Jedro

Tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na (predhodno) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi če so tožnikove navedbe o grdem ravnanju policije resnične, pa ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito (v nadaljevanju tudi prošnja), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 18. 3. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo vložil 24. 2. 2026. Toženka mu je odvzela prstne odtise, jih poslala v Centralni sistem EURODAC in ugotovila, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 14. 2. 2018, 13. 7. 2020 in 18. 10. 2023 vnesla Helenska Republika, dne 20. 2. 2026 pa tudi Republika Hrvaška. Pristojnim grškim in hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 5. 3. 2026 posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Dne 18. 3. 2026 je Helenska republika odgovorila, da ne sprejema odgovornosti za tožnikovo obravnavo, Hrvaška pa je istega dne pristojne slovenske organe obvestila, da to odgovornost sprejema na podlagi člena 20(5) navedene uredbe.

3.Iz povzetka osebnega razgovora s tožnikom s 14. 4. 2026 izhaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker meni, da je hrvaška policija rasistična. Ko je že enkrat prej prečkal bosansko - hrvaško mejo, so mu hrvaški policisti vzeli vse stvari, da je ostal le v spodnjem perilu, nato pa so ga vrnili v Bosno in Hercegovino. Glede zadnjega prečkanja hrvaške državne meje je povedal, da je videl modro zastavo, zato je vedel, da je to območje Evropske unije in da mu hrvaški policisti želijo vzeti prstne odtise kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tega ni želel, upiral se je, zato so ga policisti odpeljali k psihiatru. Ta mu je dal zdravilo, ki ga ni hotel zaužiti, a so ga k temu prisilili. Eno noč je ostal na policijski postaji, naslednji dan so mu na silo vzeli prstne odtise ter ga izpustili, nakar je odšel proti Republiki Sloveniji. Stikov z drugimi uradnimi osebami, razen s hrvaško policijo, tožnik ni imel. V Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, to je želel storiti v Republiki Sloveniji. Pojasnil je, da se s postopkom mednarodne zaščite ni nikoli seznanjal. Hrvaška policija mu je izročila nek dokument, tožnik pa je nato pot nadaljeval proti Sloveniji. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem je povedal, da ni bolan, da pa ne more spati.

4.V nadaljevanju je toženka obrazložila zakaj je za obravnavo tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška in zakaj razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, ne morejo preprečiti njegove predaje tej državi. Njegove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo še na obdobje, ko ga je hrvaška policija po prečkanju hrvaško - bosanske meje obravnavala kot tujca, ki se nezakonito nahaja v njihovi državi in ne kot prosilca za mednarodno zaščito. Četudi bi bile tožnikove izjave v zvezi s tem resnične, glede na predložena poročila nevladnih organizacij, različne članke, mnenja in sodne odločbe, ne bi izkazovale sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite, ki bi preprečevale njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnika bodo ob predaji na Hrvaškem sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopkov za priznanje mednarodne zaščite. Če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ga bodo nastanili v azilni dom.

5.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je vsaka država dolžna nemudoma vzeti prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let in so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda te države članice. S tem, ko je hrvaška policija tožniku vzela prstne odtise, ni ravnala prisilno, temveč skladno z Uredbo (EU) št. 603/2013. Tožnik je bil na Hrvaškem le en dan, lahko bi odšel v tamkajšnji azilni dom, a se se je odpravil proti Sloveniji. Toženka ni ugotovila nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnika ne bi smela predati Hrvaški, zato je njegovo prošnjo zavrgla.

Tožba

Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Navaja, da se toženka ni ustrezno opredelila do njegovih bistvenih trditev glede ravnanja hrvaških organov o prisilni psihiatrični obravnavi, prisilni medikaciji in uporabi sile pri odvzemu prstnih odtisov, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Povedal ji je, da se na Hrvaško zaradi navedenih ravnanj hrvaške policije ne želi vrniti, saj se tam ne počuti varnega. Toženki tudi očita, da ni presojala sorazmernosti in zakonitosti omenjenih ukrepov hrvaških varnostnih organov oziroma njihovega pomena z vidika prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja (4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; v nadaljevanju EKČP). Do njegovih izjav bi se morala toženka individualizirano opredeliti, po potrebi pa pridobiti dodatne informacije ravnanju hrvaških organov v podobnih primerih. Načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami namreč ni absolutno, zato se toženka ne bi smela le abstraktno sklicevati na domnevo spoštovanja človekovih pravic v drugi državi članici, temveč bi morala ugotavljati, ali obstaja resna nevarnost kršitve njegovih temeljnih pravic na Hrvaškem.

Odgovor na tožbo

Toženka se sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in ustaljeno sodno prakso. Meni, da je sklep zakonit in pravilen, tožba pa neutemeljena. Dodatno navaja, da tožnik v postopku ni predložil niti enega dokaza o sistemskih pomanjkljivostih, kljub temu pa je z njim aktivno sodelovala pri dokazovanju njegovih trditev ter individualno presojala njegove okoliščine.

Dokazovanje

Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo ter listino sodnega spisa v prilogi A1. Zaslišalo je tožnika.

