Jedro

Toženka je reorganizirala delovni proces v oddelku vodovoda, v katerem je na delovnem mestu strojnik II delo opravljal (tudi) tožnik, tako da je na (novega) zunanjega podizvajalca prenesla delo, ki ga je opravljal (tudi) tožnik, in sicer je nanj prenesla strojna dela celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov. Delo, ki ga je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, tako sedaj opravlja zunanji podizvajalec; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene. Navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Toženka je dokazala slabo finančno stanje, zaradi katerega se je odločila za reorganizacijo, posledica katere je bila tudi izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi sicer se delodajalec lahko odloči za reorganizacijo ne glede na finančno stanje, torej tudi ob dobrih poslovnih rezultatih. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Pomembno je le, da reorganizacija ni zgolj navidezna, kar pa v tem primeru ni. Reorganizacija je bila dejansko izvedena.

Pri toženki ni prišlo do odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato toženka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Pri toženki namreč v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov ni postalo nepotrebno delo niti najmanj 10 delavcem, kar kot pogoj za izdelavo tega programa določa 98. člen ZDR-1. Odpoved iz poslovnega razloga je namreč prejelo le 9 delavcev (6 jih je imelo pogodbe za nedoločen čas, 3 pa za določen) in še to v daljšem časovnem obdobju kot 30 dni (v obdobju od septembra 2023 do marca 2024).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2024, s katero je prenehalo delovno razmerje tožnika pri toženki, ter posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da toženka ni dokazala, da je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, torej po vseh v njej navedenih delih. Tako ni izkazano, da bi zunanji izvajalec A. A. prevzel vsa v njegovi pogodbi o zaposlitvi navedena dela. Opravljal je še druga dela, izven pogodbe o zaposlitvi, čemur pa sodišče ni sledilo. Delovno mesto strojnik II se ni nanašalo le na oddelek vodovoda. Tudi sicer pa je toženka zaposlovala na oddelku vodovoda, čeprav je ta oddelek po njenih navedbah zaradi finančnih razlogov oddala zunanjemu izvajalcu. Poudarja, da mu je 1. 9. 2023 ponudila v podpis pogodbo na delovnem mestu strojnik II, čeprav je vedela, da bo potreba po delu na tem delovnem mestu prenehala in bo šla v postopek izbire zunanjega izvajalca. Trdi, da se ga je želela znebiti zaradi zdravstvenih težav. Trditve o toženkinem slabem finančnem stanju ne držijo. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer ni postavilo izvedenca ekonomsko finančne oziroma kadrovske stroke, ki bi lahko ugotovil resničnost razlogov slabega finančnega stanja in potrebe po njegovem delu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali poslovna odločitev sodelovanja z zunanjim izvajalcem utemeljuje podano odpoved. Sporazum z zunanjim izvajalcem pa je bil tudi sicer sklenjen 8. 1. 2024, kar je že po podani odpovedi. Na dan podaje odpovedi izbor A. A. na javnem razpisu sploh še ni bil pravnomočen. Toženkin direktor je bil seznanjen z njegovo invalidnostjo, zato so se ga želeli znebiti. Nadalje se ne strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede programa presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Direktive št. 98/59/ES, ki določa, da se je delodajalec dolžan pravočasno pričeti posvetovati s predstavniki delavcev, ko načrtuje kolektivno odpuščanje, česar pa toženka ni opravila. V času od 1. 9. 2023 do 30. 4. 2024 je pri toženki prenehalo delovno razmerje 19 delavcem, pri čemer se v kvoto štejejo vsi delavci, ne glede na razlog prenehanja, saj je bila toženka seznanjena z delavci, ki bodo podali odpoved, se upokojili, zaposlili pri drugem delodajalcu ali jim bo prenehala pogodba za določen čas. Zato meni, da bi morala toženka izvesti program presežnih delavcev.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že sodilo, a je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 51/2025 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz tega razveljavitvenega sklepa. Obrazloženo se je namreč opredelilo tako do tožnikovega ugovora v zvezi z odpovedjo večjemu številu delavcev kot tudi do tega, ali je prenehala potreba po delih iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje določenih vprašanj pooblaščencu tožnika ni dopustilo, s čimer naj bi preprečilo, da bi se zadeve razčistile, pa je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 5. 1. 2024. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, oziroma po vseh v pogodbi navedenih delih. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka reorganizirala delovni proces v oddelku vodovoda, v katerem je na delovnem mestu strojnik II delo opravljal (tudi) tožnik, tako da je na (novega) zunanjega podizvajalca (A. A.) prenesla delo, ki ga je opravljal (tudi) tožnik, in sicer je nanj prenesla strojna dela celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov. Delo, ki ga je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, tako sedaj opravlja zunanji podizvajalec A. A.; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene, kar je izpovedal sam tožnik in česar v pritožbi ne izpodbija; pri čemer pa določenih del sploh ni bilo (npr. pluženja, ko ni bilo snega). Navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

