Jedro

Skladno z načelom dispozitivnosti sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če sodišče to načelo krši in odloči ultra ali extra petitum, zagreši relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta se je primerila sodišču druge stopnje, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevku na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine ugodilo, spremenilo in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vknjižbo (le) pravice uporabe, čeprav tožeča stranka tega ni zahtevala.

Izrek

Reviziji se delno ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki izdati listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica parcel št. 763 in 764 k. o. ..., zavrne. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 2.665,26 EUR stroškov postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah, vpisanih v vl. 17 k. o. ... v njeno korist. Drugostopenjsko sodišče je to sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vknjižbo pravice uporabe (in ne lastninske pravice) v korist tožeče stranke pri parcelah št. 763 in 764, v ostalem (torej glede ostalih v ta vložek vpisanih parcel in glede izstavitve listine, ki bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri parcelah št. 763 in 764 k. o. ...) je zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka je zoper del sodbe drugostopenjskega sodišča, ki jo zavezuje tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisala kot imetnica pravice uporabe parcel št. 763 in 764 k. o. ..., vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker je le-to tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je uveljavljala, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku sodbe sodišča druge stopnje ni naveden zemljiškoknjižni vložek ter zmotne uporabe materialnega prava, ker ni podana pravna podlaga prehoda spornih parcel iz toženkine v tožničino premoženjsko sfero (ne v last in ne v uporabo).

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je obrazloženo predlagala revizijskemu sodišču, naj jo zavrne, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Skladno z načelom dispozitivnosti sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Če sodišče to načelo krši in odloči ultra ali extra petitum, zagreši relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta se je primerila sodišču druge stopnje, ko je sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevku na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine ugodilo, spremenilo in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vknjižbo (le) pravice uporabe, čeprav tožeča stranka tega ni zahtevala. Pri odločitvi extra petitum je, glede na zavrnitev preostalega dela zahtevka, očitno izhajalo iz presoje, da je pravica uporabe (le) nekaj manj od lastninske pravice oziroma da je med njima zgolj kvantitativna razlika, kar ne drži. Med lastninsko pravico in pravico uporabe predvsem ni kvalitativne identitete. Pooblastila, ki jih ima drugostopenjsko sodišče pri odločanju o pritožbi, so bila tako prekoračena(1).

6. Če ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, prekoračen tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče glede na naravo prekoračitve s sklepom razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje oziroma s sodbo spremeni izpodbijano sodbo (381. člen ZPP).

7. V konkretnem primeru je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki izdati listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice pri spornih dveh parcelah (ki ju je pritožbeno sodišče v izreku označilo s parcelnima številkama, v razlogih sodbe pa pojasnilo okoliščine, zaradi katerih je zahtevek tožeče stranke utemeljen le glede njiju in ne glede vseh v vložek št. 17 k. o. ... vpisanih parcel, zato zatrjevane kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni) v njeno korist. V ostalem v izpodbijano odločitev ni poseglo.

8. Tožeča stranka je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Trdila je, da je bila ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) imetnica pravice uporabe, po navedenem zakonu pa so dejanski imetniki pravice uporabe nepremičnin v družbeni lasti postali lastniki teh nepremičnin. Da je v času uveljavitve ZLNDL pravica uporabe pripadala tožeči in ne toženi stranki, sta presodili tudi obe nižji sodišči. Prvostopenjsko sodišče je zato zahtevku na izstavitev listine, sposobne za prenos lastninske pravice, ugodilo; menilo je, da je odločitev o ugotovitvi lastninske pravice vsebovana v odločitvi o izstavitvi zemljiškoknjižne listine (drugi odstavek na 6. strani sodbe); to stališče s pravnimi sredstvi ni bilo grajano. Drugostopenjsko sodišče pa je zaradi ugotovitve, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, odločilo o njeni dolžnosti izstaviti listino, sposobno za prenos pravice uporabe in pojasnilo, da kot imetnica pravice uporabe tožeča stranka lahko lastninsko pravico na njih uveljavlja na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine (torej ZLNDL). Vprašanje, ali je bila tožena stranka ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe spornih parcel, predstavlja glede na trditveno podlago tožbe predhodno vprašanje; od njegove rešitve je odvisno, ali je tožena stranka pridobila lastninsko pravico po določbi 2. člena ZLNDL. To (materialnopravno) vprašanje je v reviziji še vedno sporno.

