Jedro

Ustavno sodišče je s svojo odločbo, št. U-I-150/2004 z dne 1. 12. 2005, odločilo, da se prvi odstavek 200. člena ZGO-1 razveljavi, vendar se ta odločba nanaša le na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt ni.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 1. 2005, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo z dne 28. 9. 2004. Z navedenim sklepom je gradbeni inšpektor zavrnil vlogo prvotožnice za odlog izvršbe sklepa z dne 25. 3. 2004 (prva točka izreka) in odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začetka izvršbe (2. točka izreka). Z navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe je gradbeni inšpektor ugotovil, da je odločba z dne 16. 7. 2002, s katero je bila investitorjema – tožnikoma naložena obveznost, da v treh mesecih po prejemu odločbe odstranita zidani objekt tlorisne velikosti 9,50 x 6,80 m + 2,45 x 1,80 m na zemljišču s parc. št. 15 k.o..., postala izvršljiva dne 19. 10. 2002 in se dovoljuje njena izvršba. Tožnikoma je bilo s tem sklepom naloženo, da morata odstraniti sporni objekt in zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje do 22. 6. 2004. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na določbe: 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, 44. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS in prvega odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. 3. Tožnika vlagata revizijo (prej pritožbo) zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve z ustavo varovanih pravic in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Navajata, da je bila inšpekcijska odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, izdana 16. 7. 2002, pravnomočna pa je postala 3. 8. 2002, torej potem, ko je že bila objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bil razveljavljen Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan dne 25. 3. 2004, torej potem, ko je pričela učinkovati razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Brez zakonitega sklepa o dovolitvi izvršbe pa le-te ni mogoče nadaljevati. Če bo prišlo do izvršitve odločbe o odstranitvi objekta, bosta tožnika utrpela škodo na svojem premoženju na protipravni podlagi. Da bi se takšno ravnanje in stanje preprečilo, je treba ugotoviti, da so: odločba tožene stranke z dne 10. 1. 2005, sklep o dovolitvi izvršbe organa prve stopnje z dne 25. 3. 2004 in inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2002, nični. Izvršitev odločbe o odstranitvi objekta bi pomenila storitev kaznivih dejanj po 224. in 262. členu KZ RS. Ker Upravno sodišče Republike Slovenije ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, je s tem absolutno bistveno kršilo pravila postopka in poseglo v pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Hkrati opozarjata tudi na odločitev Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo prvi stavek tretjega odstavka 23. člena ZUS. Priglašata stroške postopka.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih po 1.1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogoja za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa gradbenega inšpektorja, s katerim je odločil, da se zavrne prošnja prvotožnice za odlog izvršbe sklepa z dne 25. 3. 2004. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe inšpekcijske odločbe o odstranitvi nedovoljeno zgrajenega objekta tožnikov. Tožnika namreč pred izdajo izpodbijanega sklepa gradbenega inšpektorja nista izkazala izpolnitve pogojev, ki jih določa ZUP v 293. členu. Vrhovno sodišče se strinja z obrazložitvijo, ki jo je v izpodbijani sodbi podalo sodišče prve stopnje. Tožnika zoper inšpekcijsko odločbo, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, in zoper sklep o dovolitvi izvršbe nista v upravnem postopku vložila pritožbe, zato sta oba navedena akta gradbenega inšpektorja postala pravnomočna. Tožnika tudi nista izkazala legalizacije spornega objekta v času vložitve prošnje za odložitev izvršbe. Odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta, kar je bilo investitorjema naloženo z inšpekcijsko odločbo, pa ne predstavlja nepopravljive škode, ki je tožnika nista niti izkazala. Čeprav so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravne posledice razveljavitve ZUN, tožbene novote po tretjem odstavku 14. člena ZUS, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odgovorilo na ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano ničnost navedenega izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe. Res je, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo, št. U-I-150/04 z dne 1. 12. 2005, odločilo, da se prvi odstavek 200. člena ZGO-1 razveljavi, vendar se ta odločba nanaša le na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt ni. Ker se po isti ustavni odločbi nepravnomočno končani inšpekcijski postopki, ki se nanašajo le na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena, končajo po določbah ZGO-1, so revizijski ugovori o ničnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, ki se ne nanaša na enostavni objekt, tudi po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V obravnavani zadevi je postala inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2002, ki v inšpekcijskem postopku predstavlja izvršilni naslov pravnomočna, še preden je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-227/00 z dne 14. 2 2000 (Ur. l. RS, št. 23/2002), v kateri je Ustanovo sodišče izrecno navedlo, da začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS (15. 3. 2002). Prav glede na odložitev učinkovanja ta odločitev Ustavnega sodišča na izvršilni naslov v obravnavani zadevi ni imela nobenega pravnega učinka. Po 44. členu ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Na pravno relevantne tožbene ugovore je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, zato so revizijski ugovori o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu neutemeljeni. Prav tako so neutemeljeni ugovori o nepravilni uporabi določb ZUN, ZGO-1 in ZUP.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 10. Tožnika z revizijo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

11. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje o predlogu tožnikov za odmero stroškov v upravnem sporu ni odločalo, vendar to ni vplivalo na odločitev o zadevi. Ker o stroških postopka ni bilo odločeno, Vrhovno sodišče ni presojalo revizijskega ugovora v zvezi z razveljavljenim delom besedila tretjega odstavka 23. člena ZUS. Tožnika bi namreč morala v 15-ih dneh od prejema sodbe predlagati sodišču, naj se sodba dopolni v skladu s prvim odstavkom 325. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, česar pa po podatkih spisa nista storila.