8.Res je v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi navedeno večje število nalog, a kot rečeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ta dela sedaj opravlja zunanji izvajalec; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene; nekaterih del pa niti ni bilo oziroma jih ni bilo veliko (pluženja snega). S strani tožnika opredeljena gradbena dela (npr. čiščenje javnih površin, izkop, dovoz ali odvoz zemljine) pa je tožnik opravljal v okviru del svojega delovnega mesta strojnik II znotraj oddelka vodovoda (ki so bila z reorganizacijo prenesena na zunanjega izvajalca) in ne kot neka samostojna opravila ali opravila znotraj gradbenega oddelka (ki je bil tudi sicer ukinjen že leta 2022).

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z novimi zaposlitvami pri toženki. Res je toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z B. B., a to je bilo že meseca oktobra 2023, torej več kot dva meseca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, in za drugo delovno mesto (vodovodar I), kot je bilo tožnikovo (strojnik II). Ne drži, kar navaja pritožba, da je toženka celoten vodovod prenesla na zunanjega izvajalca. To je namreč storila le glede celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov, kar je delal tožnik kot strojnik II. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa sta bila dva delavca na novo zaposlena na delovnem mestu komunalni delavec zgolj za določen čas enega meseca zaradi nadomeščanja; C. C. pa je bil zaposlen za določen čas treh mesecev na delovnem mestu vodovodar II, torej prav tako na drugem delovnem mestu kot tožnik.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka dokazala slabo finančno stanje, zaradi katerega se je odločila za reorganizacijo, posledica katere je bila tudi izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbene navedbe, da se ta zaključek ne ujema s toženkinimi finančnimi podatki, niso utemeljene. Pritožba navaja, da je bila na ravni toženke realizacija v letu 2023 glede na plan le za 0,03 % nižja od planirane. Vendar pa je to zgolj eden od finančnih podatkov toženke. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je imela toženka visok znesek tako dolgoročnih kot kratkoročnih obveznosti, njeno slabo finančno stanje pa potrjujejo tudi izpovedi njenega zakonitega zastopnika ter prič D. D. in E. E., ki so poudarili slabo finančno stanje predvsem v oddelku, v katerem je bil zaposlen tožnik, kar potrjujejo tudi listine, na katere se sklicuje pritožba. Iz njih namreč izhaja, da je bil ta oddelek v negativnem finančnem stanju.

