Jedro

ZOR ne prepoveduje utrditve obveznosti iz predpogodbe z aro, zaradi česar tudi glede are, dane ob sklenitvi predpogodbe, obveljajo določbe 79., 80. in 81. člena ZOR. Dogovor o ari v zvezi s predpogodbo meri na to, da se doseže pogodbena disciplina tako v korist ene kakor druge stranke, s čimer je ustreženo načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR). Gre za dispozitivno zakonsko določbo, zaradi česar ni mogoče reči, da bi ob sklenitvi predpogodbe bil dogovor o ari prepovedan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožeči stranki 12.271 EUR v tolarski protivrednosti s pripadki in pravdnimi stroški. Pravdni stranki sta sklenili predpogodbo za nakup stanovanja, pri čemer je tožeča stranka kot kupec plačala aro v znesku 12.000 DEM. Dosojeni znesek (preveden v evre) predstavlja dvojno aro, ki jo je tožena stranka dolžna vrniti, ker je odgovorna za neizpolnitev predpogodbe.

Tožena stranka se je proti takšni sodbi pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na določbe 508. in 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanašajo na pravna razmerja, nastala zaradi pravne napake prodane stvari. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka kot kupec o pravni napaki (hipoteka na stanovanju, ki je bilo predmet kupoprodaje) vedela, pa je kljub temu izročila aro za utrditev sklenjene predpogodbe. Po drugi strani pa inštitut are inštitutu predpogodbe nasprotuje: namen are je namreč le utrditev obveznosti, da je glavna pogodba že sklenjena. Upoštevaje sankcije za pravne napake v skladu z določbo 510. člena ZOR tožeča stranka ni upravičena do vračila dvojne are, saj v primeru razdrtja pogodbe velja 132. člen ZOR, ki določa, da sta po razdrtju pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti. Zahtevek tožeče stranke bi bil torej utemeljen le do ene polovice, pri čemer bi ga bilo treba zmanjšati za znesek, ki bi ga morala tožeča stranka plačati posredniški agenciji. V reviziji je posebej poudarjeno, da je tožeča stranka po plačilu drugega obroka are in po seznanitvi s pravno napako, že začela sprejemati izpolnitev od tožene stranke. Sprejela je ključe, začela pa je tudi z nekaterimi deli v prodanem stanovanju. Pravica do odstopa od pogodbe je torej tožeči stranki prenehala. Ni prav, da je sodišče oprlo svoje sklepanje tudi na izpoved pooblaščenke tožeče stranke, pri čemer v tej smeri tudi ni napravilo ustrezne dokazne ocene. Ni povedano, zakaj ni bilo mogoče slediti izpovedbi priče M. P. in priče F. M. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so nepopolni, ker ni mogoče ugotoviti, zakaj se je nekomu verjelo, nekomu pa ne. Končno pa je bil drugi del are plačan v slovenskih tolarjih in ne v DEM oziroma EUR, zaradi česar sodišče ne bi smelo ugoditi v DEM oziroma EUR postavljenemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 45. člena ZOR je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. O tem, da je med pravdnima strankama bila sklenjena predpogodba, ni bilo spora, saj je v njej (listina z dne 14.5.1996) izrecno navedeno, da bo kupoprodajna pogodba sklenjena dne 5.6.1996. Vendar pa tožena stranka nima prav, ko v reviziji postavlja trditev, da inštitut are nasprotuje inštitutu predpogodbe. ZOR ne prepoveduje utrditve obveznosti iz predpogodbe z aro, zaradi česar tudi glede are, dane ob sklenitvi predpogodbe, obveljajo določbe 79., 80, in 81. člena ZOR. Dogovor o ari v zvezi s predpogodbo meri na to, da se doseže pogodbena disciplina tako v korist ene kakor druge stranke, s čimer je ustreženo načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR). Gre za dispozitivno zakonsko določbo, zaradi česar ni mogoče reči, da bi ob sklenitvi predpogodbe bil dogovor o ari prepovedan (pravno mnenje VS RS z dne 16.12.1997 - zbirka Pravnih mnenj, št. II/97, str. 6 in 7).