Zavrnilo je dokazni predlog, da se prebere dokazna listina "Pogodba o zaposlitvi za določen čas", ki jo je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo, saj je ocenilo, da ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Člen 3(2)(2) Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

Tožnik ugovarja pristojnosti Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede tega v tožbi navaja enako kot je povedal že na osebnem razgovoru pri toženki in sicer, da na Hrvaškem sprva ni želel oddati prstnih odtisov, saj tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Oddajo prstnih odtisov je odklonil, zato ga je hrvaška policija odpeljala k psihiatru, ki mu je dal zdravilo, šele pod vplivom tega zdravila pa je tožnik na Hrvaškem oddal prstne odtise. Sodišče teh njegovih navedb ne more sprejeti niti kot verjetnih. Tožnik jih ni podprl z nobenim listinskim dokazom (npr. z receptom, zdravniškim izvidom oziroma kakšno drugo dokazno listino), predlagal je le svoje zaslišanje, njegova posplošena izpoved o teh okoliščinah pa je bila neprepričljiva in nekonsistentna. Zelo na splošno je izpovedal, da ga je hrvaška policija k psihiatru odvedla, ker sam ni želel dati prstnih odtisov. Psihiater naj bi mu dal pomirjevalo "Ankeniton". Čeprav je na osebnem razgovoru dejal, da je bil prisiljen vzeti to zdravilo, je zaslišan na naroku za glavno obravnavo v zvezi s tem povedal drugače. Dejal je, da je vzel samo eno tableto, ostale tablete pa zavrgel, ker da je bilo to zdravilo premočno. Njegova izpoved ne kaže na to, da bi bil prisiljen vzeti to zdravilo, temveč da se je o tem, ali bo zdravilo vzel ali ne, odločal sam. Glede na to, da je v upravnem postopku povedal, da posebnih (duševnih) zdravstvenih težav nima2, sodišče ne vidi razloga za to, da bi ga hrvaški varnostni organi brez očitnih zdravstvenih razlogov (prisilno) odvedli k psihiatru3, kjer bi ga prisilili vzeti zdravilo in k oddaji prstnih odtisov, zatem pa bi mu izročili dokument o statusu prosilca na Hrvaškem (tako je tožnik izpovedal na sodišču), in ga izpustili. Te tožnikove trditve niso jasne in logične, predvsem pa so nedokazane, zato jih sodišče zavrača.

Tožnikove trditve o domnevni prisilni psihiatrični obravnavi, prisilni medikaciji in uporabi sile pri odvzemu prstnih odtisov so, kot že povedano, posplošene in nekonkretzirane, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se toženka o njih ni ustrezno opredelila ter da zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Treba je vzeti v obzir, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku začrtana z navedbami tožnika. To pomeni, da je on tisti, ki bi moral navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni storil. Zato toženka ni imela razloga, da bi presojala sorazmernost in zakonitost ukrepov hrvaške policije oziroma, da bi pridobivala informacije o ravnanju hrvaških organov v podobnih primerih, saj tožnik obstoja zatrjevanih policijskih ukrepov oziroma ravnanja ni izkazal. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso Sodišča EU, je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik4. Prvenstveno je torej na njem dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti bi morali biti ustrezne teže (resnosti), da bi se vzpostavila dolžnost toženke, da bi pridobivala podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Hrvaška policija je bila tožniku dolžna odvzeti prstne odtise. K temu jo zavezujeta člena 9(1) in 14 (1) Uredbe (EU) št. 603/20135. Člen 9(1) določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe. Člen 14(1) Uredbe (EU) št. 603/2013 pa določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj.

V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema EURODAC, ki so del upravnega spisa, razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (člen 24(4) v zvezi s členom 9(1) Uredbe (EU) št. 603/2013), kar toženka pravilno navaja v izpodbijanem sklepu. Kot je sodišče zgoraj že ugotovilo ni verjetno, da bi tožnika hrvaški varnostni organi najprej prisilno odvedli k psihiatru, ga prisilili k zaužitju zdravila in mu prisilno odvzeli prstne odtise kot prosilcu. Ni logično, da bi Hrvaška tožnika v centralni sistem EURODAC zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Poleg tega tožnik niti toženki ni sodišču ni opisal nobenih konkretnih okoliščinah, v katerih naj bi prišlo do zatrjevane prisile.

Ne drži tožbena trditev, da se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti, ker meni, da ta država zanj ni varna. Tožnik vprašanja varnosti države ni omenil niti na osebnem razgovoru pri toženki niti na sodišču. Na zapisnik o osebnem razgovoru je navedel dva razloga, zaradi katerih se na Hrvaško ne želi vrniti. Prvič zato, ker meni, da je ta država rasistična, drugič pa zato, ker si želi mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka pravilno poudarila, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna. Glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III si prosilec sam ne more izbirati, katera država članica bo to storila, to določajo sprejeta merila iz navedene uredbe. V konkretnem primeru je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška.

Glede rasizma se je tožnik skliceval na svojo preteklo izkušnjo s hrvaško policijo. Ko je enkrat prej prečkal bosansko - hrvaško mejo, so mu hrvaški policisti vzeli vse stvari, da je ostal le v spodnjem perilu, nato pa so ga vrnili v Bosno in Hercegovino. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.6 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (predhodno) prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je bila nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi če so tožnikove navedbe o grdem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je na osebnem razgovoru toženki povedal, da stikov z drugimi hrvaškimi uradnimi osebami, razen s policijo, ni imel. Do njegovih (sicer posplošenih) izjav o policijskem nasilju pred oddajo prstnih odtisov, se je toženka v izpodbijanem sklepu (3. stran) opredelila in tudi ona (enako kot sodišče s to sodbo) sprejela stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Pravilno je ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. ------------------------------- 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 razen tega, da ne more spati 3 storitev specialističnega zdravstvenega pregleda običajno ni brezplačna 4 Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je Sodišče EU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve. 5 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice 6 Sodba I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (20. točka obrazložitve).