11.Tudi sicer pa se delodajalec lahko odloči za reorganizacijo ne glede na finančno stanje, torej tudi ob dobrih poslovnih rezultatih. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede zavrnitve dokaza z izvedencem ekonomsko finančne oziroma kadrovske stroke, ki naj bi glede na finančne podatke toženke ugotovil, ali je res prenehala potreba po delu tožnika. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je reorganizacija delovnega procesa legitimna odločitev toženke. Pomembno je le, da ta ni zgolj navidezna, kar pa v tem primeru ni. Reorganizacija je bila dejansko izvedena. Zunanji izvajalec A. A. dejansko opravlja delo, ki je opravljal tožnik, in še nekatera druga opravila. Zato tudi niso bistvene in končno niti ne utemeljene pritožbene navedbe, da naj v času podaje odpovedi izbor A. A. na javnem razpisu še ne bi bil pravnomočen. Iz listin v spisu izhaja, da je bila odločitev o tem pravnomočna 5. 1. 2024, torej isti dan kot je bila podana izpodbijana odpoved. Toženka se je odločila, da bo tožnikova dela opravljal zunanji izvajalec, v zvezi z izbiro katerega je že v decembru 2023, torej že pred izpodbijano odpovedjo, uspešno izvedla javni razpis in ki je nato dejansko tudi prevzel tožnikovo delo.

12.Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik odpuščen zgolj zaradi poslovnega (ekonomskega in organizacijskega) razloga in ne zaradi njegovih zdravstvenih težav in še manj zaradi med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave v sporu zaradi plačila odškodnine zaradi tožnikove poškodbe pri delu, saj sta s sklenitvijo slednje soglašali obe stranki. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na invalidnost, saj se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja glede na dejansko stanje v trenutku podaje odpovedi. Tožniku pa v času podaje odpovedi še ni bila priznana invalidnost, saj je ZPIZ njegovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil. Sodba v socialnem sporu, s katero je bila tožniku priznana invalidnost, je bila izdana že po odpovedi, in sicer 29. 3. 2024, pravnomočna pa je postala 16. 4. 2024.

13.Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala toženka izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pri toženki ni prišlo do odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato toženka ni bila dolžna izdelati tega programa. Pri toženki namreč v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov ni postalo nepotrebno delo niti najmanj 10 delavcem, kar kot pogoj za izdelavo tega programa določa 98. člen ZDR-1. Odpoved iz poslovnega razloga je namreč prejelo le 9 delavcev (6 jih je imelo pogodbe za nedoločen čas, 3 pa za določen) in še to v daljšem časovnem obdobju kot 30 dni (v obdobju od septembra 2023 do marca 2024).

14.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje prišteti tudi delavce, ki so sami dali odpoved, ker so se zaposlili drugje; tiste, ki so se upokojili; in tiste, ki jim je prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas. To iz sklepa VSRS VIII Ips 282/2016, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba, ne izhaja. Kot je v tem sklepu navedlo VSRS, se v kvoto, ki je podlaga za presojo, ali je treba uporabiti določbe ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev, štejejo vsi presežni delavci, pri čemer res ni odločilno le število delavcev, ki jim z odpovedjo preneha delovno razmerje, pač pa štejejo vsi delavci, ki jim je dosedanja pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razlogov na strani delodajalca oziroma neodvisno od njihove volje; tako štejejo tudi tisti delavci, ki so pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto zaradi reorganizacije (to izhaja tudi iz drugih odločb VSRS - npr. VIII Ips 249/2017, VIII Ips 290/2016, VIII Ips 15/2016 itd.). Ne štejejo pa torej tisti delavci, katerim je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ki so sami podali odpoved zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj takšna prenehanja pogodbe o zaposlitvi niso posledica (ekonomskih) razlogov na strani delodajalca. Da pa bi v relevantnem obdobju na predlog toženke zaradi reorganizacije delavci pristali na podpis novih pogodb o zaposlitvi pri toženki, kar bi bilo lahko odločno za presojo, pa pritožba ne navaja niti to ne izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

15.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na Direktivo št. 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, saj ta, kot navaja že pritožba, določa, da se je delodajalec dolžan pravočasno pričeti posvetovati s predstavniki delavcev, kadar predvideva kolektivno odpuščanje delavcev. Ker toženka ni predvidevala niti ne izvedla kolektivnega odpuščanja, te dolžnosti ni imela.

16.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 98

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.