Jedro

Zakonodajalec je v ZPPOGD predpisal uskladitev že sklenjenih pogodb z določbami zakona v 9. členu, torej ne le pogodb, ki bodo sklenjene po uveljavitvi zakona. Iz besedila zakona je jasno, da je skušal zakonodajalec na tak način doseči spremembo že sklenjenih pogodb o zaposlitvi, sicer bi takšna določba o usklajevanju pogodb z ZPPOGD izgubila svoj smisel. Če člani organa nadzora pogodb ne uskladijo, pride do tega, da so člani organov nadzora lahko razrešeni, določba pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z določilom ZPPOGD pa je nična in zato se neposredno uporablja ZPPOGD. V 9. členu ZPPOGD določa, da je potrebno pogodbo direktorja uskladiti s tem zakonom v treh mesecih po njegovi uveljavitvi. Ratio te določbe je uskladitev vseh, že sklenjenih pogodb o zaposlitvi z določbami novega zakona in ne le upoštevanje zakona pri sklepanju novih pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino 50.938,89 EUR, od tega plačati davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2010 do plačila." (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust 5.318,40 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust več ali drugače (plačilo celotnega bruto zneska brez odvoda davkov in prispevkov, plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto in neto prisojenim zneskom od 23. 10. 2010 do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska od 23. 10. 2010 do 7. 9. 2012), je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.938,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v I. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in posledično odloči tudi o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa, da toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče je ugotovilo: - da naj zaslišanje tožnika glede okoliščin opravljanja funkcije direktorja tožene stranke in glede plačila odpravnine ne bi bilo potrebno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka; - da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 v prvem odstavku 13. člena določa, da tožniku v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pripada odpravnina v višini 12-kratnika zneska njegove zadnje mesečne bruto plače; - da naj bi bil prvi odstavek 13. člena pogodbe zaradi 4. alineje tretjega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti v zvezi s 5. členom ZPPOGD ničen, posledično pa naj bi se v skladu z ZPPOGD uporabljale določbe ZPPOGD, kar pomeni, da naj bi imel tožnik pravico do odpravnine v nižjem znesku (6-kratnik zneska njegove zadnje mesečne bruto plače); - da naj ZPPOGD ne bi učinkoval retroaktivno, ker je pogodba prenehala po uveljavitvi ZPPOGD; - da tožnik ni upravičen do vseh priglašenih stroškov, ker naj bi se vrednost spornega predmeta določila kot seštevek tožbenega zahtevka.

