Jedro

Toženec s sklicevanjem na nepoznavanje dodatnega CSD poročila, ki naj bi bilo zanj „ugodnejše“ od dogovora, ki ga je začasno sklenil, ne more uspeti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (ki terja popravo, ker je jezikovno pomanjkljiv) zavrnilo toženčev predlog, da se sklep o začasnem izvajanju stikov, sporazumno sprejet na naroku 14. 12. 2016, spremeni tako, da stiki med mladoletnima otrokoma pravdnih strank in materjo (tožnico) potekajo vsak drugi vikend od petka do nedelje, med božično novoletnimi prazniki 2016 pa naj bi bila otroka od 23. 12. do 28. 12. pri njem, od 28. 12. 2016 do 2. 1. 2017 pa pri materi.

2. Proti sklepu se toženec pritožuje iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava s predlogom za njegovo razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da mu na naroku 14. 12. 2016 ni takoj vročilo dopolnjenega mnenja CSD in da se ne bi strinjal s takim režimom, če bi bil s tem seznanjen, tako pa vsa relevantna dejstva niso bila upoštevana. Res, pravi, je v izpodbijanem sklepu navedeno, da je sodnica poročilo naglas prebrala, vendar se sam tega ne spominja. Začasno določeni stiki so na ta način po njegovem otrokoma v škodo in ne v korist, saj se mati za otroke ne briga tako, kot bi se morala.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Mladoletna otroka pravdnih strank, 11 letna A. in 9 letni B., sta trenutno v veljavnem režimu skupnega starševstva, ki naj bi nazadnje potekalo tako, da preživljata po 14 dni izmenično pri vsakem od staršev. Tožnica s tožbo ta režim napada in predlaga, da se spremeni tako, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo njej, z očetom naj se določijo stiki in naj se mu naloži plačevanje preživnine. Navaja, da je izvajanje skupnega starševstva oz. njenih stikov z otrokoma oteženo ter da sta otroka žrtvi toženčeve manipulacije in indoktrinacije. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe s takojšno vzpostavitvijo drugačnega režima vzgoje, varstva, stikov ter preživnine. Oče temu nasprotuje in navaja, da sta otroka sama izrazila željo, da bi bila 14 dni pri njem in le 7 dni pri materi, ker se zanju premalo zanima in tako en mesec stikov sploh ni bilo.

6. Center za socialno delo glede vsebine spora še ni podal dokončnega mnenja, navedel pa je svoje trenutne ugotovitve, da otroka matere sicer ne zavračata, da pa dojemata njen odnos do njiju kot premalo pozoren, oče in njegovo dekle se z njima bolj aktivno ukvarjata. Glede začasne odredbe je CSD naknadno (14. 12. 2016) navedel, da bi bilo primerno in v korist obeh mladoletnih otrok, naj se med njima in materjo najprej vzpostavijo uravnoteženi stki, sprva vsak drugi vikend od petka do nedelje.

7. Na naroku 14. 12. 2016 sta starša soglašala, da stiki začasno, do nadaljnjega, in sicer (le) do naslednjega naroka, potekajo tako, da sta otroka izmenično vsak teden pri enemu od staršev, posebej pa sta se dogovorila še glede božično novoletnih praznikov (ki so že itak minili).

8. Toženec s sklicevanjem na nepoznavanje naknadnega preliminarnega poročila CSD, ki naj bi bilo zanj nekako „ugodnejše“ od dogovora, ki ga je začasno sklenil, ne more uspeti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali bi lahko prišlo do nasilja. Česa takega pa glede na povzeto in glede na začasni sporazum nikakor ni mogoče sklepati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je toženčev predlog zavrnilo in s tem začasno ohranilo v veljavi pričujoči sporazum.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil toženec, pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).