VSL Sklep I Kp 41699/2015

Jedro

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu tedna. Zato je sodišče pravilno odločilo, da subjektivne okoliščine ne upravičujejo NIK.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II.Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Obsojeni A. A. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 41699/2015 z dne 22. 1. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 41699/2015 z dne 26. 11. 2021 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 41699/2015 z dne 14. 4. 2023 spoznan za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1.

2.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornice obsojenega A. A. z dne 26. 6. 2023 za nadomestno izvršitev kazni zapora (NIK) z delom v splošno korist in podredno s prestajanjem kazni tako, da še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna (zapor ob koncu tedna).

3.Zoper navedeni sklep je obsojeni po svojih zagovornikih vložil dve pritožbi:

-zagovornica odvetnica B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, "še posebej pa" zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določil kazenskega postopka ter predlaga Višjemu sodišču v Ljubljani, da spremeni napadeni sklep in odloči, da se predlogu obsojenca z dne 26. 6. 2023 ugodi ter odredi, da se obsojenemu kazen zapora enega leta in šest mesecev nadomesti z delom v splošno korist oziroma podredno, da obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob koncu tedna, ko prestaja kazen v zavodu za prestajanje kazni;

-zagovornik odvetnik dr. C. C. iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 2., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 32., 34. in 53. člena Ustave RS (URS) ter kršitev 5., 6., 7. in 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi, spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora in določi, da se kazen enega leta in šest mesecev zapora izvrši z delom v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela oziroma podredno kot zapor ob koncu tedna oziroma podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Po preizkusu sklepa v okviru pritožbenih navedb in pregledu podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist, ker za predlagano nadomestitev obsojeni ne izpolnjuje potrebnih pogojev.

6.Pritožnik zagovornik odvetnik dr. C. C. (Zagovornik/Pritožnik) zatrjuje, da je bila obsojenemu v postopku odločanja na prvi stopnji kršena pravica do zakonitega sodnika, ki jo zagotavljata 23. člen URS in 6. člen EKČP. Zatrjuje, da je bila zadeva na podlagi Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023 (v nadaljevanju: Razpored) dodeljena okrožnemu sodniku dr. Cirilu Keršmancu kot vodji kazenskega oddelka (na podlagi 29. točke III. oddelka poglavja o kazenskem oddelku). Do te razporeditve je prišlo po tem, ko se je okrožna sodnica Vladislava Lunder, ki je izdala sodbo na prvi stopnji, do izdaje izpodbijanega sklepa upokojila. Po mnenju pritožnika je bilo tako procesno zaporedje nepravilno. V skladu z drugim odstavkom 23. URS sodi le sodnik, ki je izbran v skladu s pravili, vnaprej določenimi z zakonom in sodnim redom. Zagovornik meni, da bi morala biti zadeva za dosego ustavnih zahtev dodeljena v skladu z določbami 15. člena Zakona o sodiščih (ZS) in 156. člena Sodnega reda (SR). Zaradi odstopanja od teh pravil zagovornik trdi, da je prišlo do položaja, ko je bil po odhodu prvotnega sodnika za vse predloge v zvezi z NIK vnaprej določen le en sodnik, kar naj bi spodkopavalo bistveni element naključja, ki je sestavni del pravice do zakonitega sodnika. Poleg tega po mnenju pritožnika zadevna točka Razporeda v nobenem primeru ne velja za primere sprejemanja odločitve o NIK.

7.Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju hkrati opredeljuje tudi do pritožbenih navedb zagovornice odvetnice B. B. (Zagovornica/Pritožnica), saj so v bistvenem delu enake pritožnikovim, poleg tega pa še navaja, da je prišlo do bistvene kršitve procesnih pravil, ker je o predlogu odločil sodnik dr. Ciril Keršmanc, ki ni bil navzoč na glavni obravnavi in sojenju na prvi stopnji. Navaja, da mora v skladu s 129.a členom ZKP o predlogu obsojenca odločiti predsednik senata ali sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako, saj po navedbah zagovornika niti sodnica Vladislava Lunder niti Gorazd Fabjančič, ki sta odločala v kazenskem postopku zoper obsojenca, nista odločala o predlogu, čeprav sta v času vložitve predloga za omilitev kazni zapora opravljala funkcijo na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Obramba zato meni, da ni podlage za to, da bi v zadevi odločal dr. Keršmanc.

8.Pritožbeno sodišče navedbe obeh zagovornikov zavrača. Pritožnik se sklicuje na dve odločbi USRS in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki pa jih napačno in selektivno razume. V odločbi U-I-209/93 z dne 23. februarja 1995 je Ustavno sodišče pojasnilo, da je namen drugega odstavka 23. člena URS preprečiti arbitrarna merila za izbiro oziroma imenovanje sodnikov post facto. Ključni vidik takšnih določb je omejevanje in odpravljanje diskrecijske pravice pri dodeljevanju sodnikov na konkretne zadeve. Ustavno sodišče nadalje pojasnjuje, da se morajo pravila, ki urejajo dodeljevanje sodnikov, izogibati nepotrebni negotovosti ali dvoumnosti ter dodelitve vezati na naključne opredeljevalne značilnosti posamezne zadeve. V odločbi US RS Up-502/14-20 pa je poudarjena potreba po sistemu, ki omogoča izbiro sodnikov na vnaprej določen in objektiven način. Pravica do poštenega sojenja, ki je neločljivo povezana s pojmom naravnega sodnika, zagotavlja skladnost s prvim odstavkom istega člena, ki zagotavlja nepristranski postopek. Pravica do naravnega sodnika v osnovi zagotavlja spoštovanje prvega odstavka istega člena, tj. pravice do nepristranskega sojenja. V zadevi Miracle Europe Kft. proti Madžarski z dne 12. januarja 2016 je tudi ESČP poudarilo pomen pravil, ki preprečujejo subjektivne vplive oziroma diskrecijo pri dodeljevanju in predodeljevanju zadev.

