Jedro

Tožnica je izkoristila ves dopust za leto 2010, zato ni upravičena do plačila nadomestila za 18 neizkoriščenih dni letnega dopusta za to leto, kar je v tem sporu vtoževala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v višini 826,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 250,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Navaja, da je dejstvo, da tožnica v obdobju od leta 2007 do zaključka zaposlitve ni mogla izrabiti odmerjenega ji letnega dopusta, zaradi onemogočanja s strani tožene stranke kot delodajalca. Nadalje navaja, da je bila pri toženi stranki ustaljena praksa glede porabe kumulacije neizrabljenega letnega dopusta in prenašanje le-tega tudi po 30. 6. naslednjega koledarskega leta. Tožena stranka je tožnici v letih 2008 in 2009 onemogočila izrabo dveh zaporednih tednov letnega dopusta, določenih v 1. odstavku 163. ZDR, v avgustu pa ji je onemogočila izrabo pripadajočega letnega dopusta. Prvostopenjsko sodišče se do kršitve 2. odstavka 163. člena ZDR sploh ni opredelilo. Navaja, da je odškodninska odgovornost tožene stranke za neizrabljen letni dopust podana po načelih odškodninske odgovornosti. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnici brez utemeljenega razloga onemogočila izrabo letnega dopusta, saj je bil razlog v slabih rezultatih poslovanja družbe in ne v tem, da naj tožnica ne bi imela več razpoložljivega dopusta. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo, da je tožena stranka delavcem dejansko priznavala akumulacijo neizrabljenega dopusta in da tožena stranka tožnici ni nikoli očitala prekoračitve izrabe letnega dopusta. O tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, to pa je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožničine stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodba sodišča prve stopnje zakonita in pravilna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnica izkoristila ves dopust za leto 2010, zato ni upravičena do plačila nadomestila 18 neizkoriščenih dni letnega dopusta za to leto, kar je v tem sporu vtoževala.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je bistveno, da se je tožničin tožbeni zahtevek glasil na plačilo nadomestila za 18 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je tožena stranka kršila 2. odstavek 163. člena ZDR, ko je tožnici v letih 2008 in 2009 onemogočila izrabo dveh zaporednih tednov letnega, saj ta opredelitev za odločitev v tem sporu ni bistvena. Tudi pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da je tožena stranka v preteklosti omogočala kumuliranje letnega dopusta in so tako lahko delavci dopust iz preteklega leta koristili tudi po 30. 6. in da bi zato morala tožnici v letu 2010 omogočiti koriščenje letnega dopusta iz let 2008 in 2009, ni utemeljeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tak način v nasprotju z zakonskimi določbami. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno preverjalo le obdobje po tožničini vrnitvi s porodniškega dopusta in ugotovilo, da je tožnica do 30. 6. 2010 izrabila tri dni letnega dopusta za leto 2009, po 30. 6. 2010 pa je izrabila letni dopust za leto 2010. Vse to je izčrpno in pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 4 in 5 obrazložitve sodbe, s tem pa se pritožbeno sodišče, kot je že rečeno, v celoti strinja in tega ne ponavlja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351., 353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), prav tako svoje krije tožena stranka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člena ZPP).