Jedro

Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti namreč ni zapisnik po 55. členu ZP-1. Določbe 55. člena ZP-1 namreč veljajo za sestavljanje zapisnikov v hitrem postopku o prekršku tj. postopku, ki ga vodi prekrškovni organ. V predmetni zadevi je zaradi visoke stopnje koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu uveden redni sodni postopek, zato je vse pouke, za katere obdolženec misli, da bi mu jih morali dati policisti, dobil v vabilu sodišča na zaslišanje in bi jih dobil tudi na zaslišanju, v kolikor bi se ga udeležil. Postopek preizkusa alkoholiziranosti pa še ni postopek o prekršku

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, mu izreklo glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR, stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter mu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 240,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in predmetno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje obdolženca vabilo na zaslišanje z opozorilom, da bo o zadevi odločilo tudi brez njegovega zaslišanja, če se vabilu neopravičeno ne bo odzval, ker za pravilno odločitev v zadevi ni nujno, da bi bil zaslišan. Ker se obdolženec kljub takemu opozorilu zaslišanja ni udeležil, temveč je le poslal vlogo z dne 17. 12. 2021, je sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja. Tako je v nadaljevanju izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je kot priči zaslišalo poslujoča policista A. A. in B. B. ter prebralo v 3. točki obrazložitve naštete listine. Nato je ocenilo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj, kot tudi obdolženčeve navedbe v njegovih vlogah ter ugotovilo, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je 1. 12. 2021 ob 16.23 uri vozil osebni avtomobil v javnem cestnem prometu pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je preizkus z elektronskim alkotestom pokazal rezultat 0,87 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance v korist obdolženca pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,82 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je obdolženec z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. 5. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v točkah 7 do 11 odgovorilo na vse relevantne navedbe obdolženca glede pravilnosti in zakonitosti postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zakonitosti dokazov, na katerih temeljijo očitki o storitvi prekrška, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se izpodbijana odločba opira na kršitev poglavja „dokazna ocena“ tj. drugega odstavka 133. člena ZP-1 in da je obrazložitev sodbe nerazumljiva ter v kontradiktornem nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je sicer res v 10. točki zapisalo, da je elektronski alkotest „ustrezno merilno sredstvo“. Kot je razumeti iz pritožbenih navedb, obdolženec očitno šteje, da je s tem sodišče elektronski alkotest enačilo z etilometrom, ki je merilna naprava. Vendar takemu razmišljanju ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izrecno poudarilo, da je elektronski alkotest le indikator in da indikatorji niso merilne naprave. Tako gre pri zapisu v 10. točki obrazložitve kvečjemu za lapsus in ne napačno razumevanje sodišča o vrsti sredstva, ki je bilo uporabljeno za dokazovanje prekrška vožnje pod vplivom alkohola v predmetni zadevi. Glede zapisa, da „evidenčna knjižica dokazuje, da je navedeni elektronski alkotest ustrezno merilno sredstvo“ pa je potrebno pojasniti, da je s tem sodišče želelo poudariti, da je elektronski alkotest, s katerim je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti pri obdolžencu, redno testiran in ni dvoma, da je pravilno deloval, kar izrecno izhaja iz iste točke obrazložitve. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da evidenčna knjižica dokazuje le „redno vzdrževanje“ - dokazuje namreč tudi redno kalibriranje, s katerim se odpravlja dvom v pravilnost delovanja elektronskega alkotesta. Čeprav torej drži, da elektronski alkotest ni merilna naprava oz. sredstvo, pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da na podlagi preizkusov s takimi sredstvi ni mogoče dokazovati storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola.

7. Prvi odstavek 107. člena ZPrCP določa, da sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in v kolikor se s preizkusom ugotovi, da ima voznik v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, mu policist prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa začasno odvzame vozniško dovoljenje. Drugi odstavek 107. člena ZPrCP pa nadalje določa, da v primeru, če se z indikatorjem alkohola ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola. Res je torej, da v drugem odstavku 107. člena ZPrCP ni izrecno zapisano, da se prekršek vožnje pod vplivom alkohola dokazuje „zgolj“ na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in zapisnik podpiše, vendar je tako tolmačenje pravilno. Ker je odreditev preizkusa z etilometrom oz. strokovnega pregleda potrebna le v primeru nestrinjanja preizkušanca z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, je namreč utemeljeno sklepanje, da se v primeru strinjanja z rezultatom ugotovljena koncentracija šteje za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola.

