Jedro

Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.944,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 158.477,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so podrobno navedene v izpodbijani sodbi, skupaj s stroški pravdnega postopka in (II.) tožeči stranki naložilo v povračilo stroške tožene stranke v znesku 5.974,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena (v stroškovnem delu).

5.Pritožbena trditev, da naj toženka ne bi prerekala tožbene trditve, da bi morala nepremičnine izročiti v posest z dnem 27.7.2021, ko je postal pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnin, ter da se je le izgovarjala, ni utemeljena. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo te navedbe prerekala, in to izrecno. Vsekakor pa te tožbene navedbe niso bile nesporne in jih tudi sodišče prve stopnje ni navedlo med nespornimi trditvami. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP.

6.V zadevi je bistveno, da je na dražbo kot pooblaščenec kupca (tožnice) pristopil A. A. (oče B. A., zakonitega zastopnika tožnice), ravno on pa se je že pred javno dražbo zanimal za nepremičnine in je iz dokaj obsežne korespondence s stečajnim upraviteljem, ki jo je podrobno povzelo sodišče prve stopnje, razvidno, da je vedel, da so nepremičnine, ki se prodajajo, zasedene, da je v njih najemnik, ki jih noče vrniti upravitelju in da upravitelj uporablja pravne poti, da bi dosegel izpraznitev nepremičnin; vedel je tudi, da upravitelj nepremičnin ne bo mogel izročiti kupcu v posest, dokler mu jih najemnik ne vrne. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vedel, da izročitev nepremičnin v posest ne bo mogoča, dokler te ne bodo vrnjene stečajnemu upravitelju, kar se je zgodilo šele v decembru 2022, ko mu jih je vrnila stečajna upraviteljica najemnika.

7.Da je nepremičnina zasedena, je tako tožnica vedela, saj je bil s tem po svoji izpovedi seznanjen tudi njen zakoniti zastopnik, prav tako pa je (preko svojega pooblaščenca na dražbi A. A.) vedela, da se upravitelj trudi doseči izpraznitev nepremičnine; jasno je upravitelj v medsebojni korespondenci zapisal tudi, da mora to doseči po pravni poti, najprej s tožbo za izpraznitev oziroma izpraznitvenim nalogom, potem pa še z izvršbo, pri čemer se je postopek izpraznitve začel že pred objavo javne dražbe. Upravitelj ni mogel napovedati, koliko časa bo to trajalo, saj gre za sodne postopke, poleg tega pa je imel najemnik tudi pravico do pravnih sredstev, kar postopke še zavleče. Vse to je vedel tudi A. A., ki je bil pooblaščenec tožnice na dražbi.

8.Res se je upravitelj zavezal poskrbeti za izročitev nepremičnine kupcu. Običajno, ko ni težav z izpraznitvijo nepremičnin, ki se oddajajo v stečaju, se to zgodi takoj po pravnomočnosti sklepa stečajnega sodišča o izprazniti, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice kupca v zemljiško knjigo. S pravnomočnostjo tega sklepa se namreč izpolnijo pogoji za vknjižbo, kupec pa je s tem tudi lahko pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, kar je bilo tudi izpolnjeno. V obravnavani zadevi pa so bile težave, ker najemnik nepremičnin ni bil pripravljen izročiti upravitelju, kar vse je bilo tožnici znano.

9.V tej zadevi ne gre za razlago kupne pogodbe, predvsem njenega 7. člena, v katerem se je upravitelj kot zakoniti zastopnik toženke zavezal nepremičnino izročiti kupcu (tožnici), saj je z izdajo sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnin bil izpolnjen pogoj za prenos lastninske pravice, kar je bilo storjeno in med strankama ni sporno. Tožnici pa je bilo znano, da ji bodo nepremičnine, katerih lastnica je postala, lahko izročene v posest šele, ko jih bo v posest dobil upravitelj. Da je to negotovo dejstvo, glede katerega je bilo sicer jasno, da bo nastopilo in da se upravitelj trudi za to, vendar pa je bilo negotovo, kdaj se bo to zgodilo, je bilo tako tožnici, predvsem njenemu pooblaščencu, znano in je nepremičnine kljub temu kupila. Običajno je sicer res, da izročitev v posest sovpada z izpolnitvijo pogojev za vknjižbo lastninske pravice. Vendar pa je bilo v obravnavanem primeru jasno, da se to ne bo zgodilo hkrati in je tožnica to (najmanj preko pooblaščenca) tudi vedela.

10.Stečajni upravitelj toženke je s soglasjem stečajnega sodišča prodajal nepremičnino, za katero je bilo jasno, da je še zasedena in da se najemnik ne želi prostovoljno izseliti oziroma je izročiti upravitelju. Za kaj takega niti ni ovire, ko je kupcu to dejstvo znano. Tudi A. A. je bilo znano, kar potrjuje tudi korespondenca z upraviteljem, da bo izročitev v posest mogoča šele, ko bo najprej upravitelj pridobil neposredno posest na nepremičninah. Pa se je tožnica kljub temu odločila za nakup nepremičnin. Ne nazadnje niti ni bilo ovire, da bi kupec sam prevzel sodne postopke (po izdaji sklepa o izročitvi nepremičnin), pa jih je prepustil toženki, pri čemer je upravitelj tudi sam želel poskrbeti za to, da bo kupec prejel nepremičnine v posest.

11.Glede na navedeno pa niti ni bistveno, ali je tožnica opominjala toženko na izročitev nepremičnin v posest. Kljub temu višje sodišče dodaja, da je sicer napačno stališče, da tožnica niti ni trdila, da bi pozvala toženko na izročitev v posest. Sodišče prve stopnje očitno tudi ni verjelo A. A. in B. A., da bi upravitelja opomnila, pisno ali ustno. Glede trditev, da naj bi to storila tudi pisno, višje sodišče ugotavlja, da o čem takem ni dokaza v spisu, kar je ob dejstvu, da je tožnica pravna oseba, ki bi tako korespondenco zagotovo imela in bi jo lahko tudi predložila, vsaj nenavadno. Vsekakor pa sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da bi bili opomini res poslani toženki ali da bi jo ustno opomnila. Kadar sodišče izpovedi zaslišanih ne verjame oziroma jim ne sledi, pa to ne pomeni, da je zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre le za dokazno oceno.

12.Višje sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.

13.Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Tožnica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi.

15.V delu, v katerem zatrjuje, da naj odločitev o stroških ne bi bila obrazložena, pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč sodbi pripelo stroškovnik toženke, iz katerega je jasno razvidno, katere stroške je toženki priznalo in v kakšni višini. V zvezi z obrazložitvijo dela sodbe, s katero je odločeno o stroških postopka, je v pravni praksi in teoriji (prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008), zavzeto stališče, da za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tožnici je torej znano, katere stroške in v kakšni višini je toženki sodišče prve stopnje priznalo. Nenazadnje to izkazuje tudi sama pritožba, v kateri tožnica nasprotuje tudi točno določenim priznanim stroškom.

16.V delu, v katerem tožnica nasprotuje stroškom tretje pripravljalne vloge toženke, pritožba ni utemeljena. Ne gre zgolj za ponavljanje že podanih trditev, temveč gre za odgovor na navedbe tožnice, zato je bila tudi ta vloga potrebna. Glede prve pripravljalne vloge višje sodišče ugotavlja, da so bili tudi ti stroški potrebni v smislu 155. člena ZPP, saj ne gre zgolj za sporočilo sodišču, temveč gre za navedbo dejstev, ki so nastala po vložitvi odgovora na tožbo, ter predložitev dokazov v zvezi s tem.

17.Je pa pritožba v stroškovnem delu utemeljena glede stroškov davka na dodano vrednost (DDV). Pravilna je pritožbena navedba, da iz spisa ne izhaja, da bi pooblaščenec toženke zatrjeval, da je zavezanec za DDV, in da bi navedel vsaj svojo davčno številko ali predlagal vpogled v evidenco davčnih zavezancev. Prav tako višje sodišče ugotavlja tudi, da toženka na ta del pritožbe sploh ni odgovorila in tega ni storila tako niti v pritožbenem postopku. Čim pa je tako, toženka ni izkazala, da je njen pooblaščeni odvetnik davčni zavezanec, zato mu ne gredo stroški povračila DDV v višini 1.030,92 EUR.

18.Glede na navedeno je višje sodišče v utemeljenem delu sklep o stroških postopka, torej II. točko izreka izpodbijane sodbe, spremenilo tako, da je toženki priznalo le povračilo stroškov v višini 4.944,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

19.Sklep o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členu ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, razen delno v stroškovnem delu, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov toženke pa višje sodišče ne šteje za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 239/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.