Navedena sodba je v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava ter na nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, sodišče pa jo je sprejelo na podlagi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišče se je pri presoji postavilo na sporno pravno vprašanje, ali je treba pri višini odpravnine, upoštevati določbe pogodbe o zaposlitvi tožnika ali zakonske določbe. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče. Tako ni razčistilo dejanskega stanja glede nastanka tožnikove pravice do odpravnine, pri čemer tožnik z dokaznim predlogom ni bil prepozen, saj tožena stranka okoliščin v zvezi s pogodbo ni problematizirala. Nadzorni svet tožene stranke tožniku ni predlagal spremembe pogodbe, kot to predvideva ZPPOGD, kar pomeni, da je niti ni poskušal prilagoditi zakonskim določbam. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnika, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS. Tožnik se tudi ne strinja, da naj bi bil prvi odstavek 13. člena pogodbe ničen. Uveljavitev ZPPOGD na pravico tožnika do odpravnine nima vpliva. Zakonodajalec z ZPPOGD ni posegel neposredno v razmerja med poslovodnimi osebami in gospodarskimi družbami, ampak je samo predvidel pravila, ki naj bi jih člani organov nadzora upoštevali pri sklepanju pogodb o zaposlitvi (drugi odstavek 1. člena ZPPOGD). Za obstoječe pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno le, da jih je treba uskladiti z zakonom v roku treh mesecev, drugače je bil to lahko razlog za razrešitev članov organov nadzora (9. člen ZPPOGD). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v obrazložitvi sklepa št. U-I-160/11, U-I-184/2011 zapisalo, da določbe ZPPOGD ne učinkujejo neposredno, ampak šele s podpisom pogodbe, ki je usklajena z ZPPOGD oziroma ko ministrstvo kot organ nadzora nad izvajanjem ZPP v pravdi dokaže ničnost pogodbenih določil. Zakon je članom organov nadzora naložil uskladitev pogodbe z zakonom. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravno napačno odločilo, da se v konkretnem primeru uporabi 5. člen ZPPOGD, svoje odločitve pa ni obrazložilo v zadostni meri. Stališče sodišča, da ZPPOGD ne učinkuje retroaktivno, ker je pogodba prenehala po uveljavitvi ZPPOGD, je zmotno. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpostavljenega dela predloga ZPPOGD, ... z dne 3. 12. 2009, na katerega je tožnik opozoril v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2017. Ocenjuje, da je v skladu z naravo prava, da zakoni in drugi predpisi lahko urejajo in s tem sankcionirajo pravna razmerja samo za naprej (ex nunc), ne pa za razmerja, ki so nastala pred sprejetjem predpisa, torej za nazaj (ex tunc). Da bi res prišlo do retroaktivnega posega v sklenjeno pogodbo, bi za to zakonodajalec moral imeti utemeljene razloge, ki bi jih konkretno obrazložil. Tožnik in tožena stranka sta se v pogodbi, sklenjeni pred uveljavitvijo ZPPOGD dogovorila za odpravnino v višini 12-kratnega zneska bruto plače. ZPPOGD ne ureja situacije, ko organi nadzora predlagajo uskladitev pogodbe o zaposlitvi in s tem izpolnijo svojo zakonsko obveznost, direktor pa odkloni ponujeno uskladitev, vendar to ne predstavlja zakonske praznine. Tožnik se sklicuje tudi na odločitev Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-158/11-84 z dne 17. 12. 2013. Zakonodajalec mora razloge za povratno učinkovanje zakona posebej utemeljiti, ni dovolj, da zakon zasleduje javno korist, temveč mora izkazati posebno, prav povratno učinkovanje sporne zakonske določbe upravičujočo javno korist, brez katere ne bi bilo mogoče doseči zasledovalnega cilja zakona. Tožnik se posledično pritožuje tudi zoper priglašene stroške postopka, pri čemer navaja, da so imeli tožnikovi zahtevi različno pravno podlago, tako da ima vsak zahtevek svojo, samostojno, diferencirano vrednost. Ob navedenem se sklicuje na odločitev Višjega sodišča opr. št. I Cp 961/2014 z dne 28. 5. 2014. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter odloči tudi o stroških odgovora na pritožbo. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila odpravnine v višini 50.938,89 EUR in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 5.318,40 EUR in od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila. Tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica stranke do izjave), saj tožniku ni bila dana možnost zaslišanja glede pravice do vtoževane odpravnine. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da zaslišanje o teh dejstvih ni pomembno za odločitev o zadevi, saj gre za sporno pravno in ne dejansko vprašanje. Tožena stranka se s stališčem sodišča strinja in nasprotuje trditvam tožnika. Dejstva, ki se nanašajo na nastanek tožnikove pravice do odpravnine v zadevi niso relevantna, pri čemer je sodišče tudi poudarilo, da nagibi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, skladno s prvim odstavkom 40. člena OZ ne vplivajo na veljavnost pogodbe. ZPP v 213. členu določa, da se dokazujejo le pravno relevantna dejstva. Tako dokaz z zaslišanjem tožnika o nastanku pravice do vtoževane odpravnine glede na načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP ne vpliva. Zakon tudi v 257. členu ZPP določa, da se z zaslišanjem strank ugotavljajo sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo. Tožnik opira svoj tožbeni zahtevek le na jezikovno (ne pa tudi teleološko razlago). Navaja tudi obrazložitev predloga zakona, pri čemer tožena stranka navaja, da je takšna utemeljitev tožnika napačna, da je potrebno določbe zakona in predloga zakona razlagati v skladu s ciljem, ki ga je zakonodajalec zasledoval. Poleg tega 5. člen ZPPOGD navaja, da pogodbeno določilo, ki omogoča višje bruto plače, spremenljivi prejemek in odpravnino, kot je določeno v 5. členu tem členu, je nično.

Glede retroaktivnosti ZPPOGD so naslovniki tudi direktorji, saj je v 1. členu jasno določeno, da zakon ureja prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršilnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti. Očitno je, da so naslovljenci ZPPOGD tudi direktorji, saj zakon ureja njihove pravice (npr. pravico do odpravnine). Tudi sicer, kar se tiče retroaktivnosti je ugovor nedopustne retroaktivnosti v celoti neutemeljen. Gre za nepravo retroaktivnost, ki je dopustna, če zanjo obstaja stvarno upravičen razlog, utemeljen v javnem interesu. V tem primeru gre za vzpostavitev enotnega sistema prejemkov poslovodnih oseb v družbah, v katerih je Republika Slovenija ali samoupravna skupnost neposredno ali posredno imetnica večinskega deleža družbe. Poleg stvarno utemeljenega razloga mora za dopustno nepravo retroaktivnost zakonodajalec predpisati določeno prehodno obdobje, kar je bilo upoštevano tudi v primeru ZPPOGD. ZPPOGD namreč v 9. členu jasno določa, da imajo člani organa nadzora tri mesece časa, da uskladijo določbe pogodb o zaposlitvi z ZPPOGD. Iz navedenega izhaja, da je bilo v primeru ZPPOGD zadoščeno pogojem za dopustno nepravo retroaktivnost. Tožena stranka se strinja, da je treba za presojo vsebinskih vprašanj pogodbenega razmerja praviloma uporabiti pravo, ki je veljalo v času sklenitve pogodbe. To splošno pravilo je skladno z načelom varstva zaupanja v pravo. Izjema od tega splošnega pravila pa je neprava retroaktivnost, za kar gre v konkretnem primeru. Pravo se mora namreč prilagajati spremembam v družbi, zato prej omenjeno načelo ne more biti absolutno. Tožnik poskuša prikazati ZPPOGD kot lex imperfecta iz razloga, ker ta ne ureja situacije, ko člani organa nadzora predlagajo uskladitev pogodbe o zaposlitvi in s tem izpolnijo svojo zakonsko obveznost, direktor pa odkloni ponujeno uskladitev, čeprav sama navaja, da to ne predstavlja pravne praznine, ampak pomeni, da zakonodajalec ni želel posegati v že obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Takšno sklepanje je nelogično in napačno. Po metodah razlage ni mogoče strogo slediti zgolj jezikovni razlagi ampak je potrebno dopolnilno uporabiti tudi druge razlage. To je bil namen zakona. Glede stroškov postopka mora stranka skladno z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, to je tožena stranka tudi storila, saj je strošek opredelila kot strošek zastopanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je dne 16. 3. 2018 prejelo priglasitev novega pooblastila odvetniške družbe A. d. o. o. in pri tem pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo na seji senata dne 1. 3. 2018. 7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neutemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 336. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo tožnika in priče B.B., v času podpisa pogodbe o zaposlitvi zakonitega zastopnika tožene stranke ter zakonitega zastopnika tožene stranke, ki o zadevi ne bi vedel nič povedati. Sodišče je jasno obrazložilo, da gre za pravno vprašanje, kjer je sporno ali tožniku pripada odpravnina v višini 12 ali 6-kratnika njegove zadnje bruto mesečne plače. Za rešitev zadeve ni relevantno, kakšen je bil nagib tožnika ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, saj 40. člen Obligacijskega zakonika določa, da nagibi, iz katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi ne vplivajo na veljavnost pogodbe. Tudi 257. člen ZPP določa, da se z zaslišanjem strank ugotavljajo sporna dejstva pomembna na odločitev. Nesporno med strankama je bilo, da je bil tožnik odpoklican in razrešen iz razloga nesposobnosti. Sodišče tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS, saj 287. člen ZPP daje sodniku diskrecijo pri odločanju o tem, ali je potrebno dokaz izvesti.

8. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika (zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo) in pričo C.C. glede izrabe letnega dopusta, pri čemer je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Ob navedenem je ugotovilo, da je bil tožnik imenovan za direktorja tožene stranke in je z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer ga je tožena stranka odpoklicala s funkcije direktorja in mu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 9. 2010. Tožena stranka je tožniku tudi obračunala in izplačala odpravnino v višini 43.875,00 EUR bruto oziroma 21.703,42 EUR neto (šestkratnik mesečne plače). Ob navedenem je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik od pripadajočih 35 dni dopusta izrabil le 19 dni, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo s 1. 12. 2010. 9. Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 8/2010 in nadalj. - ZPPOGD) v 1. členu ureja vsebino in določa, da ta zakon ureja prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk (direktor) v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti (družba). 3. člen ZPPOGD pa določa, da je direktor v skladu s pogoji, določenimi v tem zakonu, upravičen med drugim do odpravnine, pri čemer 4. člen določa, da se pravica do odpravnine lahko določi v višini največ 6-kratnika osnovnega mesečnega plačila direktorja, kar je bilo tožniku tudi dejansko izplačano. ZPPOGD v 5. členu tudi določa, da je pogodbeno določilo, ki omogoča višjo osnovno plačo, spremenljivi prejemek ali odpravnino, kot so določeni v zakonu, nično. Če je pogodbeno določilo nično, se uporabijo določbe tega zakona. Ob navedenem je v 9. členu tudi določen rok za uskladitev pogodb, pri čemer je določeno, da je treba pogodbo direktorja uskladiti s tem zakonom v treh mesecih po njegovi uveljavitvi, pri čemer mora organ nadzora usklajeno pogodbo takoj posredovati ministrstvu.

10. Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da ZPPOGD ureja le razmerja za naprej, torej ne velja za tožnikovo podpisano pogodbo o zaposlitvi pred uveljavitvijo zakona. Zakonodajalec je predpisal uskladitev že sklenjenih pogodb z določbami zakona v 9. členu, torej ne le pogodb, ki bodo sklenjene po uveljavitvi zakona. Iz besedila zakona je jasno, da je skušal zakonodajalec na tak način doseči spremembo že sklenjenih pogodb o zaposlitvi, sicer bi takšna določba o usklajevanju pogodb z ZPPOGD izgubila svoj smisel. Če člani organa nadzora pogodb ne uskladijo, pride do tega, da so člani organov nadzora lahko razrešeni, določba pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z določilom ZPPOGD pa je nična in zato se neposredno uporablja ZPPOGD. V 9. členu ZPPOGD določa, da je potrebno pogodbo direktorja uskladiti s tem zakonom v treh mesecih po njegovi uveljavitvi. Ratio te določbe je uskladitev vseh, že sklenjenih pogodb o zaposlitvi z določbami novega zakona in ne le upoštevanje zakona pri sklepanju novih pogodb, kot to meni tožnik.

Ustava RS v 1. odstavku 155. člena res prepoveduje povratno veljavo predpisov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj pravno razmerje še traja in ni zaključeno, temveč posega v naprej, v razmerja, ki še trajajo (in torej še niso zaključena), so pa se začela že pred njegovo uveljavitvijo. Gre za nepravo retroaktivnost, ki je dopustna, če zanjo obstaja stvarno upravičen razlog, utemeljen v javnem interesu. URS v 2. odstavku 155. člena tudi določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v tem primeru za vzpostavitev enotnega sistema prejemkov poslovodnih oseb v družbah, v katerih je Republika Slovenija ali samoupravna skupnost neposredno ali posredno imetnica večinskega deleža družbe. Poleg stvarno utemeljenega razloga pa mora za dopustno nepravo retroaktivnost zakonodajalec predpisati določeno prehodno obdobje, kar je bilo upoštevano tudi v primeru ZPPOGD.

11. Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj bi glede na to, da tožnik v postopku ni uspel, bil dolžan toženi stranki povrniti celo višje stroške, kot je to odločilo sodišče. 12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.