Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilno, kdaj je terjatev zapadla v plačilo (torej kdaj je upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti) in ne to, kdaj je bil zanjo izdan račun.

Kdaj je tožeča stranka izdala takšen račun in kdaj je slednji zapadel v plačilo na tek zastaralnega roka ne vpliva. S (pre)poznim izdajanjem računom namreč zastaralnega roka ni mogoče podaljšati.

Terjatve za plačilo prispevkov v rezervni sklad so občasne terjatve v smislu 1. odstavka 347. člena OZ, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103002/2013 z dne 20. 6. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi povrniti 40,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema te sodbe v primeru zamude, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka mora toženi povrniti 92,62 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek nadaljuje z dnem 19. 11. 2014 (I. točka izreka) in da v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103002/2013 z dne 20. 6. 2013 (II. točka izreka).

2. Zoper drugo točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena ZPP, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Med pravdnima strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da: - tožeča stranka vtožuje plačilo prispevka v rezervni sklad za mesec marec 2010, - je tožeča stranka račun za plačilo navedene terjatve najprej poslala lastnici poslovnega prostora (P. U.), - je v letu 2005 tožena stranka v dogovoru z lastnico prostora prevzela obveznost plačevanja prispevka v rezervni sklad in je takšen prispevek tudi plačevala.

5. Po določbi 1. odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začne zastaranje terjatve teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati njeno izpolnitev. Za začetek teka zastaralnega roka je torej odločilno, kdaj je terjatev zapadla v plačilo (torej kdaj je upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti) in ne to, kdaj je bil zanjo izdan račun. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zapisalo, da je zastaralni rok začel teči šele po tem, ko je v plačilo zapadel račun za plačilo terjatve, ki je bil izdan toženi stranki, zmotno uporabilo materialno pravo. Kdaj je tožeča stranka izdala takšen račun in kdaj je slednji zapadel v plačilo na tek zastaralnega roka ne vpliva. S (pre)poznim izdajanjem računom namreč zastaralnega roka ni mogoče podaljšati.

6. Iz prej povzetih trditev pravdnih strank izhaja, da je terjatev tožeče stranke nastala marca 2010. Iz nadaljnjih (neprerekanih) trditev tožene stranke pa izhaja, da je bila k plačilu istega računa, dne 28. 9. 2010 pozvana lastnica poslovnega prostora. Iz priloženega poziva je razbrati, da je bil račun izdan 23. 3. 2010, v plačilo pa je zapadel 2. 4. 2010. Od tega datuma dalje je torej tožeča stranka lahko zahtevala izpolnitev predmetne obveznosti. To pomeni, da je zastaranje začelo teči 3. 4. 2010. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so terjatve za plačilo prispevkov v rezervni sklad občasne terjatve v smislu 1. odstavka 347. člena OZ, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Zastaralni rok se je tako za obravnavano terjatev iztekel 2. 4. 2013 (337. člen OZ).

7. Tožeča stranka je predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala plačilo vtoženave terjatve in ki bi, v primeru, da bi bil vložen pravočasno, pretrgal tek zastaralnega roka, vložila junija 2013, torej po poteku zastaralnega roka. Ugovor zastaranja je tako utemeljen, tožbeni zahtevek pa je posledično potrebno zavrniti. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103002/2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (351. člen ZPP). Ker je pritožba v celoti utemeljena že iz navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

8. Kadar višje sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremembi sodbe tožeča stranka z zahtevkom v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti priglašene potrebne stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). V obravnavanem primeru takšne stroške predstavlja plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, v višini 40,00 EUR. Višje sodišče je zato odločilo, da mora tožeča stranka slednje toženi povrniti v roku 8 dni, primeru zamude pa ji bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

9. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah in toženi stranki priznalo 92,62 EUR pritožbenih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude pa bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.