Jedro

Tožniku so bili omogočeni nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in zaposlitev, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah tožnik torej ni izkazal, da mu v Italijanski republiki niso bili zagotovljeni ustrezni osnovni bivalni pogoji in zdravstvena oskrba.

Utemeljen ni niti težko razumljiv tožbeni ugovor, da bo Italijanska republika o tožnikovi prošnji "odločila v skladu s predhodno pravnomočno odločbo o zapustitvi države zgolj formalno in sistemsko, kar pa ni namen države". Prepovedana je namreč odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo v Italijanski republiki postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Italijanska republika, tožnikova smiselna trditev o nasprotnem pa je posplošena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbija ni sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Italijanski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 9. 4. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (25. 3. 2026) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da sta vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesli že Republika Avstrija (2. 8. 2016) in Italijanska republika (24. 7. 2016). Zato je tožena stranka tej državi 30. 3. 2026 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 9. 4. 2026 prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje (2. točka izreka).

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za paštu jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (28. 4. 2026). Iz njih je razvidno, da se v Italijo ne želi vrniti, ker bo moral spati v parku. Poleg tega so mu odvzeli status subsidiarne zaščite, saj so ga policisti obdolžili, da je tihotapec ljudi. Postopek še ni zaključen, obsojen je bil na dve leti zaporne kazni, po sedmih mesecih pa so ga izpustili. Po izpustitvi je prejel odločbo, da mora v mesecu dni zapustiti Italijo, sicer ga bodo ponovno zaprli. Ko je imel status, je s prijatelji živel v stanovanju in plačeval najemnino, pred tem pa je z 20 osebami bival v neke vrste "integracijski hiši", kjer ni bilo socialnih delavcev. Vsak teden so jim prinesli hrano, ki so si jo pripravljali sami. Če so potrebovali zdravstveno oskrbo, so stopili v stik s socialnimi delavci, ki so jih peljali k zdravniku. Socialni delavci so bili vsak dan prisotni do 12 ure. Z uradnimi osebami je imel razgovor, na katerega so ga odpeljali v drug kraj. Odnos z njimi je bil v redu, prisoten je bil tolmač. V obdobju veljavnosti subsidiarne zaščite je bilo življenje v Italiji, vključno z zdravstveno oskrbo, v redu. Tožnik je imel zdravstveno kartico in brezplačne storitve. Po vrnitvi v Italijo bi ga lahko zaprli in bi imel težave s policijo.

4.Tožena stranka uvodoma izpostavlja, da se odgovornost države članice Evropske unije (EU) za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III določa po merilih iz njenega poglavja III in ne po prosilčevi izbiri.

5.V obravnavani zadevi ni odločilno, da je bil tožniku v Italiji odvzet status subsidiarne zaščite in da naj bi se začel postopek vrnitve v izvorno državo. Tožnik bo namreč predan kot prosilec za mednarodno zaščito, zato ne bo podvržen morebitnemu prisilnemu vračanju na podlagi odločbe o vrnitvi. Tudi iz tožnikovih izjav izhaja, da Italija ne bo kršila načela nevračanja, saj je tožniku omogočila prostovoljni odhod v Republiko Slovenijo.

6.Po presoji tožene stranke je iz tožnikovih izjav je očitno razvidno, da se kot prosilec in imetnik mednarodne zaščite ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju, saj sta mu bili zagotovljeni hrana, nastanitev, zdravniška oskrba in zaposlitev. Glede navedb, da bo moral v Italiji spati v parku, tožena stranka pojasnjuje, da je iz odgovora, s katerim je Italija sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, razvidno, da je zasedenost nastanitvenih kapacitet začasne narave. Italija ima praviloma večje težave pri zagotavljanju nastanitev prosilcev, ki v državo prispejo spontano. Glede na navedeno tožena stranka nima razloga za dvom, da bo Italija zavrnila predajo, če tožniku ne bo mogla zagotoviti primerne nastanitve, in predlagala nadomestni rok, ko bo lahko zagotovila ustrezno oskrbo.

7.Sklepno tožena stranka ugotavlja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi onemogočala njegovo predajo, takšni razlogi pa niso znani niti toženi stranki.

8.Iz pojasnil tožene stranke je še razvidno, da se bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Italije dogovorila o tožnikovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Rožna dolina in se bo izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije ter po posvetu s pristojnim organom Italije.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnik nasprotuje predaji, saj mu je Italija odvzela status in ga izgnala, poleg tega bo moral zaradi prenatrpanosti italijanskih azilnih domov spati v parku, kar je razvidno že iz odgovora te države.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Italijanski republiki, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Italijanski republiki obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2. Italijanska republika je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni določno razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

Med strankama ni sporno, da ima tožnik v Italijanski republiki položaj prosilca za mednarodno zaščito, na kar nakazuje tudi dejstvo, da je tamkajšnji pristojni organ že odločil o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III3, v katerem je Italijanska republika kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi tretjega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.4

Tožnik s smiselno navedbo, da zaradi prenatrpanosti italijanskih azilnih domov ne bo možna njegova namestitev, kar je razvidno že iz odgovora Italijanske republike z dne 9. 4. 2026, izpodbija pravilnost stališča tožene stranke, da za predajo Italijanski republiki ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za tako varstvo v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine.5

