Jedro

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožniku 2.955,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženkama stroške postopka v višini 2.033,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da ni pomembno dejstvo, da tožnik pred odsotnostjo ni poskrbel za plačevanje stroškov vezanih s stanovanjem. V postopku je bilo dokazano, da sta toženki uporabljali stanovanje, saj ni najti utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi nekdo naredil predelno steno v stanovanju, nadstrešek na balkonu, kar gotovo ni nujno delo za vzdrževanje. Ker sta toženki bivali v stanovanju, bi morali plačevati elektriko, vodo, energetiko in upravnika. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi tožnik moral navesti posamezne stroške za vsak posamezni mesec, saj je navedel skupne stroške za določeno obdobje, v katerem sta toženki stanovanje uporabljali. Niso tudi utemeljene ugotovitve prvega sodišča, da je tožnik po pooblaščencu na naroku 10. 7. 2015 le pavšalno navajal stroške upnika v višin 955,17 EUR in preostale stroške v višini 173,53 EUR ter stroške energetike v višini 834,98 EUR. Tožnik se je skliceval tudi na dokazne listine v spisu. Iz dopolnitve pritožbe še izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanskega stanja, kdo je v stanovanju dejansko živel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prav ima pritožba, da sodišče prve stopnje glede uporabe stanovanja ni dokazno ocenilo vseh relevantnih dejstev, iz katerih izhaja, da sta toženki stanovanje uporabljali, saj to izhaja tudi iz njune trditvene podlage(2). Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar ne iz razloga, ker tožnik ni dokazal, kakšne stroške bi plačeval v zvezi z stanovanjem, če bi bilo stanovanje prazno, saj navedene stroške mora nositi tisti, ki stanovanje uporablja, pri čemer se ne odbijajo stroški, ki bi jih imel tožnik tudi v primeru, če bi bilo stanovanje prazno. Navedene stroške plača tisti, ki ima koristi od uporabe stanovanja in s tem nosi stroške tako priklopa elektrike kot tudi vodovoda, plina, kanalizacije in tudi stroške upravnika. Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem. Za to pravno zadevo niso relevantne nerazčiščene zadeve, ki jih sicer izpostavljata pravdni stranki, ki so povezane s ..., ki jo vodi tožnik, v katero sta toženki vložili precejšen del svojega premoženja. Toženki tudi nista trdili, da bi iz navedenega razloga lahko uporabljali stanovanje in da bi stroške povezane z bivanjem v stanovanju kril tožnik oziroma njegova fundacija.

5. Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu I Cp 483/2015 pojasnilo, da bo tožnik moral dopolniti trditveno podlago in določno opredeliti posamezne postavke in naslova plačila sprotnih stroškov, še posebej iz razloga, ker sta toženki predložili posamezne račune za elektriko, iz katerih izhaja, da sta posamezne stroške že plačali, tožnik pa kljub navedenemu materialnopravnemu vodstvu ni ustrezno dopolnil trditvene podlage. Prvo sodišče pa pravilno ugotavlja, da tožnik ni ustrezno specificiral višine izdatkov po postavkah po posameznih mesecih, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kateri del stroškov toženki v času bivanja nista plačali, hkrati pa tožnik ni dal konkretnih trditev in dokazov, da je plačal račune dobaviteljem, na podlagi katerih bi izkazal prikrajšanje na svojem premoženju. Ker sta toženki opredeljeno oporekali tako temelju kot višini zahtevka, posebej glede plačila računov za stroške bivanja v stanovanju, ugovarjali sta tudi zastaranje(3), bi tožnik moral podrobno specificirati stroške in izkazati, da je plačal navedene storitve. Ker iz dokaznih listin ne izhaja, da je te storitve plačal, je prvo sodišče kljub že pojasnjeni pomanjkljivi obrazložitvi glede uporabe stanovanja in napačni materialnopravni podlagi glede kritja stroškov povezanih z bivanjem v stanovanju, odločilo pravilno.

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej vloge tožene stranke na str. 16 in 92 sodnega spisa.

Op. št. (3): Glej ugovor zastaranja toženih strank na str. 91 sodnega spisa.