9.Pritožbeno sodišče upoštevajoč sodno prakso, ki jo je navedel sam pritožnik, ugotavlja, da pritožnik spregleda, da je bistvo pravice do zakonitega sodnika v preprečitvi vsakršne diskrecije, ki bi nosilcem odločanja omogočila izbiro sodnika za določeno zadevo, tj arbitrarno ad hoc dodelitev vložene zadeve konkretnemu sodniku. Preprečevanje takšne diskrecije je izrecno izražena v drugem odstavku 23. člena URS: v zadevi lahko sodi le sodnik, izbran po vnaprej določenih pravilih, opredeljenih z zakonom in sodnim redom. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja s pojasnili pritožnika, ugotavlja pa, da pritožnik napačno razlaga element naključja, ki je povezan s pravico do naravnega sodnika. Element naključja namreč ni absolutna zahteva, temveč kriterij, ki pomaga zagotoviti to pravico. Ne gre za vseobsegajoč kriterij. Ne le zato, ker nobena možna ureditev ne more zagotoviti popolne naključnosti, temveč tudi zato, ker zaradi narave samih zadev ni vedno mogoče ali praktično zagotoviti naključnega odločanja. Bistveno pa je, da so vsa odstopanja od naključnosti vnaprej določena z zakonom in sodnim redom, prav zato, ker lahko delno ogrozijo kriterij naključnosti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sporna 29. točka III. razdelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda, skladna z URS in EKČP ter obenem potrebna. Obravnava prav takšne izjemne primere, ko je odstopanje potrebno, hkrati pa je vnaprej določena v skladu z določili zakona in sodnega reda. Poleg tega se po mnenju pritožbenega sodišča uporablja tudi v obravnavani zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10.Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikovo trditev, da bi bilo potrebno odločanje o NIK v tem primeru dodeliti v skladu s 15. in 16. členom Zakona o sodiščih (ZS) ter 147. in 148. členom Sodnega reda (SR). Čeprav pritožnik pravilno navaja, da se upokojitev sodnika logično navezuje na te zadevne člene ZS in SR, pa konkretnega postopka odločanja o nadomestni izvršitvi kazni ne urejajo ta pravila, temveč 165. in 166. člen SR. Pri tem pritožnik sicer korektno ugotavlja, da se ta člena nanašata na izpodbijano 29. točko III. oddelka poglavja o kazenskem oddelku Razporeda. V 165. členu SR je določeno, da lahko v nujnih zadevah, ko je dodeljeni sodnik nepredvideno odsoten, obravnava, glavna obravnava ali seja senata pa je že razpisana, prevzame delo drug razpoložljivi sodnik v skladu s splošnimi pravili o dodeljevanju zadev. Nadalje 166. člen SR določa, da v nujnih in izjemnih primerih, ko ni mogoče določiti sodnika v skladu s 165. členom, predsednik senata sam ali na predlog vodje sodnega oddelka ali drugega sodnika določi sodnika, ki prevzame zadevo. V obravnavanem primeru je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani z Razporedom vnaprej določil pravila za predodeljevanje zadev v primerih iz 165. in 166. člena SR. Sporna 29. točka razporeda določa, da se zadeve, ki so odčrtane kot rešene, in po odhodu sodnika z oddelka niso bile predodeljene drugemu sodniku, pa je na zadevi treba opraviti kakšno procesno ali drugo dejanje, se dodelijo v opravo teh dejanj vodji oddelka, v njegovi odsotnosti pa namestniku vodje oddelka. Povezava med postopkom odločanja o nadomestni izvršitvi kazni in ustreznimi členi pa je določena v 83. členu ZS. Tretji odstavek 83. člena opredeljuje "nujne zadeve", med drugim v 1. točki tega odstavka tudi preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost in postopki v zvezi z izvrševanjem kazni zapora, kar vključuje odločanje o alternativnih sankcijah. Zatorej je bila sodniku, ki je na prvi stopnji odločal o obsojenčevem predlogu, zadeva ustrezno in zakonito dodeljena. Odločanje o NIK sodi v kategorijo nujnih zadev, kot so opredeljene v tretjem odstavku 83. člena ZS. Zaradi odsotnosti sodnika, ki je bil prvotno pristojen za odločanje na podlagi 129.a člena ZKP, in ob upoštevanju posebnih okoliščin te zadeve - namreč njenega statusa odčrtane zadeve, ki zahteva nujno dejanje - je bila dodelitev opravljena v skladu s členoma 165 in 166 in ne s členoma 157 in 158 SR. Določbi 165. in 166. člena, ki urejata takšne nujne in izjemne primere, sta izrecno začrtani in konkretizirani v izpodbijani 29. točki Razporeda. Dodelitev predmetne zadeve je potekala po vnaprej določenem pravilu, skladno z vsebino izpostavljenih določb URS in EKČP, zatorej zakonito.

