da se je »tožena stranka že izjasnila«, »kot že večkrat pojasnjeno v dosedanjih vlogah« in da se je »glede... že večkrat opredelila« Tako v njih ponavlja navedbe glede pojasnilne dolžnosti, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo, enako glede ničnosti, glede stališč tožeče stranke o gibanju tečaja. Tožena stranka v teh vlogah ni navajala ničesar novega, ampak je šlo le za kopičenje vlog.

11. Res je, da tožena stranka vlogo z dne 9. 9. 2019 res začne, da sta obe stranki že podali svoje obširne dejanske navedbe in da odgovarja na 8. vlogo tožene stranke, vendar pa je pomembno, da v vlogi odgovarja na vlogo tožeče stranke, v kateri ta nasprotuje eventualnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke in pojasnjuje zakaj ga je postavila. Vse to pa zadošča za to, da gre za obrazloženo vlogo. V vlogi z dne 30. 10. 2019 tožena stranka vsebinsko odgovarja na deveto vlogo tožeče stranke in dodatno pojasnjuje dejstva, ki se nanašajo na eventualni tožbeni zahtevek, zato je tudi to vlogo treba ovrednotiti kot obrazloženo. Edino glede vloge z dne 15. 6. 2020 pritožbeno sodišče soglaša s pomisleki tožeče stranke, da gre za ponavljanje že prej podanih dejanskih navedb in da zato za to vlogo tožena stranka ni upravičena do plačila, saj v njej ni podala nobenih novih trditev ali dokaznih predlogov. Zato je glede vloge z dne 15. 6. 2020 pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP) in za stroške te vloge znižalo priznane pravdne stroške (in temu primerno tudi zmanjšalo priznane materialne stroške in znesek DDV).

12. Neutemeljeno je pritožbeno grajanje, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo toženi stranki za glavno obravnavo 15. 6. 2020 stroške v višini 850 točk in da so se na tej obravnavi obravnavala samo procesna vprašanja. Kot je razvidno iz zapisnika navedene obravnave, se dokazi na tej obravnavi res niso izvajali, a je bila glavna obravnava 15. 6. 2020 zadnja, na njej pa sta pravdni strank uvodoma še podajali dejanske navedbe, na koncu pa tudi zaključno besedo. Ob teh ugotovitvah je povsem neutemeljeno zatrjevanje, da so se obravnavala samo procesna vprašanja.

13. Ugotoviti je torej treba, da je seštevek toženi stranki priznanih odvetniških točk nižji za 850 točk. Namesto 14.825 točk je upravičena do nagrade 13.975 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 8.385 EUR. Glede na to so materialni stroški nižji za 5,10 EUR (1 % od 12.975 točk znaša 77,85 EUR, 2 % od 1.000 točk pa 12 EUR, kar skupno pomeni 89,85 EUR namesto priznanih 94,95 EUR). Seštevek nagrade in materialnih stroškov znaša 8.474,85 EUR, 22 % DDV od tega zneska pa 1.865,47 EUR, kar skupaj pomeni 10.339,32 EUR, oz. 628,42 EUR manj od zneska 10.967,74 EUR, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje. K temu je potem treba priznati še skupno 182,37 EUR pričnin (52,54 EUR za pričo M. P. 2,83 EUR za pričo V. M. in 127 EUR za pričo M. K.), tako da celotni pravdni stroški tožene stranke znašajo 10.521,69 EUR.

14. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu (cca 5 %), zato v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).