Pravkar povedano torej pomeni, da revizija neutemeljeno ponuja pravno razlago, da bi ob sankcijah v skladu z določbo 310. člena ZOR tožeča stranka bila upravičena le do zahtevka na vrnitev plačane are glede na določbo 132. člena ZOR o posledicah razdrte pogodbe.

Dejanske ugotovitve res potrjujejo revizijske navedbe, da je tožeča stranka že kmalu po izročitvi prvega zneska are zvedela za pravno napako na kupljeni stvari, vendar je kljub temu drugi obrok are plačala in celo začela delno sprejemati izpolnitev tožene stranke (prejela je ključe, opravila pa je tudi nekatera dela v kupljenem stanovanju). Vendar pa to - kot sta pravilno ugotovili sodišči druge in prve stopnje - še ne pomeni, da je mogoče uporabiti določbo petega odstavka 82. člena ZOR, po kateri pravica odstopiti od pogodbe preneha, kadar je stranka, ki si je to pravico izgovorila, začela sprejemati izpolnitev od druge stranke. V tej smeri so odločilne dejanske ugotovitve o tem, da je tožeča stranka kljub seznanitvi s pravno napako pogodbeno razmerje vendarle skušala obdržati s postavitvijo dveh dodatnih rokov: prvega do 5.6.1996, ko bi morala biti sklenjena glavna pogodba in drugega do 7.7. 1996, obakrat z jasno zahtevo, naj bo do takrat pravna napaka odpravljena. Ob tem sta sodišči nižjih stopenj v okviru dejanskih ugotovitev sprejeli tudi sklepanje, da bi tožeča stranka, če bi ob sklenitvi predpogodbe dne 14.5.1996 vedela o pravni napaki, te predpogodbe ne sklenila. Sodišči nižjih stopenj sta torej materialno pravo pravilno uporabili, ko sta svojo odločitev oprli na določbo 80. člena ZOR o posledicah neizpolnitve pogodbe, kadar je dana ara. Ugotovili sta, da je za neizpolnitev predpogodbe odgovorna tožena stranka, ki je aro prejela, zaradi česar mora tožeči stranki, ki je aro dala, na njeno zahtevo vrniti dvojno aro. Pri tem je tudi pravilno stališče, izraženo v izpodbijani sodbi, da na obveznost tožene stranke ne vpliva dejstvo, kateremu od posrednikov, ki je sodeloval pri sklenitvi predpogodbe, je iz are bila plačana provizija. Aro je namreč tožeča stranka izročila toženi stranki in je zato le z njo v pravnem razmerju.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 8. člena ZPP - pri čemer se ta očitek nanaša le na razloge sodbe sodišča prve stopnje - je bil delno postavljen že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, delno, kolikor se nanaša na dokazno oceno izpovedi pooblaščenke tožeče stranke, pa je postavljen šele v reviziji. Izpodbijana sodba se je opredelila do dokazne ocene, sprejete na prvi stopnji in pojasnila, zakaj zaslišanje nekaterih prič, ki naj bi potrdile navedbe tožene stranke, ni pravno odločilno. Razlogi o tem so v izpodbijani sodbi dovolj jasni in tehtni, zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri revizijska prizadevanja ocenjuje kot nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar pa je na revizijski stopnji nedopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). V ta okvir je mogoče umestiti tudi oceno izpovedi pooblaščenke tožeče stranke.

Pravdni stranki sta sklenili dogovor o ari z upoštevanjem valutne klavzule (395. člen ZOR), zaradi česar ni odločilno, da je bil prvi obrok are plačan v tuji valuti, drugi obrok pa v slovenskih tolarjih. Celotna obveznost se je namreč glasila na tujo valuto, pri čemer pa je tožeča stranka tožbeno zahtevala izpolnitev le v domačem denarju na dan plačila. Ni razloga, da bi sodišče zato moralo podvomiti o pravnem varstvu ob tako postavljenem zahtevku.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.