11.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da Pritožnica postopek o predlogu za nadomestno izvršitev kazni (NIK) napačno razume kot fazo kazenskega postopka in uveljavlja institute, ki jih v postopku o NIK ni moč niti analogno uporabiti.

12.Navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo 129.a člen ZKP, pravico obsojenega do dokazovanja in temeljno pravno načelo in dubio pro reo, ker ni razpisalo naroka in upoštevalo predlaganih dokazov obsojenega (konkretno njegovega zaslišanja) in ker teh opustitev ni obrazložilo, so napačne. Sodišče najprej poudarja, da je načelo in dubio pro reo zajeto in povezano s temeljnim pravnim izhodiščem domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP. To načelo zahteva, da mora biti sodišče prepričano o obtoženčevi krivdi onkraj razumnega dvoma, da ga lahko obsodi in kazensko odgovarja za očitano kaznivo dejanje. Če sodišče ni prepričano o obtoženčevi krivdi, ga mora v skladu z načelom in dubio pro reo oprostiti oziroma odločiti v njegovo korist. Vendar pa tega načela ni moč uporabljati v postopku odločanja o NIK, kot to ponuja pritožnica. Krivda obsojenca je bila že ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar pomeni, da ga ne varuje več domneva nedolžnosti, niti iz nje izhajajoča in dopolnjujoča jo načela, vključno z načelom in dubio pro reo. Trditev pritožnice, da bi moralo sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo preučiti predložene dokaze - zlasti ker je o predlogu odločilo negativno in ga zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da obsojeni izpolnjuje formalne pogoje za NIK z družbeno koristnim delom oziroma zapor ob koncu tedna, je zato napačna.

13.Obsojenemu nadalje tudi ni bila ne odvzeta, niti kršena pravica do dokazovanja, kot to ponuja pritožnica. Dokazovanje v fazi glavne obravnave in v postopku odločanja o NIK se bistveno razlikujeta. ZKP v 129.a členu ureja procesno izpeljavo 86. člena KZ-1, zatorej omogoča obsojenemu, da predlaga sodišču presojo nadomestitve izrečene zaporne kazni z eno od zakonsko določenih alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni. V tem okviru daje sodišču pooblastilo, da poseže v pravnomočno odločitev in prilagodi odločitev o kazni, vendar le v korist obsojenega. Postopek se začne izključno na predlog obsojenca, kar poudarja njegovo namembnost kot pravnega privilegija in ne kot represivnega ukrepa s strani države. Predlog, ki ga vloži obsojeni, ima ključno vlogo pri začetku in oblikovanju sodne presoje. Obsojeni s predlogom predstavi svoje argumente, opiše pomembne okoliščine in predloži dokaze, ki po njegovem mnenju pomembno vplivajo na odločitev o nadomestitvi izrečene zaporne kazni z eno od predpisanih alternativ. Hkrati pa tudi usmerja sodišče pri presoji okoliščin, kar potrjuje 129.a člen ZKP, ki sodišču omogoča, da zavrže očitno neutemeljen predlog. Glede na to, da sodišče posega v pravnomočno sodbo - odločitev o kazenski sankciji -, je dolžno spoštovati cilje kaznovanja. Presoja okoliščin ter, kot izhaja iz tretjega odstavka 129.a člena ZKP, zbiranje dokazov in ugotavljanje dejstev zato spadajo v pristojnost sodišča kot nosilca odločanja. To pomeni ključni premik, s katerim se sodišče iz pasivnega prejemnika predlogov spremeni v aktivnega preiskovalca in odločevalca, ki skrbno preveri vsa relevantna dejstva, pomembna za odločitev. Sodišče ni vezano samo na trditve v predlogu, temveč jih dopolni z ustreznimi dokazi, kot je npr. probacijsko poročilo. V skladu s tem, kot določa tretji odstavek 129.a člena ZKP, je dolžnost ugotavljanja dejstev in izvedba predlaganih dokazov, na sodišču. Sodišče pri tem samostojno presoja in, kot je navedeno v nadaljevanju istega odstavka, razpiše narok le, če meni, da je to potrebno. Prvostopenjsko sodišče se za razpis naroka, kjer bi obsojeni predstavil svoja stališča, ni odločilo, očitno je menilo, da narok ni potreben. Slednje ne pomeni, da sodišče prve stopnje v nasprotju s tretjim odstavkom 129.a člena ZKP ni preučilo vseh dejstev, ki jih je obsojeni navedel v svojem predlogu. Pritožbeno sodišče pripominja, da Zagovornica teh trditev tudi ni ustrezno pojasnila in da zgolj navajanje tematskih sklopov dejstev ne zadostuje za vsebinski odgovor pritožbenega sodišča.

14.Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno načelo neposrednosti iz 22. in 23. člena URS ter 6. člena EKČP. Navaja, da je za odločanje o NIK pristojen sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji. Pritožnik trdi, da ta ureditev zagotavlja, da o postopku odloča sodnik, ki je že spoznal obsojenega, vključno z njegovo osebnostjo in vedenjem. V obravnavanem primeru pa je v postopku odločal drug sodnik, ki obsojene osebe in njenega vedenja ni predhodno neposredno spoznal. Namesto tega je ta sodnik svojo odločitev oprl izključno na spisovno gradivo, čeprav se je v več primerih skliceval na osebne okoliščine obsojenca. Pritožnik meni, da je takšen pristop sodišču prve stopnje preprečil, da bi si ustvarilo neposreden vtis o obsojenčevem značaju in vedenju, s čimer naj bi bilo kršeno načelo neposrednosti. Poleg tega je po mnenju pritožnika ta zatrjevana kršitev kršila tudi obsojenčevo pravico do izjave iz 22. in 23. člena URS ter 6. člena EKČP. Natančneje, obsojenemu naj ne bi bila dana možnost, da neposredno nagovori sodnika, poda svojo izjavo in pojasni vse pomembne okoliščine, ki so ključne za odločitev o njegovem predlogu. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da se v tem odstavku smiselno navezuje tudi na vsebinsko enake navedbe Zagovornice.

15.V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavnega načela neposrednosti pritožbeno sodišče najprej (ponovno) poudarja, da postopek odločanja o NIK ni faza ne rednega, niti izrednega kazenskega postopka, tudi ne pomeni nobene obnove postopka. Postopek odločanja o NIK se začne izključno na podlagi obrazloženega predloga obsojenca. Ta postopek ne zagotavlja enakih procesnih jamstev (kot je npr. domneva nedolžnosti) na konceptualni ravni in ne pomeni represivnega ukrepanja, ki ga uvaja država. Nasprotno, predstavlja pravni privilegij, ki izhaja iz humane kaznovalne politike, ki jo ponazarja pravica obsojenca, da predlaga NIK. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da posebne značilnosti zadevnega postopka ne ustrezajo pritožnikovi razlagi načela neposrednosti. Okoliščina, da o predlogu obsojenca odloča sodnik, ki ni tisti, ki je izrekel pravnomočno sodbo, in ki obsojenca ne zasliši neposredno, ne pomeni kršitve načela neposrednosti iz več razlogov. Načelo neposrednosti glede na naravo in namen tega postopka ni temeljno, sodišče narok razpiše samo, če meni da je to potrebno in drugič, ker se ohranja z drugačno, postopku ustrezno metodo. Obsojeni namreč v svojem predlogu sam predstavi svoje osebne izkušnje in okoliščine. V tem primeru je obsojeni to storil in sodišče prve stopnje je te izjave ustrezno upoštevalo pri presoji njegovih osebnih okoliščin. Okoliščine, ki se presojajo v okviru odločanja o NIK, niso odločilno oziroma prav zares povezane z neposredno zaznavo sodišča tako, da bi sodnik moral opraviti narok in spoznati obsojenca, kot to ponujata pritožnika. Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da zato obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Da bi prvostopenjsko sodišče natančno ocenilo obsojenčevo vedenje, mora med drugim pridobiti poročila strokovnih služb, kot sta CSD in probacijska služba. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča načelo neposrednosti v teh postopkih drugačno, pravica do izjave je v teh postopkih zagotovljena v pisni obliki v samem predlogu, ko mora obsojenec celovito in karseda podrobno opisati ustrezne okoliščine, ki opravičujejo NIK. Obsojeni se je v predmetnem postopku izjavil tako na CSD kot probacijski službi, njegove navedbe pa so povzete v poročilih obeh služb in se večinoma ujemajo z dejstvi, predstavljenimi v predlogu. Prav tako je imel obsojeni možnost odgovoriti na mnenje, ki ga je predložilo tožilstvo, druga stranka v postopku, v zvezi z njegovim predlogom, in se o njem izjaviti. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je takšna ureditev, ki temelji na pisnih vlogah in proaktivnemu postopanju sodišča prve stopnje, v teh postopkih vsled zgornjih ugotovitev utemeljena.

16.Neutemeljeno je nadalje pritožnikovo stališče o obsegu in vsebini varovanih ustavnih in konvencijskih pravic, vključno s pravico do osebne svobode ter zasebnega in družinskega življenja. Pritožnikovo stališče izhaja iz napačnih predpostavk, saj gre pri NIK za postopek, ki ga obsojenec prostovoljno sproži kot pravni privilegij in zato ni moč govoriti o nevarnosti, da bi bile kršene naštete pravice. Sam postopek je zasnovan kot pravica posameznika, ki je že bil obsojen na zaporno kazen, s čimer mu je bila odvzeta svoboda ter je bilo prizadeto njegovo zasebno in družinsko življenje. Omogoča jim, da na podlagi določenih okoliščin predlagajo omilitev kazni in ublažitev vpliva na te pravice, vendar pa sam postopek v ničemer ne bo navedenih pravic kratil ali jih dodatno omejil.

17.V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo očitke o zatrjevano napačni presoji okoliščin obsojenca, ki jih po mnenju pritožnikov sodišče prve stopnje bodisi ni upoštevalo, bodisi jih je napačno ocenilo, bodisi jih ne bi smelo upoštevati pri presoji odločitve o NIK.

18.Pritožbeno sodišče v okviru vsebinske presoje okoliščin najprej ugotavlja, da obsojeni izpolnjuje vse formalne pogoje za izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki je znotraj okvirov iz četrtega in osmega odstavka 86. člena KZ-1, zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1. Poleg tega navedeno kaznivo dejanjo ne sodi med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.

19.Pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje pri presoji okoliščin v celoti izničilo namen instituta NIK in s tem obsojenemu kršilo pravico iz 22. člena URS. Prvostopenjsko sodišče naj bi s svojim ravnanjem obsojenemu odreklo možnost uporabe zakonsko predvidenega instituta pod enakimi pogoji kot drugim obsojencem. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja in ni upoštevalo vseh drugih okoliščin. Trdi, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te okoliščine ob izvršitvi kaznivega dejanja ponovno presoditi glede na njihov pomen v času, ko naj bi se kazen predvidoma izvršila. Po mnenju pritožnika pa bi morale biti takšne okoliščine tudi manj pomembne v fazi odločanja o NIK, zlasti pri odločanju o NIK z delom v splošno korist. Poleg tega pritožnik trdi, da so bile te okoliščine upoštevane kot obteževalni in olajševalni dejavniki že pri odmeri trajanja zaporne kazni. Meni, da bodo zato te okoliščine ustrezno upoštevane že same po sebi tudi v primeru določitve NIK, saj kazen kljub temu ohrani element trajanja. Pritožnik meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi ni pojasnilo, kako so okoliščine v času izvršitve kaznivega dejanja pomembne v času presoje predloga, kako naj bi vplivale na NIK in zakaj utemeljujejo zavrnitev predloga za NIK. Pritožnica navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na okoliščine v času storitve kaznivega dejanja, saj so bile te upoštevane že pri izreku kazni. Po mnenju pritožnice naj bi ponovno preverjanje teh okoliščin pomenilo ponovno sojenje in kršilo načelo ne bis in idem. Pritožnica poleg tega meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je poudarilo težo, nevarnost in okoliščine kaznivega dejanja, pa tudi nagibe in motive, ki so bili v ozadju, kaže na neobjektivnost in pristranskost. Takšne vrednostne presoje naj bi bile po mnenju pritožnice nedopustne. Poleg tega oba pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo specialne preventivne in resocializacijske namene kaznovanja. Opozarjata, da je obsojeni dobro prilagojen, dobro vzgojen, produktiven v poklicnem in zasebnem življenju, da ni bil predhodno kaznovan in da po obravnavanem kaznivem dejanju ni bil vpleten v nobeno kaznivo dejanje. Poudarjata, da sodišče ni upoštevalo obsojenčeve skrbi za mater in hčerko, njegovega pomena za družino, njegovega zdravja, njegovega poslovanja in njegovega prispevka k osamosvojitvi Republike Slovenije. Poleg tega naj bi obsojeni izpolnil vse materialne obveznosti iz sodbe. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo oz. površno zavrnilo poročila probacijske službe in CSD, ker naj ne bi imela posebne dodatne sporočilne vrednosti. To naj bi po mnenju pritožnika pomenilo, da se odločbe v tem delu ne da preiskusiti. Pritožnik meni, da takšen pristop ruši institut NIK in posameznemu sodniku kljub jasnim utemeljenim okoliščinam za alternativno kazen dopušča popolno diskrecijsko pravico. To naj bi bilo nezdružljivo s pravno državo in poštenim postopkom. Poleg tega naj sodišče prve stopnje ne bi vsebinsko obravnavalo nobene od okoliščin iz devetega odstavka 86. člena KZ-1, kar po mnenju pritožnika pomeni kršitev materialnega prava. Pritožnika tudi navajata, da je sodišče prve stopnje neupravičeno prezrlo dejstvo, da je soobtoženima D. D. in E. E., ki sta bistveno bolj kršila varovano kazenskopravno dobrino in sta odgovorna za hujšo obliko udeležbe pri kaznivem dejanju, dovolilo prestajanje nadomestne kazni. S tem naj bi sodišče prve stopnje bistveno enake položaje obravnavalo različno oziroma celo strožje kaznovalo pritožnika, čigar položaj je bil manj resen. To naj bi po mnenju pritožnice pomenilo kršitev pravice do enakega obravnavanja. Pritožnica meni, da sporazumi o priznanju krivde soobtoženih ne bi smeli vplivati na odločitev sodišča v tem postopku in da primerjava ni ustrezna. Po mnenju pritožnice ne gre za primerjavo izrečenih kazni, temveč za način njihove izvršitve. Pritožnik nadalje zatrjuje, da je z izrekom alternativne kazni soobtoženemu D. D. za po njegovem mnenju hujše kaznivo dejanje zgolj zato, ker je priznal krivdo v nasprotju z obsojenim, nastala ureditev očitno v nasprotju z 22., 23., 27. in 29. členom URS ter 6. členom EKČP.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni razlogi pritožnikov neutemeljeni. Zavrača njun očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu tedna. Zato je sodišče pravilno odločilo, da subjektivne okoliščine ne upravičujejo NIK.

21.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikovo trditvijo, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožnik zmotno zmanjšuje pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov iz 45.a člena. V nasprotju s pritožničinim napačnim razumevanjem 45.a člen ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.

22.Sodišče prve stopnje z upoštevanjem in presojo objektivnih okoliščin kljub zmotnemu zatrjevanju pritožnice ni kršilo načela ne bis in idem. Ne gre namreč za to, da bi sodišče prve stopnje zgolj ponavljalo okoliščine, ki so bile ocenjene že med postopkom odmere kazni. Nasprotno, sodišče te že obstoječe okoliščine ponovno oceni skupaj s subjektivnimi vidiki obsojenega posameznika in tako oblikuje "novo" in konkretno razumevanje posameznikovega položaja, na katerem temelji odločitev o NIK. Kot je bilo že pojasnjeno, je ta pristop ključen za doseganje vseh predvidenih ciljev kaznovanja. Iz tega razloga je tudi napačno razlagati, da se s samo odmero kazni in določitvijo trajanja kazni v bistvu izpolnijo cilji kaznovanja, ki izhajajo iz objektivnih okoliščin. Vpliv dolžine kazni je le eden od elementov, ki se upoštevajo v okviru odločanja o NIK. Ne predstavlja izčrpno vseh objektivnih okoliščin in ga ne gre enačiti s skupkom okoliščin, ki jih upošteva sodišče pri obravnavi predloga za NIK.

