Up-210/00

3. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 3. julija 2001

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 206/99 z dne 21. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1097/97 z dne 4. 6. 1999 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 3874/94 z dne 12. 6. 1997 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniku je kot tujcu 22.9.1994 prenehalo delovno razmerje zaradi izteka delovnega dovoljenja na podlagi 16. člena takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in nasl. - ZZT). Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 4. 10. 1994 pa mu je bila priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu in pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo od 29. 8. 1994 dalje. Z isto odločbo je bilo delodajalcu tudi naloženo, da ga kot delovnega invalida obdrži na delu. Zato pritožnik meni, da mu delovno razmerje kot invalidu ne bi smelo prenehati.

2.Navaja, da se je poškodoval pri delu januarja 1993. Zaposlen je bil za določen čas na podlagi delovnega dovoljenja, ki ga je delodajalec zaradi potreb po tovrstnih profilih delavcev vsako leto podaljševal. Izključno zaradi posledic njegove poškodbe naj bi se delodajalec odločil, da za izdajo novega delovnega dovoljenja ne bo več zaprosil. Taka odločitev naj bi bila nezakonita, očitno špekulativna in jo tudi sodišča niso sankcionirala. Pritožnik je v neenakopravnem položaju z delovnimi invalidi, ki so slovenski državljani, saj njim v enakem položaju delovno razmerje ne bi prenehalo (ker delodajalcu zanje ni treba pridobiti delovnega dovoljenja). Kršena naj bi mu bila tudi pravica do varstva invalidov iz prvega odstavka 52. člena Ustave in, ker je izgubil vse pravice iz dela, tudi pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave).

3.Pritožnik še navaja, da je določba 16. člena ZZT v nasprotju s Konvencijama Mednarodne organizacije dela št. 158. in 159., kar naj bi bilo v nasprotju z 8. členom Ustave. Smiselno zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava, saj meni, da je določba 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ-92), gre za zakon, ki je veljal v času odločanja v pritožnikovi zadevi, o obveznosti delodajalcev do delovnih invalidov lex specialis tudi glede na določbo 16. člena ZZT.

4.Očitka pritožnika, da sta bili z izpodbijanimi sodbami kršeni določbi 2. in 8. člena Ustave, ki se nanašata na splošna ustavna načela, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljujejo ustavno pritožbo.

5.Pritožnik ne zatrjuje, da so ji bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišč oziroma uporabi materialnega prava. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm, mogoči.

6.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče ne odloči drugače, kot sicer odloča v drugih podobnih primerih. Pritožnik svojo neenakost vidi v tem, da kot delovni invalid ni v enakem položaju kot tisti, ki so slovenski državljani. Vendar pritožniku delovno razmerje ni prenehalo zato, ker je invalid, temveč zato, ker kot tujec ni več izpolnjeval pogojev za zaposlitev. Zato bi bila lahko relevantna le morebitna drugačna praksa sodišč v primeru tujcev, ki so tudi delovni invalidi. Kaj takega pa pritožnik ne zatrjuje. Njegov položaj je z vidika prenehanja delovnega razmerja primerljiv s položajem vseh drugih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Podobno določbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka določenega časa, kot jo vsebuje 16. člen ZZT za tujce, vsebuje namreč tudi drugi odstavek 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - v nadaljevanju ZTPDR) za osebe, ki sklepajo delovno razmerje po pogojih, določenih v prvem, drugem in tretjem odstavku 8. člena ZTPDR. Zato osebi, ki je sklenila delovno razmerje za določen čas, to preneha s potekom časa, ne glede na to, da je invalid.

7.Ustava v 52. členu zagotavlja invalidom varstvo. Ena od posebnih oblik tega varstva je tudi določba 48. člena ZTPDR, po kateri so delodajalci dolžni delovne invalide III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim na drug način zagotoviti delo. Toda to ne pomeni, da delovnemu invalidu ne bi moglo prenehati delovno razmerje iz drugih zakonsko določenih razlogov (npr. zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, zaradi neopravičene odsotnosti z dela, prenehanje delovnega razmerja za določen čas, stečaj). Eden od zakonsko predpisanih razlogov za prenehanje delovnega razmerja tujih delavcev pa je tudi potek veljavnosti delovnega dovoljenja. V teh primerih odločitev ni neposredno povezana z invalidnostjo delavca in tudi ne posega v njegove pravice iz naslova invalidnosti, ki jih lahko uveljavlja v okviru pravic iz invalidskega zavarovanja. Vprašanje, ali so te pravice za delovne invalide-tujce v veljavni zakonodaji urejene v skladu z Ustavo pa presega okvir obravnavanja te ustavne pritožbe.

8.Glede na navedeno pritožniku z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice iz 22. in prvega odstavka 52. člena Ustave. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi z odločbo št. Up-229/96 z dne 20. 1. 2000 (OdlUS IX, 127). Prenehanje delovnega razmerja iz zakonitega razloga ne pomeni kršitve pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave, zato je tudi pavšalno zatrjevanje pritožnika o tem neutemeljeno.

9.Pritožnikov pooblaščenec je uveljavljal tudi povrnitev stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za tako drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pooblaščenec ne navaja.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan