Jedro

Kasneje ugotovljeno pravo dejansko stanje ne predstavlja novega dejstva, ki bi bilo podlaga za obnovo postopka po prvi točki 249. člena ZUP, kar naj bi izhajalo tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. Na podlagi takega stališča pa uporaba prve točke 249. člena ZUP in dovolitev obnove postopka v obravnavani zadevi pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odločbi tožene stranke št. V-9.874.883 z dne 2.8.1993 in 25.10.1994 razveljavita in da ima tožnik vse pravice, določene z odločbo z dne 15.4.1992, kar mu je tožena stranka dolžna priznati ter mu tudi po 1.9.1993 izplačevati akontacijo vojaške pokojnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska akontacije pokojnine do plačila in mu povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja I. stopenjske sodbe do plačila, v roku 15. dni, da ne bo izvršbe.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tožene stranke ni zastopal zakoniti zastopnik direktor Območne enote Ljubljana, vodja oddelka pa ni predložila pooblastila (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Naslednja kršitev določb postopka naj bi bila podana, ker sodišči na večino ugovorov glede nepravilnosti postopka obnove pri toženi stranki nista odgovorili. Tako prvostopenjski organ tožene stranke ni izdal sklepa, da se postopek obnovi in je s tem vzel tožniku možnost pritožbe zoper sklep. Dalje je ostalo odprto vprašanje pravočasnosti obnove postopka, saj ni bilo izvedenih nobenih verodostojnih dokazov o tem, kdaj je tožena stranka izvedela za pogojno nova dejstva. O novih dejstvih pa sploh ni mogoče govoriti, če je tožena stranka v postopku pomanjkljivo preverila dobljene podatke. Potrdilo z dne 4.11.1991 je bilo namreč nepopolno, saj ni bilo nedvoumno zapisano, kje je tožnik imel stalno prebivališče po 26.6.1991. Če je tožena stranka na podlagi takega dokaza odločala, svoje napake ne more popravljati z obnovo postopka. Drugostopenjski organ tožene stranke je zagrešil šolski primer prepovedi "reformatie in peus", ker je odločil tožniku v škodo, ko je dopolnjeval nepopoln izrek prvostopenjskega organa. Tako nezakonito ravnanje tožene stranke je tožniku povzročilo velike posledice. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizijsko sodišče je s sodbo VIII Ips 133/96 z dne 11.2.1997 revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da v pravnomočni izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje ni bilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Pri tem je med drugim ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz prve točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku za obnovo postopka, ker je pri potrdilih mestnega sekretariata za notranje zadeve šlo za povsem različni potrdili (z dne 4.11.1991 in 29.6.1993).

Ustavno sodišče je z odločbo Up-152/97 z dne 16.12.1999 v postopku odločanja o ustavni pritožbi sodbo revizijskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da se potrdili z dne 4.11.1991 in 1.7.1993 po vsebini ne izključujeta, ker drugo potrdilo prvega ne nadomešča, ampak le dopolnjuje. Ker po praksi Vrhovnega sodišča kasneje ugotovljeno pravo dejansko stanje ne more predstavljati novega dejstva, ni bilo podlage za obnovitev postopka pri toženi stranki glede na določbo prve točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je Vrhovno sodišče domnevno ravnalo v nasprotju s svojo prakso, je s tem kršilo revidentu pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na revizijo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revident. Tudi pri novem odločanju revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revident je spregledal, da je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ga glede na določbo drugega odstavka 278. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) predstavlja in zastopa generalni direktor zavoda in ne direktor enote. Generalni direktor pa je med drugimi, za zastopanje zavoda pooblastil tudi K. B., vodjo oddelka za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je toženo stranko zastopala v sporni zadevi. V spisu se nahaja tudi podpisano generalno pooblastilo, zato revizijsko navajanje, da tožene stranke ni zastopal pooblaščenec, ni sprejemljivo.

