Jedro

Glede na izrecne konkretizirane in obrazložene navedbe tožeče stranke v tožbi, da do kompenzacije ni moglo priti, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 311. člena Obligacijskega zakonika, in sicer vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev ter iztožljivost in likvidnost terjatve, ne obstaja dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe in dokaze.

Zmotno meni pritožba, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb in dokaznih predlogov glede obstoja nasprotnih terjatev, slednje namreč presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu in bi pomenilo neupravičeno priviligiranje tožene stranke

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala plačilo zneska 136.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 do plačila, prav tako pa ji je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 4.856,90 EUR vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni smela plačati kupnine za opremo J.C.I., d.o.o. pred zapadlostjo računa, ker tako izhaja iz pogodbe in računa. Tožena stranka in J.C.I. d.o.o. sta namreč z ustnim dogovorom lahko spremenili način plačila in zapadlosti terjatve. Konto kartico pod A 5 pa je izdal J.C.I. d.o.o in ne tožena stranka. Kontna kartica prodajalca J.C.I., d.o.o. o plačilu kupnine s strani tožene stranke je torej več kot zadosten dokaz, da je tožena stranka kot kupec kupnino plačala. Odločitev sodišča prve stopnje za toženo stranko predstavlja nedopustno presenečenje, bila je namreč prepričana, da bo sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj si je na naroku odločanje o ostalih dokazih pridržalo in je zavrnilo dokaze z zaslišanjem direktorja J.C.I., d.o.o. A.B. in računovodje S.R. ter zakonitega zastopnika tožene stranke z obrazložitvijo, da gre za pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje bi moralo s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, vse v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje kršilo v škodo tožene stranke. Sodišče bi tako moralo vzpodbuditi toženo stranko k predlaganju dokazov glede kompenzacije z dne 31. 3. 2016 in asignacije z dne 7. 4. 2016, ne pa dajati vtisa, da je kontna kartica zadosten dokaz o poravnavi obveznosti tožene stranke do J.C.I., d.o.o.. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev izpodbijane sodbe, saj kršitev določb ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu po zaslišanju prič ni ugodilo, ker je bilo dejansko stanje pravno relevantno ugotovljeno že na podlagi predloženih listin. Tožena stranka pa ni predložila nobenih drugih listinskih dokazov, ki bi izkazovali, da je terjatev plačana s kompenzacijo, ki s pogodbo ni bila predvidena, prav tako terjatev v času kompenzacije ni bila zapadla, v posledici slednjega pa tudi niso bili podani pogoji za njeno izvedbo. Prav tako tožena stranka tudi ni predložila dokazil o asignacijski pogodbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo oziroma je napačno uporabilo določbo 285. člena ZPP, v posledici slednjega pa je bilo kršeno razpravno načelo in je bila izdana sodba presenečenja.

7. O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se pritožba ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo – ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora1. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaje sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.2

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem predlaganih prič in nedoločnim predlogom po zaslišanju predstavnika uprave tožene stranke, saj s slednjimi tožena stranka ni mogla dokazovati obstoja nasprotnih terjatev zoper J.C.I., d.o.o., ki bi naj bile predmet kompenzacije. Glede na izrecne konkretizirane in obrazložene navedbe tožeče stranke v tožbi, da do kompenzacije ni moglo priti, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 311. člena Obligacijskega zakonika, in sicer vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev ter iztožljivost in likvidnost terjatve, ne obstaja dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe in dokaze glede obstoja terjatev, ki so bile kompenzirane s sporno kompenzacijo z dne 31. 3. 2016 in bile predmet asignacije z dne 7. 4. 2016. 9. Tožeča stranka je namreč zatrjevala ne le, da terjatev, ki bi naj bila kompenzirana s kompenzacijo 31. 3. 2016, ni zapadla, podana ni bila niti vzajemnost nasprotnih terjatev J.C.I., d.o.o. in tožene stranke. O slednjem pa je sodišče prve stopnje zavzelo jasne in razumljive razloge v 16. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev J.C.I., d.o.o. do tožene stranke še ni zapadla v plačilo 31. 3. 2016, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, s katerimi njenimi nasprotnimi zapadlimi terjatvami se je pobotala terjatev J.C.I., d.o.o.. Prav tako tožena stranka ni predložila dokazil o dejansko opravljeni asignaciji z dne 7. 4. 2016. Zmotno meni pritožba, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb in dokaznih predlogov glede obstoja nasprotnih terjatev, slednje namreč presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu in bi pomenilo neupravičeno priviligiranje tožene stranke, glede na konkretne trditve tožeče stranke o neobstoju pogojev za kompenzacijo z dne 31. 3. 2016 in asignacije z dne 7. 4. 2016. 10. Glede na obrazloženo, ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k razjasnitvi zadeve, zato tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 2 VSL sodba I Cpg 709/2012 z dne 18. 6. 2013