23.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikovo navedbo, da je težišče odločanja o NIK v oceni položaja storilca kaznivega dejanja po obsodbi. Kot je pritožbeno sodišče že predhodno ugotovilo, je cilj tega instituta predvsem resocializacija obsojenca, kar pomeni, da se je treba osredotočiti predvsem na okoliščine v zvezi s stopnjo socialne vključenosti obsojenca. To je še posebej očitno v primerih NIK z družbeno koristnim delom, saj deveti odstavek 86. člena KZ-1 izrecno navaja okoliščine, ki jih je treba zlasti upoštevati pri presoji in se nanašajo na sedanje in prihodnje ravnanje obsojenca. Kljub temu splošnemu poudarku lahko v nekaterih posameznih primerih obstajajo pomembne objektivne okoliščine, ki so za obsojenca posebej obremenjujoče, in imajo zato v takšnih primerih prednost ter so v ospredju obravnave. Ta prilagoditev ne izniči instituta NIK, ne ovira cilja resocializacije in ne odvzama obsojencu pravice uporabe zakonsko predvidenega instituta. Gre za poseben primer, ko so objektivne okoliščine takega pomena in teže, da sodišče kljub pomembnosti drugih ciljev kaznovanja ne more spregledati nujnosti preprečevanja in povrnitve, ki se s sekundarnega preusmerita v primarni poudarek.

24.Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da narave objektivnih okoliščin ni mogoče enoznačno opredeliti. Objektivne okoliščine se lahko prepletajo tudi s subjektivnimi elementi - delno odražajo obsojenčev pogled na svet, dojemanje družbenih norm in vedenjska nagnjenja. S tem lahko služijo kot kazalniki posameznikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče meni, da je ta vidik objektivnih okoliščin še posebej pomemben v zadevah, ki vključujejo gospodarska kazniva dejanja oziroma kazniva dejanja belih ovratnikov. Takšni storilci kaznivih dejanj imajo običajno določen družbeni vpliv, navzven se zdijo vključeni v družbo in produktivno prispevajo. Zato obstaja precejšnje tveganje, da bi sodišče nekritično sprejelo ta subjektivni videz in spregledalo pravo naravo storilčevega kriminalnega ravnanja, ki ga pogosto prikrivajo poklicna, izobraževalna in družinska fasada. Po oceni pritožbenega sodišča obsojenčeva zloraba njegove izobrazbe, znanja in spretnosti za storitev kaznivega dejanja, skupaj z njegovim statusom diplomiranega pravnika - od katerega se pričakuje, da že po naravi ceni spoštovanje pravnih norm - in veliko družbeno škodo, ki jo je povzročil s svojimi dejanji, skupaj poudarjata njegov značaj in ravnanje.

25.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s konkretno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi teže, nevarnosti, okoliščin kaznivega dejanja ter motivov in nagibov, ki so obsojenca vodili k storitvi kaznivega dejanja, ni mogoče ugoditi obsojenčevem predlogu za NIK. V skladu s 45.a členom KZ-1 cilji kaznovanja z NIK ne bi bili doseženi, specialna in generalna prevencija ter povračilo pa se lahko uresničijo le z dejansko kaznijo zapora v zavodu za prestajanje kazni. Sodišče prve stopnje je ustrezno poudarilo resnost obsojenčevega kaznivega dejanja, ki spada med gospodarska kazniva dejanja. Takšna kazniva dejanja imajo obsežne in dolgoročne posledice za posameznike, gospodarstvo na splošno in družbeno blaginjo, vključno z učinki, kot so zaprtje podjetij in izguba delovnih mest. Zato je pristop ničelne tolerance do teh kaznivih dejanj nujen. Obsojeni, ki je deloval kot pomočnik, je prispeval k oškodovanju podjetja v višini 390.000 EUR, hkrati pa je za svojo vpletenost prejel nagrado v višini 7.000 EUR. Čeprav sta bila povrnjena tako škoda kot prejeto plačilo, je sodišče prve stopnje poudarilo, da to ne zmanjšuje teže ugotovljenega kaznivega dejanja, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega je obsojeni, ki je diplomirani pravnik, zlorabil svoje strokovno znanje in sposobnosti, saj je organiziral navidezni posel ter nadzoroval sklenitev, podpis in poznejšo izvršitev pogodbe. To kaže na preračunljiv, organiziran in vztrajen pristop h kaznivemu dejanju. Sodišče je njegovo pomembno vlogo pri omogočanju kaznivega dejanja ocenilo kot skoraj enakovredno vlogi glavnega storilca. Poleg tega je njegova dejanja vodilo koristoljubje, kar dokazuje prejeto plačilo v višini 7.000 EUR. Sodišče prve stopnje je s tem temeljito pojasnilo pomen objektivnih okoliščin pri presoji predloga za NIK, njihov vpliv na obravnavo NIK in razloge za zavrnitev predloga.