Revizija formalno ne navaja drugih kršitev določb pravdnega postopka, vsebinsko pa nakazuje še na bistvene kršitve določb prvega odstavka 354. člena, do katerih naj bi prišlo zato, ker sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovarjalo na vse ugovore tožeče stranke v zvezi z nepravilnostmi pri obnovi postopka pri toženi stranki. Ker gre za uporabo materialnega predpisa (ki ga predstavlja sicer procesni prepis v predhodnem postopku), revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče do vseh bistvenih ugovorov v pritožbi in ga, glede uporabe za odločanje relevantnega materialnega prava tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem se, kar je pravilno, ni spuščalo v preverjanje dejanskega stanja, ki bi sicer lahko bilo pomembno za odločanje v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča, niti ni preverjalo in niti ni bilo pristojno za ocenjevanje zakonitosti pri predhodnem odločanju pristojnega sekretariata za notranje zadeve, saj bi to lahko bil predmet drugega postopka. Za odločanje v tem sporu je in je bilo pomembno vprašanje, ali je podan obnovitveni razlog in kaj nov dokaz pomeni za odločitev v glavni stvari. V zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče odgovorilo na ugovore tožeče stranke. Zato s tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot to navaja revident v reviziji.

Vse ostale revizijske navedbe v zvezi z obnovo postopka nakazujejo na zmotno uporabo materialnega prava, na katero revizijsko sodišče zaradi določbe 386. člena ZPP pazi že po uradni dolžnosti.

Subjektivni roki, ki jih določa prvi odstavek 252. člena ZUP (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), in ki določajo, v katerem roku je možno predlagati obnovo postopka tudi v primeru možnosti uporabe novega dokaza, vežejo stranko in ker veljajo zanj enaki pogoji tudi državnega tožilca, če pa je postopek uveden po uradni dolžnosti, kot je to v spornem primeru, za organ ni subjektivnega roka, ampak samo objektivni petletni rok, ki je določen v tretjem odstavku 252. člena. V tem odstavku je namreč določba, da se po poteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ker ta rok ni potekel, je glede pravočasnosti obnove postopka ugotoviti, da je ta pravočasna.

Že drugostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da prvostopenjski organ tožene stranke ni postopal povsem v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), ko v izreku svoje odločbe ni odločil tudi o dovolitvi in obsegu obnove postopka. Vendar tudi po mnenju revizijskega sodišča tako postopanje organa tožene stranke in pomanjkljivost v izreku odločbe samo po sebi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost same odločitve. Ni pa v nasprotju s predpisi, kot to navaja revident, če organ ne izda posebnega sklepa, da se obnova dovoljuje. Organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi, ni dolžan, da bi v vsakem primeru moral izdati sklep o dovolitvi (in obsegu) obnove, saj je v drugem odstavku 257. člena ZUP določba, da kadar je glede na okoliščine primera mogoče in je v interesu pospešitve postopka, lahko pristojni organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je potrebno ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se dovoljuje obnova. Samo zaradi tega stranki tudi ni bila odvzeta možnost pritožbe, saj se lahko pritoži tako glede razlogov, iz katerih je bila obnova dovoljena kot tudi o stvari, ki je bila predmet obnove postopka. Zato glede te revizijske navedbe ni mogoče ugotoviti take zmotne uporabe materialnega prava, ki bi lahko vplivala na pravilno odločitev.

Naslednja revizijska navedba se nanaša na to, da potrdilo mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 29.6.1993 ni predstavljalo novega dokaza, zaradi katerega bi bila možna obnova postopka po določbi 1. točke 249. člena ZUP. Glede tega vprašanja je v svoji razveljavitveni odločbi zavzelo stališče že ustavno sodišče, da "kasneje ugotovljeno pravo dejansko stanje" ne predstavlja novega dejstva, ki bi bilo podlaga za obnovo postopka po prvi točki 249. člena ZUP, kar naj bi izhajalo tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. Na podlagi takega stališča pa uporaba prve točke 249. člena ZUP in dovolitev obnove postopka v obravnavani zadevi pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri novem odločanju naj sodišče upošteva odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) v zvezi s prijavo stalnega prebivališča državljanom drugih republik bivše SFRJ, ki so zakonito živeli na ozemlju Slovenije, oziroma določbe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v RS (Uradni list RS, št. 61/99).

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZUP uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).