9. V celoti je pravilna presoja nižjih sodišč o tem, da je bila tožeča stranka v času uveljavitve ZLNDL imetnica pravice uporabe parcel št. 763 in 763 k. o. ... in da je bila zato upravičenka do lastninjenja po določbi 2. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Občinski ljudski odbor Občine ... (pravne prednice Mestne občine ...) sporni dve parceli, ki sta bili družbena lastnina v njeni upravi, z odločbo z dne 7.5.1962 dodelil tožeči stranki kot osnovna sredstva in da je tožeča stranka od tedaj dalje parceli in objekte na njih, namensko vezane na opravljanje svoje poslovne dejavnosti, uporabljala, upravljala z njimi ter jih ob vednosti in s soglasjem tožene stranke adaptirala ter dogradila. Revizija trdi, da je bil tudi v režimu družbene lastnine za veljaven prenos pravice uporabe potreben veljaven razpolagalni akt, ki ga v konkretnem primeru ni bilo. Vrhovno sodišče stališču o potrebnosti pravne podlage za prenos pravice uporabe pritrjuje(2), kot zmotno pa zavrača tezo o neobstoju takšne podlage: v konkretnem primeru jo po pravilni presoji nižjih sodišč predstavlja zgoraj navedena odločba Občinskega ljudskega odbora Občine ... v povezavi z namensko vezanostjo spornih nepremičnin na tožečo stranko v smislu določbe tretjega odstavka 12. člena Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD)(3). Tako ne drži kot procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljan očitek revizije, da nižji sodišči nista navedli določbe ZZD, na katero sta se oprli, pa tudi ne očitek, da naj bi kot podlago prenosa pravice uporabe spornih nepremičnin upoštevali le ZZD. Je pa odločitev, da mora tožena stranka tožeči stranki izdati listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot imetnica pravice uporabe spornih parcel, kljub temu, da je bila tožeča stranka nosilka te pravice, vseeno materialnopravno zmotna. Zmotna je zato, ker se je tožeči stranki pripadajoča pravica uporabe po samem zakonu (po že citirani določbi 2. člena ZLNDL, ki je pričel veljati leta 1997) transformirala v lastninsko pravico ter po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) ne sodi v zaprt krog stvarnih pravic, ki je posledica njihove absolutne narave (primerjaj 2. člen) in ni ena od pravic, ki se po določbi 13. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vpisujejo v zemljiško knjigo. Pravilna uporaba materialnega prava je zato terjala iz izreka razvidno delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa zavrnitev revizije (ki se zavzema za popoln propad tožeče stranke v pravdi) kot neutemeljene (378. člen ZPP).

10. Upoštevaje uspeh pravdnih strank v revizijskem postopku mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene po odvetniški in taksni tarifi odmerjene stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

.Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 1/93, ki poudarja, da je sodišče vezano na dejansko podlago spora in na tožbeni predlog ter da sodišče druge stopnje s tem, ko odloči o tožbenem predlogu, ki ga ni bilo, prekorači pooblastila, ki jih ima pri odločanju o pritožbi. Op. št. (2): Takšno stališče je zavzelo tudi v zadevi II Ips 154/2002; v razlogih sodbe je zapisalo: "Iz tožbenih navedb je mogoče razbrati, da tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi zakona in sicer tako, da je najprej pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih in da je na tej podlagi po 2. členu ZLNDL na podlagi zakona postal lastnik vseh nepremičnin, vpisanih v vložek št. ... k. o. ... Tožnik ni navedel nobenega pravnega akta, s katerim bi mu tožena stranka priznala ali prenesla nanj pravico uporabe na spornih nepremičninah, čeprav bi lahko pridobil pravico uporabe samo na podlagi razpolagalnega pravnega akta Občine ..." Op. št. (3): Tako tudi sodba II Ips 553/2002.