8. O tem, da se je obdolženec strinjal s prikazanim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, ni nobenega dvoma, saj to jasno izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, pa tudi poslujoči policist A. A. je izpovedal, da obdolženec ni nič kompliciral, da se je z rezultatom strinjal in brez pripomb podpisal zapisnik. Ocena sodišča, da je obdolženec potrdil strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom tako nikakor ni zmotna, kot neutemeljeno navaja obdolženec v pritožbi. Prav tako ne drži, da podpis zapisnika ne pomeni, da se preizkušanec strinja z rezultatom, če je na zapisniku izrecno obkrožena rubrika „se strinja“. Nenazadnje je o strinjanju mogoče sklepati tudi na podlagi dejstva, da bi mu v primeru, če se dejansko ne bi strinjal z rezultatom, bil odrejen strokovni pregled. Glede na pojasnjen postopek preizkusa alkoholiziranosti in zakonitosti uporabe elektronskih alkotestov za dokazovanje storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da pokazana prisotnost alkohola v organizmu ne predstavlja zakonite meritve, ker indikator ni zakonito merilo.

9. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja o tem, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne izpolnjuje pogojev iz 55. člena ZP-1 in da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker tega ni ugotovilo samo, čeprav bi na to moralo paziti po uradni dolžnosti. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti namreč ni zapisnik po 55. členu ZP-1. Določbe 55. člena ZP-1 namreč veljajo za sestavljanje zapisnikov v hitrem postopku o prekršku tj. postopku, ki ga vodi prekrškovni organ. V predmetni zadevi je zaradi visoke stopnje koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu uveden redni sodni postopek, zato je vse pouke, za katere obdolženec misli, da bi mu jih morali dati policisti, dobil v vabilu sodišča na zaslišanje in bi jih dobil tudi na zaslišanju, v kolikor bi se ga udeležil. Postopek preizkusa alkoholiziranosti pa še ni postopek o prekršku, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v drugem odstavku 10. točke obrazložitve (na 7. strani izpodbijane sodbe), temveč poseben postopek po določbah ZPrCP v katerem policistom ni naložena obveznost poučevanja preizkušancev s posledicami strinjanja oz. nestrinjanja s prikazanim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom.

10. V zvezi z nadaljnjimi navedbami, ki predstavljajo dobesedno ponovitev navedb iz obdolženčeve vloge z dne 17. 12. 2021 (list. št. 17-19 spisa), s katero je pojasnjeval svojo odločitev, da se na vabilo za zaslišanje ne bo odzval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nanje izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje in se zato v celoti sklicuje na tam navedene razloge.

11. Glede navedb, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo na podlagi katerega zakonitega predpisa je uporabilo toleranco proizvajalca alkotesta, pa pritožbeno sodišče poudarja, da to ni bistveno oz. odločilno dejstvo v predmetni zadevi in taka obrazložitev ni nujna, zlasti ker je ta toleranca, ki sicer izhaja iz mnenja Inštituta za sodno medicino, bila upoštevana obdolžencu v korist. Nikakor pa ni mogoče pritrditi navedbam, da je sodnica zaradi lažje potrditve izpodbijane sodbe pred višjim sodiščem namerno izpustila pomen določbe prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje te določbe pravilno razumelo in jih tudi pravilno uporabilo pri odločanju v predmetni zadevi. Nadalje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je podano nasprotje med določbami 107. člena ZPrCP, prvim odstavkom 57. člena ZP-1 in četrtim odstavkom 109. člena ZP-1. Take trditve ter navajanja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni zakonit dokaz, ker se upravno pravo v postopku o prekršku ne more uporabljati, zgolj nakazujejo, da sestavljavec pritožbe napačno razume pravni red in sistemsko ureditev oz. si jo interpretira po svoje in v nasprotju z ustaljenimi metodami razlage prava.

12. Ob pravilnih in popolnih ugotovitvah, da je na podlagi zakonito izvedenega postopka in zakonito pridobljenih dokazov, nedvomno izkazano, da je obdolženec uresničil vse objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, da je za storjeni prekršek tudi odgovoren in da ga je storil s krivdno obliko direktnega naklepa, kar je prepričljivo obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. V okviru preizkusa odločitve o izreku sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob ustreznem upoštevanju okoliščin, ki v skladu z 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, obdolžencu izreklo glavno sankcijo – globo v najnižji predpisani višini za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR, prav tako pa mu je utemeljeno in zakonito izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. V zvezi s slednjim je že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da je izrek te stranske sankcije obligatoren in da ni odvisen od vprašanja, ali je s prekrškom bila povzročena zgolj abstraktna ali tudi konkretna nevarnost za nastanek hude posledice. Ponavljanje stališča glede izrekanja kazenskih točk v pritožbi tako ne more privesti do drugačne odločitve glede izreka te stranske sankcije.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.