Jedro

Tožnici je bilo očitano, da je posredovala zaupne podatke drugim delavcem v firmi in izven nje. Šteje se, da je direktor tožene stranke izvedel za posredovanje podatkov časopisu dan pred objavo njegovega odgovora. Ker je bil postopek z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka začet dne 17.2.1995, članek pa je bil objavljen v dnevniku dne 16.11.1994, je začetek postopka po prvem odstavku 67. člena ZTPDR zastaral. Najpozneje 16.11.1994 je direktor kot pristojni organ izvedel za dejanje in storilca.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke z dne 30.3. in 12.5.1995, s katerima je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker bi naj zlorabila položaj in prekoračila dana pooblastila (5. točka 23. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, v nadaljevanju: Pravilnik) in ker bi naj izdala poslovno, uradno ali drugo z zakonom ali splošnim aktom določeno tajnost (7. točka 24. člena Pravilnika). Sodišče je ugotovilo, da je direktor tožene stranke, ki je predlagatelj začetka disciplinskega postopka, izvedel za dejanje in storilca dne 3.10.1994. Disciplinski postopek je bil začet dne 17.2.1995. V prvem odstavku 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) je določeno, da začetek disciplinskega postopka zastara v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Začetek disciplinskega postopka je torej zastaral. Sodišče druge stopnje je v delu sodbe, ki je izpodbijana z revizijo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke izvedel za kršitev in tožnico kot storilko kršitve dne 4.10.1994. Zahteva za začetek disciplinskega postopka je bila vložena 17.2.1995, torej po izteku roka, ki je določen v prvem odstavku 67. člena ZTPDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) na drugi stopnji in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 7. člena ZPP/77, ker tožene stranke pred zaključkom glavne obravnave ni vprašalo, ali ima dodatne dokazne predloge. Zato tožena stranka ni mogla predlagati zaslišanja direktorja, iz izpovedbe katerega bi bilo mogoče sklepati, da začetek disciplinekga postopka ni zastaral. Sodišče prve stopnje je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP/77. Enako kršitev je storilo tudi sodišče druge stopnje, ker tudi ono ni ugotovilo, od katerega trenutka teče zastaranje disciplinskega postopka. Moč je šteti, da se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti posredovanja podatkov v trenutku, ko je direktor tožene stranke prejel pismo, to je bilo 3.10.1994, oziroma z dnem objave članka v dnevnem časopisju. Vendar se takrat še ni vedelo za storilca.

Disciplinski postopek je bilo mogoče začeti, ko je direktor izvedel, da bi naj kršitev storila tožnica. Postopek je bil začet takoj, ko so izvedeli za storilca.

Revizija je bila na podlagi 300. člena ZPP/77 vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državmemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da revizija izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, kar je jasno razvidno iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Ni podana tudi bistvena kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje revizija.

V zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP/77 lahko revident v reviziji uspešno uveljavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene na prvi stopnji, če jih je uveljavljal že v pritožbi. Če tega ni storil, se šteje, da so morebitne zatrjevane kršitve ozdravljene, ker jih je pritožbeno sodišče dolžno obravnavati le na izrecen ugovor pritožnika. Revident v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal kršitve določb postopka, ki jo uveljavlja v reviziji. Ta naj bi bila v tem, ker je sodišče prve stopnje zaključilo dokazni postopek, ne da bi toženo stanko vprašalo, ali ima dodatne dokazne predloge in ne da bi samo sprejelo dokazni sklep, da bo v zvezi z zastaranjem zaslišalo direktorja tožene stranke. Ker torej ugovor, ki ga tožena stranka navaja v reviziji, v pritožbi ni bil naveden, in zato ni mogel biti obravnavan na sodišču druge stopnje, je zaradi vsebine navedene določbe ZPP/77 neutemeljen tudi očitek enake kršitve na sodišču druge stopnje.

Okoliščine, ki jih revizija navaja v zvezi s tem, kdaj je direktor tožene stranke izvedel za kršitev delovne obveznosti in storilca, so dejansko vprašanje. Tega revident zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 v reviziji ne sme izpodbijati. V zahtevi za začetek disciplinskega postopka, z dne 17.2.1995 in v prvostopnem sklepu Disciplinskega senata z dne 30.3.1995, je navedeno, da naj bi tožnica dokumente in podatke "posredovala drugim delavcem v firmi in izven nje". Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. To pomeni, da je soglašalo tudi s tistim delom obrazložitve v sodbi sodišče prve stopnje, kjer ugotavlja, da je direktor tožene stranke za objavo članka v Delu izvedel 16.11.1995. Tudi v primeru, če bi tožnica posredovala podatke navedenemu dnevniku - čeprav sodišče druge stopnje ugotavlja nasprotno - bi glede na datum vložitve zahteve (dne 17.2.1995) začetek postopka zastaral. Pravilna je torej ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je zastaral začetek disciplinskega postopka. Materialno pravo torej ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

O revizijskih stroških tožeče stranke je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP/77. Ugotovilo je, da navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato ji stroškov ni bilo mogoče odmeriti.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo, na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpis Republike Slovenije.