Prvi pogoj, ki se nanaša na obstoj "sistemskih pomanjkljivosti", je izpolnjen, kadar zadevne pomanjkljivosti še vedno obstajajo in se nanašajo na splošno na azilni postopek in pogoje za sprejem, ki se uporabljajo za prosilce za mednarodno zaščito oziroma vsaj za nekatere skupine prosilcev za mednarodno zaščito kot celoto.6 Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.7

Drugi pogoj, ki se nanaša na obstoj nevarnosti takega ravnanja, je izpolnjen, kadar te sistemske pomanjkljivosti povzročajo nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena ravnanju, ki je v nasprotju s členom 4 Listine.8

SEU je že sprejelo stališče, da obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, zaradi katerih je prosilec izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ni mogoče domnevati le zato, ker je odgovorna država članica enostransko in v nasprotju z obveznostmi, ki jih ima v okviru skupnega evropskega azilnega sistema, napovedala odložitev vseh predaj prosilcev za mednarodno zaščito na svoje ozemlje ter s tem postopkov za sprejem in ponovni sprejem teh prosilcev. Nasprotno, obstoj takih sistemskih pomanjkljivosti in take nevarnosti je mogoče dokazati šele po konkretni analizi, ki temelji na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih informacijah.9

Zato po presoji SEU okoliščina, da je država članica, ki je bila določena kot odgovorna na podlagi meril iz poglavja III Uredbe Dublin III, enostransko odložila sprejeme in ponovne sprejeme prosilcev za mednarodno zaščito, sama po sebi ni taka, da bi lahko na podlagi člena 3(2), drugi pododstavek, te uredbe upravičila ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine.10

Glede na navedeno odgovor Italijanske republike z dne 9. 4. 2026, ki se sklicuje na okrožnico z dne 5. 12. 2022, v kateri je Italija sporočila, da začasno ustavlja dublinske predaje zaradi pomanjkanja nastanitvenih zmogljivosti, po presoji sodišča sam po sebi ne daje podlage za ugotovitev obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti v tej državi. Zato mora Upravno sodišče tudi v takem primeru presoditi, ali gre za take sistemske pomanjkljivosti in nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine glede na navedene pogoje, ki so se oblikovali v sodne praksi.

V zvezi s pridobivanjem informacij o obstoju te nevarnosti je SEU v zadevi C-392/22 sprejelo stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

Glede dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Italijanski republiki na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju italjanskega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo navedeno minimalno stopnjo resnosti (18. točka obrazložitve te sodbe).

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v Italijanski republiki.11 Tam so mu bili namreč omogočeni nastanitev, prehran, zdravstvena oskrba in zaposlitev, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah tožnik torej ni izkazal, da mu v Italijanski republiki niso bili zagotovljeni ustrezni osnovni bivalni pogoji in zdravstvena oskrba. Zato se izkušnja njegovega bivanja v tej državi očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.12

V takih okoliščinah po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju italijanskega azilnega sistema.

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 28. 4. 2026. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Italijanski republiki po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Zato je bila tožniku zagotovljena možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,13 kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

Obstoja sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijansko republiko, ne utemeljujejo posplošene in neizkazane tožbene navedbe, da bo tožnik v Italiji moral spati v parku. To namreč ne izhaja iz navedenega odgovora Italijanske republike z dne 9. 4. 2026, saj je iz njega v bistvenem razvidno le, da se dublinska predaja v to državo ne more opraviti zaradi pomanjkanja nastanitvenih zmogljivosti. V zvezi s presojo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti so pavšalne in neizkazane ter težko razumljive tudi tožbene trditve, "da si policija brez razlogov zgodbe proti migrantom tolmači po svoje". Zato lahko sodišče le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni posodobljeni objektivni, natančni in zanesljivi podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Italijansko republiko ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).14 Stališče sodišča utrjuje tudi dejstvo, da omenjeni odgovor z dne 9. 4. 2026 ne odraža dejanskega stanja, saj se sklicuje na skoraj štiri leta staro okrožnico. Glede na navedeno iz tožnikovih navedb v upravnem postopku glede stanja v zvezi z namestitvijo prosilcev ne izhaja, da bi bile v Italijanski republiki kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

Utemeljen ni niti težko razumljiv tožbeni ugovor, da bo Italijanska republika o tožnikovi prošnji "odločila v skladu s predhodno pravnomočno odločbo o zapustitvi države zgolj formalno in sistemsko, kar pa ni namen države". Če tožnik s tem trdi, da ta država ne bo odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, se sodišče sklicuje na razloge iz 16. točke obrazložitve te sodbe. Če pa meni, da bo Italijanska republika kršila načelo nevračanja, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).15 ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.16 Glede na navedeno se bo v Italijanski republiki postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Italijanska republika, tožnikova smiselna trditev o nasprotnem pa je posplošena.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov17 in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Italijanski republiki z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine18, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi; zato ji od nje ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. V takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da obravnavana predaja ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.19

Sodišče še pripominja, da je SEU že sprejelo stališče, da je treba člen 29(2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da če predaje osebe ni mogoče izvesti v roku za predajo iz člena 29(1) te uredbe, se odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito po samem zakonu prenese na državo članico, ki poda zahtevo, in to tudi če je neizvršitev predaje posledica tega, da je država članica, ki je bila prvotno določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III navedene uredbe, enostransko odredila odlog sprejemov in ponovnih sprejemov navedene osebe.20 Kot je razvidno iz pojasnil tožene stranke, pa bo predaja potekala le skladno z dogovorom s pristojnim italijanskim organom (povzetek je razviden iz 6. in 8. točke obrazložitve te sodbe).

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.