26.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje temeljito preučilo vse vidike zadeve, zlasti tiste iz devetega odstavka 86. člena KZ-1, in jih ustrezno obravnavalo. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja napačno razumevanje pritožnikov glede pristopa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni spregledalo osebnih okoliščin obsojenca, temveč jih je kritično ocenilo in ugotovilo, da v tem konkretnem primeru te okoliščine nimajo zadostne teže, da bi odtehtale obremenjujoče objektivne okoliščine, ki so bile očitne. V bistvu predstavljene subjektivne okoliščine niso bile dovolj prepričljive, da bi glede na prisotne jasne in pomembne objektivne okoliščine upravičile NIK. Pritožbeno sodišče v celoti podpira obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje. Poleg tega dejstva, da je obsojenec izpolnil finančne obveznosti, ki izhajajo iz sodb zoper njega, ni mogoče razlagati kot okoliščino v njegovo korist. Ta plačila so bila naložena z izvršilnimi naslovi, ki jih je bil obsojenec dolžan poravnati. Pritožbeno sodišče poleg tega meni, da obtoženčevo zatrjevano poslabšanje zdravstvenega stanja med pritožbenim postopkom ne pomeni, da ni sposoben prestajati zaporne kazni v kazenskem zavodu. Iz pritožbenih razlogov izhaja, da je obsojeni še vedno zaposlen s krajšim delovnim časom in opravlja različne funkcije v društvih, kar, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, kaže na nadpovprečno raven delovanja. Pritožbeno sodišče sicer sprejema obstoj zdravstvenih težav, ki vplivajo na obsojenca, kar izkazujejo listine iz spisa. Vendar se na podlagi sedanjih pritožbenih razlogov te zdravstvene težave ne zdijo dovolj resne, da bi obsojencu preprečevale prestajanje kazni v zavodu za prestajanje kazni. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja ugotovitve sodišča prve stopnje glede zdravstvenega varstva, ki je obsojencem zagotovljeno v zavodu. Zdravstveno osebje zavoda in celoten zdravstveni sistem so odgovorni za celovito skrb za zdravstvene potrebe zapornikov. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaporniki zaradi varnosti in učinkovitosti v določenih vidikih deležni posebne pozornosti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, so negativni vplivi zaporne kazni obsojenca na njegovo družino, podjetje in zdravje tipične in predvidljive posledice izvršitve zaporne kazni. To so bile okoliščine, ki bi jih moral obsojenec upoštevati ob storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, ker so mnoge od teh okoliščin obstajale že takrat. Kar zadeva finančno stabilnost družine, je sodišče prve stopnje, ki se mu pridružuje pritožbeno sodišče, ugotovilo, da preživljanje družine ni neposredno ogroženo. Hčerka obsojenca je odrasla in njena mati ima prav tako zakonsko dolžnost, da jo preživlja. Poleg tega imata tudi obsojenčeva mati in partnerka lastne vire dohodka, čeprav nižje. Obsojenec ima kljub zaporu precejšnje premoženje, vključno z več nepremičninami, avtomobilom in motornim čolnom, kar bi lahko prispevalo k njihovemu vzdrževanju. Poleg tega lahko država in druge institucije zagotovijo ustrezno finančno in drugo podporo, zlasti kar zadeva slabše zdravje obsojenčeve matere. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede zmožnosti obsojenca, da med prestajanjem zaporne kazni poskrbi za ustrezne ukrepe za podporo svojemu podjetju. Ti ukrepi bi lahko vključevali zastopanje in neposredno sodelovanje, ki bi zagotovili nadaljnje delovanje podjetja in preprečili eksistenčno ogroženost tudi v odsotnosti obsojenca zaradi prestajanja kazni v zavodu. Z vidika pritožbenega sodišča odlikovanja, kot so obsojenčevi prispevki k osamosvojitvi Slovenije in službovanje v posebni enoti slovenske policije, skupaj z različnimi pohvalami in nagradami, nimajo nobenega pomena pri presoji okoliščin, razen pri ugotavljanju otežujoče narave obsojenčevega ravnanja. Kljub izkazanemu družbenemu zaupanju je obsojeni s storitvijo kaznivega dejanja to zaupanje izneveril. Kar zadeva časovni okvir, se časovna oddaljenost kaznivega dejanja in odsotnost predhodnih ali poznejših kaznivih dejanj v tem primeru štejeta za nepomembna. Odločilen faktor ostajajo ugotovljene objektivne okoliščine, ki poudarjajo močan vpliv in posledice storjenega kaznivega dejanja.

27.Pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je pavšalno zavrnilo vsebino poročil probacijske službe in CSD, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preiskusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da po njegovem mnenju ti poročili nimata nobene pomembne dodatne vrednosti, saj se njuna vsebina v veliki meri ujema s trditvami obsojenca v predlogu. Zato sodišče prve stopnje tem poročilom ni pripisalo bistvene dokazne teže. Pritožbeno sodišče se s to oceno strinja. Iz obeh poročil je razvidno, da je bil z obsojencem opravljen razgovor, med katerim je podal v bistvu enake informacije kot v svojem predlogu. Na podlagi teh razgovorov je probacijska služba opravila oceno obsojenčeve osebnosti, psiholoških vidikov, vedenja in stališč. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča takšne ad hoc ocene in povzetki, ki temeljijo zgolj na informacijah, ki jih je posredoval obsojenec, brez neodvisnih preiskovalnih prizadevanj teh služb ne morejo biti zadostna podlaga za drugačno oceno obsojenčevih okoliščin za namen odločanja o NIK.

28.Primerjava kazni, izrečenih soobtožencema E. E. v zadevi X K 57043/2017 in D. D. v zadevi X K 16576/2018, kot je predhodno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni primerna. Resda sta oba obsojenca prejela daljše zaporne kazni in je bil D. D. obsojen zaradi hujše oblike udeležbe pri kaznivem dejanju ter sta izpolnila večjo kriminalno količino. Vendar je bila njima določena NIK z družbeno koristnim delom neposredna posledica sporazumov o priznanju krivde, ki so bili sklenjeni in sprejeti. Posledično je bilo sodišče po zakonu zavezano izvršiti glavne kazni, dogovorjene v teh sporazumih, vključno z načinom izvršitve kazni, in ni bilo pristojno za presojo njihove ustreznosti. Pritožničine trditve, da je sodišče kršilo pravico do enakega obravnavanja, in njeno zanikanje vpliva sporazumov o priznanju krivde s strani sodišča na sodno odločitev sodišča o kazni so povsem nesubstancirane. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da se spoštovanje sporazumov o priznanju krivde s strani sodišča ne nanaša le na izrečeno kazen, temveč, kar je bistveno, tudi na način njene izvršitve, s katerim se neposredno izvaja dogovorjena glavna kazen. Podobno nezadostne so pritožnikove trditve, da so pravila, ki dopuščajo takšne situacije, v neskladju z 22., 23., 27. in 29. členom URS ter 6. členom EKČP, in ne spodkopavajo veljavnega zakonskega okvira.

29.Glede na neustrezne pritožbene razloge pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje in šteje, da obsojeni ne izpolnjuje pogojev za določitev NIK z delom v splošno korist ali zapora ob koncu tedna.

30.Pritožnik zatrjuje, da je ureditev zapora ob koncu tedna iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1, 129.a člena ZKP in 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) neustavna ter da krši 2., 22., 23., 28., 32., 34., 49. in 53. člen URS. Pritožnik navaja, da pogoji za izvršitev kazni z zaporom ob koncu tedna, navedeni v teh zakonskih določbah, niso dovolj jasni in določni, kar sodiščem prepušča preveč diskrecije. Po mnenju pritožnika ta nejasnost obsojencu onemogoča, da bi podal obrazložen predlog, saj ni jasno, kako naj bi poleg izpolnjevanja zgolj formalnega pogoja zaposlitve izkazal svojo osebnostno urejenost in vrednost zaupanja, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil. Pritožnik je pritožbenemu sodišču predlagal, naj prekine postopek in v skladu s 156. členom Ustave in 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonskih členov.

31.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik izpodbija v bistvu le 12. člen ZIKS-1, saj trdi, da ni dovolj konkreten in jasen glede pogojev osebnostne urejenosti, ki izraža zanesljivost obsojenca, da ne bi zlorabil NIK zapora ob koncu tedna. Pritožnik pa ne utemelji, zakaj meni, da sta 129.a člen ZKP in četrti odstavek 86. člena KZ-1 v neskladju z URS, razen splošnih trditev o njuni nejasnosti. Poleg tega pritožnik neustrezno zatrjuje kršitev več členov URS, bodisi s trditvijo, da zapor ob koncu tedna omogoča večje uživanje teh pravic kot zapor v zavodu in zato neustrezna zakonodaja to možnost spodkopava, bodisi ne pojasni, kako izpodbijana zakonska ureditev krši te ustavne določbe. Pritožnikove trditve, da pogoji iz 12. člena ZIKS-1 niso dovolj konkretizirani, so popolnoma neutemeljene. Stopnja določnosti, ki jo napada pritožnik, je namenoma nekoliko odprta, kar sodišču omogoča, da te standarde prilagodi zahtevam vsakega posameznega primera. Ta pristop je upoštevala sodna praksa, ki je oblikovala konkretna stališča, med drugim v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 11063/2016, z dne 4. 10. 2022, ki ga pritožnik sam navaja. V 15. točki obrazložitve je Višje sodišče pojasnilo, da je treba osebnostno urejenost obsojenca presojati na podlagi zaupanja, da obsojenec v primeru določitve NIK zapora ob koncu tedna te odločitve ne bo zlorabil. To pomeni, da se obsojenčeva osebnostna urejenost oceni z vidika zaupanja in ne s splošno oceno osebnosti storilca. Poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 21. junija 2018, opr. št. I Kp 9986/2017, navedlo, da osebnostne urejenosti obsojenca ne gre razumeti le kot to, da ima službo, družino in da je sicer neproblematičen. Namesto tega je treba osebnostno urejenost presojati širše, upoštevaje tudi urejenost obsojenca ob storitvi kaznivega dejanja.

32.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, saj tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

33.Zagovornika obsojenca s pritožbama nista uspela, zato je obsojenec na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v višini 30,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifno številko 74013.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 23/2, 27, 29

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 38, 45a, 86, 86/4, 86/8, 86/9, 240, 240/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 3, 129a, 129a/3

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 12

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 15, 16, 83, 83/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Sodni red (2016) - člen 156, 158, 165, 166

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sklep I Kp 41699/2015

ECLI:SI:VSLJ:2024:I.KP.41699.2015 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Konvencije, Deklaracije Resolucije

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas